Ne se soncit Produkcija I. semestra Dramske igre, gledališke režije ...

54 in 55 Produkcija VII. semestra – POTOHODEC
sam. Ko začutiš ta klic, ne smeš pustiti, da umre tisto, kar ti dejansko si. Ne veš,
kaj to je, veš le, da je življenjsko važno. Na tej točki strah odpade.
Čas se kaže le v zdaju, kjer se kaže tudi bit. To je pristno razumevanje časa.
Tu se odpira polje moči, ki jo nosi Potohodec. In ki jo je začutil Iskalec ob poslušanju
samotnega ptiča. V dnevih brez interesa je čas tisti, ki nosi nas. „Vedno
pa pride trenutek, ko moramo mi nositi čas. Živimo usmerjeni v prihodnost:
“jutri”, “pozneje”, “ko boš imel službo”, “z leti boš razumel”. Te nedoslednosti
so vredne občudovanja, saj navsezadnje gre za to, da bomo umrli” (Camus, 31).
„SebiČna
neskonČnost
možnega v tesnobi
nas ne
preskuša kot
izbira, temveČ
nas s svojim
sladkim nemirom
zveže s
strahom.”
Tako dojemanje časa nosi eksistencializem in z njim na čelu Camus v svojem
filozofskem delu. Bežanje od zdaja nam odvzema možnost resničnega stika z
živostjo. Ko se zavemo absurdnosti sveta, izgubimo tudi vsakršno upanje, ki
je položeno v prihodnost. Čas tako postane človekov najhujši sovražnik, saj
hrepenenje po jutrišnjem dnevu izgubi svoj smisel. Zavest o smrti in času, ki
vsakemu prinese isti konec, se kaže v občutju absurdnega. „Nikoli pa se ne
bomo mogli dovolj načuditi, da vsi ljudje živijo tako, kakor da bi nihče “ne
vedel”” (prav tam, 32). Človek, ki se je zavezal absurdnosti, človek, ki nima
upanja in se tega zaveda, ne pripada več prihodnosti.
Stolp, ki si ga je Iskalec zgradil brez odprtin, je njegov Jaz,
do katerega nima več dostopa. Obupni klici Potohodca so klici
do notranjosti tega. Slišal je klic in zato želi prodreti do temeljnega. Iskalec je
prvikrat slišal klic, ko je opazoval samotnega ptiča: „Od takrat se mi zdi, da je
življenje oddaljeno od mene in jaz od njega, da je brez mene” (Zajc, 122).
Vedno si sam s seboj – in kdo je jaz Narava se znajde v svoji samoti, to ona
je. Človek ne. Človek bo vedno hrepenel po varnosti in gotovosti. Prepad med
gotovostjo, ki jo imamo o bivanju, in vsebino, ki jo vedno znova dajemo tej
gotovosti, nikoli ne bo zasut. Za vedno bomo tujci znotraj tega sveta in tujci
samim sebi.
„Opisujete mi ga [svet] in me učite razvrščati ga. Naštevate mi njegove
zakonitosti, in v svoji želji po vednosti priznavam, da so resnične. Razstavljate
mi njegov mehanizem, in moje upanje narašča. Na koncu koncev mi pravite,
da je ves ta čudoviti in pisani svet sestavljen iz atomov in atomi spet iz elektronov.
Vse to je lepo, čakam, da boste nadaljevali. Vi pa mi govorite o nevidnem
planetnem sestavu, v katerem elektroni krožijo okoli jedra. Razlagate mi ta
svet s podobo. Tedaj doumem, da ste prešli v poezijo: nikoli ne bom resnično
poznal. [...] Tako se ta znanost, ki naj bi me naučila vsega, končuje s hipotezo,
ta jasnovidnost se zmrači s prispodobo, ta negotovost se konča z umetnino.”
(Camus, 35–36)
Camus na tej točki ugotovi, da mu tudi znanost po svoje govori, da je ta svet
nerazumen. Razum še vedno trdi, da zmaguje, da ima prav. Univerzalnost, ki jo
zahteva razum, kategorije in determinizem, ki naj bi pojasnile vse, vse te določitve
in razlage nam ponujajo oporo v našem srečevanju s svetom. Človeka zadane tesnoben
občutek, ko se sooči z osnovnim, z bivanjem samim. Tam ni nobenega varnega
zavetja, tam je le spust v neznano. Upiranje temu temeljnemu prinaša pogubo.