Ne se soncit Produkcija I. semestra Dramske igre, gledališke režije ...

Rumen metulj jo odnaša na krilih.
Kdo bo sestavil razbito kapljo
V bolečini stegneš voščene roke za metuljem.
Daljava ga pije.
Nebo ga posrka.
Ti sklanjaš glavo in glava je pesek,
je roža na travniku,
macesen na gori.
Kaplje mu padajo z vej
in se razbijajo na kamnu.
Roža jih pije.
Rumeni metulj jih odnaša.
Kje je začetek in konec stvari
Bič usode nas preganja.
Ampak kdo ve,
če nismo sami bič in hrbet
in roka, ki vihti bič po hrbtu.
Nekaj dejstev. Ampak najbolj zanimivo mi pa je, da me ni nagovoril z argumenti,
logiko. Nagovoril me je s čutnostjo, s poezijo. Izmika se logičnemu.
Dejstva, ki jih govori, obstajajo na različnih ravneh in so med sabo iracionalno
povezana na polju čutnega. In na tem polju bo potrebno operirati tudi uprizoritveno.
Tekst samega sebe izniči. Konstantno spodbija samega sebe. V tem je
izrazito subverziven, saj se izmika vsakršni konvenciji branja dramskih tekstov.
Vzpostavlja svoje zakone, ki se vežejo na čutno. To besedilo lahko samo začutiš.
Ne moreš ga razumeti v celoti, saj, kot že rečeno, spodbija in zanika vsako
konkretno stvar. Ko se nekaj vzpostavi, se čez kakšen prizor ali dva vzpostavi
neka druga paradigma, ki zanika prejšnjo. Duh prejšnje pa še vedno ostaja.
Vse skupaj se veže v nekem transcendentnem svetu, ki je dostopen samo
skozi čutnost. Čutnost ...
Kabaret Kabaretna forma Čutnost. Bolan kabaret Šus. Rekviem človeštvu.
1. november 2011
Pred kratkim sem dobila Larnovo glasbo. Sedaj jo poslušam. Laren je genij.
Popolna dekadenca. Apatično spremljanje konca sveta z nekim žalostnim,
grotesknim humorjem.
Mrtvaško kost bo treba podaljšati na vsaj dve minuti.
V uvod še več zelja in klobase, pa malček manj Pariza.
Starka drugi del je čist u nulo. Mrtvaška kost je tud čist u nulo. Kot da bi uglasbil
moj koncept za Potohodca.