Ne se soncit Produkcija I. semestra Dramske igre, gledališke režije ...

nisi bil všeč. Carska Rusija je bila grdi raček na zemljevidu Evrope, podobno kot
je danes Severna Koreja z avtokratičnim sistemom, ki se brani tehnološkega
napredka iz strahu pred novimi idejami, ki bi utegnile pokončati režim. Na
podlagi izkušenj s potovanj ter z različnih podeželskih in mestnih območij,
kjer je v različnih obdobjih bival, je prišel do spoznanja, da je „življenje neprijetna
stvar za vsakogar. Če resno premislim, se mi ljudje, ki jih je groza smrti ne
zdijo logični. Kolikor morem presoditi, ni življenje nič drugega kot ogabnosti,
prepiri in banalnosti, ki se izmenjujejo in mešajo med seboj ... Človek životari
v enoličnosti in ne vidi srečnih ljudi.” Prav tako si je ustvaril svoje mnenje o ruskem
Čehov piše o
življenju,
o ljudeh iz
mesa in krvi.
načinu bivanja, ki ga je zapisal Maksim Gorki v svojih Spominih: „Vsa Rusija
je polna pohlepnih in lenih ljudi. [...] Skratka, življenje je iz dneva v dan bolj
zamotano in gre naprej samo od sebe kdove kam, ljudje pa so čedalje neumnejši
in se zmerom bolj oddaljujejo od življenja.” Na podlagi tega izkustva je tudi
portretiral življenje svojih junakov, od tod izhaja njegova t. i. nestališčnost, ki so
mu jo očitali: „Glejte, očitajo mi, in to predvsem Tolstoj, da opisujem samo nepomembne
dogodke, in da nimam pozitivnih junakov, revolucionarjev, Aleksandrov
Makedonskih [...] Toda kje naj jih vzamem Ničesar si bolj ne želim! Živimo
podeželsko življenje, ulice v naših mestih še tlakovane niso, naše vasi so revne,
naše ljudstvo je onemoglo. Ko smo bili mladi, smo vsi kot vrabci ščebetali na
kupu gnoja, ko pa se približamo štiridesetim, smo že starci in začnemo misliti
na smrt. Kakšni junaki smo potlej” Čehov ni zavzemal ideološke pozicije,
ampak je želel le portretirati življenje. Njegovo stališče je bilo življenje samo.
Čehovo življenje je zaznamovano tudi s številnimi ženskami, ki so vplivale
na njegovo delo. Med njimi je tako zgodba v Utvi deloma napisana po resničnih
dogodkih, saj je njegova prijateljica, ki je iz upora do tega, da jo Čehov stalno
vabi k sebi in potem zavrača, šla s poročenim moškim, ki jo kasneje zapustil,
njuna deklica pa je po porodu umrla, kar deloma spominja na zgodbo Nine
Zarečne. V Utvi najdemo še eno žensko iz njegovega življenja, slednja se mu
je celotno življenje vsiljevala. Lidija Avilova mu je tako v enem izmed poskusov,
da se mu prikupi, podarila medaljon, na katerem je bila vgravirana stran
in vrstica iz njegove novele Sosedje, ki je vodila do stavka, ki ga Nina izreče
Trigorinu: „Če ti bo kdaj potrebno moje življenje, pridi in si ga vzemi.” Stran
in številka vrstice, ki jo zapiše Nina v igri, se je nanašala na novelo Avilove Dnevi
in noči, s tem pa ji je podal odgovor na njen medaljon: „Mladim ženskam se ne
spodobi hoditi na ples v maskah.” To je bil njegov humoren način zavrnitve skozi
detajl v Utvi, kar nam lahko še bolj razkrije in poudari svet Čehovih detajlov, ki
so tako zelo dejavni, aktivni.
Čehova kot avtorja zaznamuje tudi njegov oseben odnos do sveta, na svet je
gledal z določeno mero hladnosti, kar je nedvomno vplivalo na njegovo pisanje.
Ko je prihajal v leta, je bil prepričan, da je njegovo pisanje podoba njegovega
življenja. Nič presenetljivih dogodkov, nič velikih fraz, nič junačenja, pač pa
utišana, intimna, srce trgajoča glasba, nejasnosti, vprašanja brez odgovora,
blaga nesmiselnost vsakdanjega življenja, ki nas sčasoma vrtoglavo pahne v