Ne se soncit Produkcija I. semestra Dramske igre, gledališke režije ...

32 in 33 Produkcija v. semestra – DON JUAN
kot jih postavi na oder in kakršno vlogo jim nameni. Drugače ne obstajajo.
Trdno je zavit v svojo iluzijo. Ta iluzija je on.
Imeti za svoje družabnike lutke namesto ljudi – mar ni to izjemna osamitev
Potemtakem Don Juan v svoji ločenosti išče stik. Povezavo. Ali pa je njegovo večno
hlepenje po “še” in po “spet” iskanje nečesa nad vsem, kar je njemu znanega.
Lahko uživa v samozadostnosti, a še vedno mu nekaj manjka; lutke so neodzivne.
Oziroma lutkar (namenoma) spregleda njihov odziv. Še kadar Don Juan govori
Sganarellu, pravzaprav govori sebi, saj ne pričakuje zares odgovora, če ga pa že
Upor pomeni
priznavanje
nasprotnika.
dobi, ga ne posluša.
Kadar si tako izoliran z zidovi svoje iluzije, ostali svetovi ne pridejo do
tebe, se te ne dotaknejo. Tako Don Juan ostaja nedotakljiv do nekega trenutka.
V trenutku, ko se pojavi kip, se slika o lutkarju zamenja z drugo: Poraja se misel,
da je morda Don Juan edini živeči in sploh edini protagonist drame. Da je vse
dogajanje le del njegove domišljije, da si osebe izmišlja ali pa so to deli njegove
potlačene slabe vesti. V tem primeru se nam Don Juan zazdi bolj stvaren. Tu
najdemo razlog za njegovo obnašanje – torej sestavi se nam kot oseba, pokaže
svojo drugo plat, ampak ob tem izgubimo tistega mitološkega skrajneža.
Kot tak ne potrebuje sočutja, sočutje bi ga naredilo človeškega. A sočutje
tudi pomeni, da ni več občutka ločenosti od ostalih. Tam se tudi preneha
neprestane želja po “imeti, imeti, imeti”. Torej, če bi Don Juan postal sočuten,
bi se njegovo iskanje/igranje končalo. In potem ne bi več bil Don Juan. A on raje
umre in ostane to, kar je.
Kaj pa mi Sočutje pomeni razumeti in sprejeti sosedov svet. Za sočutje
potrebuješ sposobnost vživljanja. In zakaj takrat izgine občutek ločenosti Ker
ugotoviš, da so ostali samo druge oblike, drugi načini, druge poti. In da ni neke
obče morale. Da je ta le vsiljeni miselni konstrukt, preko katerega sodiš soljudi.
Če te morale ni, ne moreš soditi drugih, lahko jih samo še sprejmeš. Kar pa ne
pomeni, da odobravaš vsa njihova dejanja. Lahko jih poskušaš razumeti. Morda
ne veš za njihove vzroke, a liberalno puščaš možnosti odprte. Ne podstavljaš
več sita morale.
Smo sposobni ne soditi Don Juana Ga sprejeti Sprejeti ni niti pozicija
odobravanja niti pozicija obsodbe-zanikanja. Sprejeti je pozicija 0.
LITERATURABarbarič, Nada. “Politično in družbeno ozračje v Franciji v letih 1650–1675.”
Molière. Tartuffe. Ur.: N. Barbarič, M. Degan - Kapus, J. Kos, T. Logar.
Ljubljana: DZS, 2002.
Lukan, Blaž. ”Spremna beseda.“ Molière. Tartuffe, Don Juan, Ljudomrznik.
Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994.