Ne se soncit Produkcija I. semestra Dramske igre, gledališke režije ...

STANE TOMAZIN, DI III
PISMO SGANARELLU
Sganarelle
Nekje v glavi te imam. V zgornjem levem kotu si. S sivim klobukom, ki je naguban
in malo zmečkan. Prevelik je, a vseeno ti je kot ulit. Vidim nasmešek. Čisto
majhen. V levi roki držiš nekaj. Vanilija, ja. Diši. Drugače meni tobak ne diši. A
tvoj mi. Potrkam. A lahko pridem naprej Samo v predsobo bi, nič dlje. In dlje,
kot te opazujem, dlje je moja želja, da bi te igral. Mislim, pa kdo te ne bi igral
Pizda. Zađinxal se bom. Ne ne, imam še par vprašanj zate. V bistvu me zanima
samo to. Če se ti njegovo početje gnusi in gabi, zakaj ostajaš z njim Zakaj mu
pomagaš pri vsem tem. Ker je on tvoj »gospodar« Ker boš šel na giljotino, če boš
odšel Ne verjamem čisto. Na hitro mi nekaj povej. A se oblečeš kdaj v njegova
oblačila, ko ga ni A ne Nikoli Niti na misel ti ni prišlo A to bi ti bilo perverzno
Ooo, lej ga. Tega pa ne moreš skriti. Rdečica izda. Dobro vem.
Kaj hočeš biti on ... Povej no. Saj ni nič narobe s tem. Te bom lažje igral,
če bom to vedel. Tišina. A ne boš mi več odgovarjal V redu. Kar najbolj sovražim,
so dvojna merila. Res. Dvoooojnaaaaaaaaa meriiiiilaaaaaaaaaaaaaaaa.
Dve merili. Dve ravnili. Eno zame, eno zate. V bistvu sem sam poln tega,
kar je najbolj paradoksalno. Načela je treba uničiti. Sežgati jih je treba. Na pogorišču
tega se mogoče rodi kaj novega. Kaj trdnega. In ta semester, dragi Sganarelle,
se bova sežigala in rojevala na novo, dokler jaz ne bom ti in ti jaz. Ampak z
ravnilom vmes.
34 in 35 Produkcija v. semestra – DON JUAN
kostumografska skica
Tine Pavlović