Ne se soncit Produkcija I. semestra Dramske igre, gledališke režije ...

Napredek: Smo pred polovico bralnih vaj. Kolektiv se počasi vzpostavlja. Igralce
meče ven in noter. Večina jih že razume rdečo nit Potohodca, za kaj gre. Vloge se
počasi formirajo. Janežič ne bi mogel bolje zastaviti. Potohodca se je lotil igrivo,
odštekano in predvsem z nekim malce inteligentnim, melanholičnim smislom
za humor, ki pa se ne izključuje z močno kinetiko. Še vedno je šus. Barbara gre
v Žensko z nekim sick pristopom. Malo se še išče. Preigrava svoj čutni repertoar
in išče prave tone. Jureta ne vidim še čisto. Zaenkrat dela Iskalca nevtralno. To
se ne sklada z načrti. Če sta Klemen in Barbara uporabila odfukan in bolan kod,
nevtralen ne bo pasal noter. Mislim, da se Jure preveč opira na “brez srca” del
Iskalca in premalo na “strasten fundamentalistični del”. Tudi Klemenc je
že ostro zastavil. Prvo oko že diha in čaka. Čaka na vzpostavitev protipola pri
ostalih vlogah. Vid pač zna. Maruša in Jernej se še iščeta. Dobila sta velik zalogaj,
za katerega je prav, da ga skupaj skrbno premislimo, preden se zaženeta v
oblikovanje likov.
Torej, vse poteka dobro in po načrtu.
7. november 11
64 in 65 Produkcija VII. semestra – POTOHODEC
Ves vikend smo imeli vaje. V petek so imeli igralci improvizacije, ki so jih
dobili za domačo nalogo. Vsi so bili hudi do konca. Navdihujoči. Vsi so šli do
svojih mej. Večina jih je šla čez mejo. Njihov input neizmerno cenim. Ustvarjali
so zelo močne čutne svetove. Vsi prizori so bili zelo seksualni. Nekateri
samo erotični (Barbi, Jernej), nekateri malce sado-mazo (Jure, Maruša), nekateri
pa samo prfukneno bolani na žlahten način (Klemen, Saša). Vsi občutki, ki si
jih želim v Potohodcu, so bili tam, tako gosti, da bi se jih skoraj lahko dotaknil.
Tako gosti, da so bili že neprijetni. Vse prizore je bilo težko gledati, vendar nisi
mogel odmakniti oči. Kolektiv se je vzpostavil. Vsak je dal v Potohodca največ,
kar lahko, in prav vsak prispevek je bil cenjen od celotne ekipe.
Čutna razčlemba je končana. Ta čudna, malce bolna erotika, ki mora barvati
čutni svet predstave. Pokazali so, da so pripravljeni za naslednji korak v raziskovanju
koda. Tako smo v soboto brali Manifest poetizma in gledali kolaže in
slike Maxa Ernsta. Za tem smo improvizirali. Improvizacije so bile spet rahlo
sick (na žlahten način, seveda). Mislim, da je Klemen odkril Potohodčev notranji
motor, ki ga žene v smrt, Jure pa svojo nemoč, ki ga vodi v blaznost.
Po vaji smo imeli žurko pri Larnu in smo uglasbili celotno besedilo. Potohodec
the musical. Kr neki. Ampak hudo.
V nedeljo smo z Marušo in Jernejem vadili OnaOn in STG. Se malo pogovarjali
o kodih, o likih in razčlenili smo zagrobni prizor. Kasneje smo malo poskušali
vzpostavljati različne kode, ki so temeljili na bolj abstraktnem kodu, kot