Ne se soncit Produkcija I. semestra Dramske igre, gledališke režije ...

ealnost, ki je ne bi znali odkriti, kot dejansko nevidno, ki bi ga nekega dne
lahko neposredno videli ali ki bi ga z boljšega položaja lahko videli že zdaj, če
bi umaknili zaslon, ki ga zakriva” (prav tam, 131). Tu gre za drug način skritosti,
kajti ni videnja brez zaslona. Če tega zaslona ne bi poznali, če ne bi imeli telesa
in čutnosti, bi te resnice za nas bile nedostopne. Ideje se nam ponujajo zgolj v
mesenem izkustvu. Prisotnost ideje čutimo, kot čutimo človeško prisotnost v temi,
a to si je lahko pridobila le v svojih stikih z vidnim svetom, na katerega čuti ostajajo
navezani. Idej niti ne vidimo niti ne slišimo, a so kljub temu tukaj. Njihova
dimenzija ni dejansko nevidno kakor predmet, ki bi se skrival za drugim predmetom,
tudi ni absolutno nevidno, ki ne bi bilo nikakor povezano z
Je nevidno
tega sveta,
nevidno, ki
dela svet
viden.
vidnim. Je nevidno tega sveta, nevidno, ki dela svet viden. Je bit tega bivajočega.
„Razumeti neki stavek v nekem pogledu ni nič drugega kot popolnoma ga
sprejeti v njegovi zvočni biti, slišati ga; smisel ni, kakor maslo na kruhu, druga
plast “psihične realnosti”, ki bi segala čez zvok; smisel je celota izrečenega,
integral vseh diferenciacij besedne verige, besede ga ponujajo tistim, ki imajo
ušesa, da slišijo” (prav tam, 139). Reverzibilnost in s tem nenehna obrnljivost se
kaže kot poslednja resnica. Pogled, ki nam ga ponuja svet, zajema tako vidno in
nevidno, ki stalno menjata svojo navzočnost, a sta hkrati ves čas prisotna.
Občutek klica lastne biti ali tubiti je vedno klic iz tesnobe. Tesnoba je občutje,
ki ga zbudimo, ko se ustavimo in si damo čas za refleksijo samih sebe. Tu se
pojavi tesnobi občutek. Ko se soočamo z lastno bitjo, z gonilno silo in jedrom,
ki le biva v nas. Zbuditi jo pomeni zbežati iz vsakdanjega spanja ali bežanja. Kot
vpraša Potohodec Iskalca: „Kaj boš počel brez svojega početja” (Zajc, 121). Delo
je pobeg pred jazom.
Kierkegaard v svojem delu Pojem tesnobe piše: „Kako deluje Nič Tako da
rojeva tesnobo. [...] Tesnoba je dejanskost svobode kot možnost možnosti. [...]
Psihološko rečeno se grešni padec zgodi v nemoči, toda obenem je tesnoba
nekaj najbolj sebičnega in noben konkreten izraz svobode ni tako sebičen kot
možnost slednje konkretnosti. To je spet opotekajoče se, kar določa dvoumen –
simpatičen in antipatičen – odnos posameznika. Sebična neskončnost možnega
v tesnobi nas ne preskuša kot izbira, temveč nas s svojim sladkim nemirom zveže
s strahom.” (33–37)
Potohodec ve, s čim se konstantno sooča, ve pa tudi, kako s tem preživeti.
„POTOHODEC: Samo stiska, ki jo prinaša ločitev od sebe je.
Strah, da bi se življenje ne razsulo po tleh. [...]
In spraznjenost.
[...] potuhnem se v sozvočje z njo, tam me nobeden ne išče” (Zajc, 91).
Potohodec naprej sprašuje Iskalca: „Če ga rešiš stiske, kaj mu bo ostalo”
(prav tam, 121). V tesnobi se skriva Jaz, bit, kar Potohodec je. Če mu odvzamejo
to, ga ni več.
Sila, ki žene Iskalca, se skriva v neustrašnosti: „Nič se ne zgodi razen smrti”
(prav tam, 88). Ko začutiš klic, se zaveš, da je edino smrt tista, ki te zagotovo doleti.
Kdaj ne veš in nad tem nimaš moči, za vse ostalo do takrat pa lahko poskrbiš