Ne se soncit Produkcija I. semestra Dramske igre, gledališke režije ...

58 in 59 Produkcija VII. semestra – POTOHODEC
ciji in vlada iz mesta čiste ideologije. Vsaka vrednota opravlja dvojno delo. Ni
le sredstvo legitimacije, ampak tudi podrejanja. Vse naj bo izmerljivo, razložljivo.
Vse normalizirati, mehanizirati, avtomatizirati, razporediti, urediti. Še
kar je neumestljivo, je umestljivo ravno po tem, da je neumestljivo. Ampak
to ni dovolj. Še vedno žali našo senzibilnost. Morala je postala bistveno estetsko.
Grde stvari podiramo, popravljamo, zapiramo stran od oči. Telo – jedro
trmastega upora proti racionalnemu – je že s svojim obstojem nemoralno.
Debelost. Promiskuiteta. Kajenje. S svojim telesom razpolagamo, le dokler je,
kar počnemo, priznano za racionalno. Čim se od tega oddaljimo, nam
“na pomoč” priskoči kopica institucij. Najprej razvrščanje (diagnoza, sodba),
potem disciplina (redni obiski terapevta, jemanje zdravil, ...). Če se telesa
ne da ukrotiti preko duha, je čas, da nanj delujemo neposredno. Zapor ali
norišnica, princip je isti. Grešno telo fiksiramo v prostoru in podvržemo
stalnemu nadzoru. Fiksiranje omeji njegovo sfero učinkovanja, zameji škodljive
učinke in ga hkrati spravi nam, zglednim ljudem, izpred oči. Slednje
je zlasti pomembno, saj že od Platona dalje velja obrazec videti je vedeti.
Biti viden je vstopiti v diskurz in gorje, če je to na nepravem mestu. Zato je
čaščenje zasebnosti – le še en obrazec razporejanja in omejevanja diskurza.
osnovniNaj odvratnost telesa in nagonov ostane v spalnici!
Vednost je vedno mnogotera. Celoten odnos med Žensko in Potohodcem
lahko strnemo na njegove besede: „Zelo zgodaj sem zavohal, kdo si.” Potohodec
je druga vednost (voh namesto vida). Monopol oblasti postavlja na laž in vabi z
obljubami neslutene svobode. Sledeč Foucaultu je vednost shematsko moč razdeliti
na vednost o vzrokih in relacijsko vednost. Prvo sestavljajo znanja o zunanjem
svetu, druga pa se ukvarja s človekovim bivanjem. Z razmerjem med vsemi
stvarmi in sebstvom, kjer sebe postavimo kot poglavitni cilj vseh razmerij.Zato
je ni mogoče spremeniti v predpise ali zakone. To jo postavi na zelo zanimivo
mesto v odnosu do oblasti, saj kakor izreka resnico in predpisuje, je vedno izven
vladajočega diskurza. Foucault kot primer ponuja preroški govor. Sam bi, zlasti
ko je govora o Zajcu, k temu dodal tudi pesniški govor. Simptom tega, da je Potohodec
torišče različnih vednosti in z njimi povezanih ideologij, so tudi identitete
likov ali bolje njihova nespoznatnost. Iskalec ne ve, kdo in od kod je. Potohodec
o sebi govori v 3. osebi. Ženska se zgublja, zapada v “mrliško otopelost”. Norost
je povsod za vogalom. Vseprisotna nelagodnost, skoraj klavstrofobija, ki zaznamuje
Potohodca, je neposredna posledica tega. Oblast preko ideoloških aparatov
pogojuje, kako razpolagamo sami s sabo in ko se začne sistem, ki strukturira
našo identiteto, krušiti, se začnemo počutiti neudobno v lastni koži.
Ideologija ni
le prisotna v
oblasti, ampak
je oblast. Ko
interpelira
individuUme v
subjekte, jih s
tem umešČa in
razvršČa, kar je
obrazec oblasti.
POTOHODEC
„Ampak ko se je zbudil ob drugem soncu,
ki je vzhajalo na robu sveta,
je videl, kako so se mu stanjšale noge
in kako mu poganja kratka dlaka po telesu,
natlačenem s tujo živaljo.
Po telesu, natlačenem z gibčno neznano divjačino,
ki je mislila namesto njega.” (94)