Ne se soncit Produkcija I. semestra Dramske igre, gledališke režije ...

da ji ne preostane drugega, kot da potlači vednost o nevarnosti, ki ji preti.
Odtegne ji vsakršno vsebinsko vrednost in s tem legitimacijo, tako da od nje
ostane le še prazna forma grožnje. Če nisi z nami, si proti nam. Bolj preteča je
nevarnost, odločnejši je odziv (zatrtje). Paranoja, ki spremlja zatiralske režime, se
naseli v pre sečišče med nenehnimi srečevanji z dozdevno neupravičenimi napadi
in občutkom krivde, ki ga proži potlačena vednost. Represivni režimi se tako često
znajdejo v nehvaležni situaciji, ko si morajo kar naprej zmišljevati dodatno legi-
timacijo, ki pa jih samo odmika dlje in dlje od realnega, kar naredi ohranjanje
mono pola nad vednostjo težje in težje, saj na vsakem koraku prihaja do svoje
negacije. Zato denimo deluje gverilsko vojskovanje. Ne glede na realni učinek, ki
ga napadi proizvedejo, sam obstoj gverile spodkopava oblast.
Drugi problem je bolj subtilen. Ko zgodovina postane določujoča za simbolni
red, zadobi izrazito metafizične poteze in z njimi tudi pripadajoče probleme. Tu
se opiram na Nietzschejevo analizo pohoda nihilizma. V prvi fazi kot razvrednotenje
življenja, kot moč zanikanja. Ideja nekega drugega višjega sveta nekoč, v naši
polmitski zgodovini, razvrednoti naše življenje tu in zdaj. Temu sledi druga faza.
Reakcija na razvrednotenje življenja je razvrednotenje vrednosti višjih vrednot
(pri čemer življenje še vedno ostaja razvrednoteno). Pojmovne zgodovinske like
Discipliniranje
telesa
in nadzor sta
se na sploh
izkazalA za
sila uporabna.
Toliko, da sta
bilA povišanA
v temeljna
naČina proizvajanja
vednosti.
(Titio, Tezej ...), ki so krojili ne le identiteto naše družbe, ampak tudi nas samih, zavržemo.
Zazeva prazno mesto, ki sili, da ga zapolnimo. Bodisi ga zasedejo drugi pojmovnimi
liki (recimo Francija ponovno vznikne kot republika) bodisi nanj stopi
človek kot tak. Brezimen. Zlasti slednje je zanimiv premik. Genealoške ideale
nadomestijo novi: napredek, znanost, človek. Partikularno triumfira nad univerzalnim.
To je premik, ki obeležuje vznik razsvetljenstva.
Do sedaj sem ves čas pisal o oblasti v njenem partikularnem pomenu kot
te ali one vladavine. Ampak to so le posamezne instance oblasti. V tem drugem,
univerzalnem, pomenu, je oblast ideologija, ki ima moč, izhajajočo iz prevladujoče
miselnosti ter upravljanja z ideološkimi in represivnih aparati. Ideologija
je čista iluzija, nič oprijemljivega: njena realnost je zunanja. Strukturira sile in
s tem določa smisel in vrednote. Nikoli se je ne moremo povsem otresti ali ji
pobegniti. Vse naše minule ideologije pustijo sledi na nas. To postavi zelo tesne
meje uporu in revoluciji. Čim se premaknem onkraj neartikuliranega nezadovoljstva
in hočem kaj konkretnega spremeniti, samo premeščam vsebine mest,
sama struktura pa ostaja nedotaknjena.
Ideologija ni le prisotna v oblasti, ampak je oblast. Ko interpelira individuume
v subjekte, jih s tem umešča in razvršča, kar je osnovni obrazec
oblasti. Ta oblika oblasti se zarije mnogo bolj pod kožo in jo je težje zgrabiti
kot različne represivne in zakonodajne organe, kar si ponavadi predstavljamo
pod pojmom oblast. S pomočjo ideoloških aparatov lahko prosto prehaja med
javnim in zasebnim. Bolj ko postavlja zasebnost za ideal, več in večkrat posega
v intimo. Šola, cerkev, družina. Vse to so ideološki aparati; vsak na svoj način
vpisuje ideologijo v materialne prakse.
Razsvetljenstvo je zavratno, ker je oblast, ki se je odpovedala konkretiza-