Ne se soncit Produkcija I. semestra Dramske igre, gledališke režije ...

študenje akademij. In tam so oni glavni. Dolga soba, v kateri so razstavljene
sodobne slike, mimo katerih se sprehaja smetana likovnega sveta. Napol goli
natakarji strežejo hrano in pijačo. V kotu sodobni glasbenik ustvarja nenavadne
zvoke, v katerih lahko tisti z »okusom« za glasbo marsikaj slišijo. Umetniki
debatirajo o pomenu slik, pijejo vino in kritizirajo svet. Na razstavi se znajde mlad
zaljubljen par. Umetnost imata rada in v prostem času se zanimata zanjo, a njuna
umetniška izobrazba ne sega niti do kolen izobrazbi naših akademikov. Umetniki
opazijo nevedneža, kako s svojimi amaterskimi očmi nevedno opazujeta slike.
In zabava se prične.
„Si videla tistega Medtem ko je gledal sliko, je nagnil glavo.”
„To ni še nič! Tista poleg njega je priprla oči, da bi bolje videla, kaj je na sliki.”
„Ha. Amaterja.”
Amaterji so resnično smrt umetnosti. Kako na sliki ne vidita, da so z ravnimi
linijami jasno izražene ideje sodobnega sveta. Da tista breoblična rumena barva
na sredini ustvarja kontrast urejenosti linij in kako prav ta oznanja upanje,
ki ga v ta mrtev, urejen svet prinaša umetniška roka. Amaterja sta vedno bolj
nezadovoljna, saj jima nič ni všeč. Umetniki se brez problema spravijo na oba
nevedneža, ki jim predstavljata vse, kar je danes narobe s svetom. Prišla sta
v njihov brlog. V njihovo kraljestvo. Prepuščena sta jim. Ker sprijaznimo se,
ljudje smo živali. Tudi umetniki.
Umetniki, ki
si želijo svet,
v katerem ne
bi bilo ljudi,
ki ne razumejo
njihove
umetnosti.