Ne se soncit Produkcija I. semestra Dramske igre, gledališke režije ...

146 IN 147 UH
so lahko plod nekakšnega ljubosumja na svobodnega
umetnika in zadovoljenega kmeta, ki
se podzavestno rodi pri nezadovoljnih s svojo
poklicno kariero.
Spoznati je potrebno, da se lahko razvijamo
tako ob svojem delu kot prispevkih drugih.
Vzajemno spoštovanje zagotavlja zdravo
moralno podlago družbe, v kateri je vzpostavljeno
vzdušje za kvalitetno delo vseh. Uspeh
omogoča korist in korist sproži zadovoljstvo.
Med zadovoljstvom in srečo pa je le majhen
korak.
SARA PRAPER, DR II
POKLIC
ALI NAČIN
ŽIVLJENJA
In sedmi dan je bog ustvaril gledališče. In ker
mu ni bilo pogodu gledališče brez igralcev,
je ustvaril še par možicljev (pa bog ne daj še
kakšno inteligentno žensko), da bi ga zabavali
na dan počitka. Ker bog je bil Bog … on je želel
v nedeljo počivati. In da bi poskrbel za svojo
dušo in se kratkočasil, je ustvarjal. On je lahko,
ker je bil vsemogočen. Prejšnje dni je ustvarjal
reflektorje in zatemnitve, da bi še bolj užival
v vizualnih učinkih. Niso ga zanimale položnice
za električno energijo, vse je proizvajal
sam. V današnjem času bi bil najbolj sposoben
podjetnik. In svetovni splet je imel na dlani.
In danes mu na parlamentarnih volitvah niti
Jankovič ne bi bil konkurenca, če bi se seveda
zanimal za politiko. V bistvu je bil absoluten
absolutist, ker je bil poleg neznatnih možicljev
edini na svetu ali v atmosferi ali bog ve kje ...
Bil pa je tudi edini gledalec nekega gledališča,
ki je čakalo njegovih navodil in naročil. Vendar
je bilo bogu kaj hudo večno razlagati podrobnosti
o želenem programu, zato je v skupino
infiltriral še režiserja, dramaturga, scenografa
…, da bi lahko lepo počival v senci palmovih
dreves, ko bi gledališka raja krvavi pot potila
v ustvarjanju radosti zanj. In režiser je postal
podbog z znatno nižjimi čini, nekakšen sluga
za izvrševanje božjih ukazov. Ko je komuniciral
z bogom, je bil pravi sluzast polž, kajti
božja roka je bila dolga. Ko je komuniciral
z možiclji gledališčniki, je bil požrešni volk.
Rodila se je hierarhija.
Ko sočustvujem s Prometejem, se s Hamletom
sprašujem o smislu obstoja in se pohujšujem
s Cankarjem, razmišljam ... Kdo je zdaj
vsemogočni Vizionarstvo je posebna danost.
Na eni strani svet gledališča, kjer je možno
vse, kar ustvari človeška domišljija. In ker je
človeku dal domišljijo bog, je končni rezultat
kot na dlani – gledališče je božje stvarjenje. V
njem lahko predstaviš vse, kar te muči, na svoj
način. Lahko poveš vse v metaforah in ko ljudje
ugotovijo, kaj si želel povedati (če o tem seveda
razmišljajo), si že doma pod toplo odejo, varen
pred ciničnimi opazkami do naslednjega dne.
To je tako preprosto! Na drugi strani globalizacija
družbe uničuje samo sebe. Vrednote izginjajo
oz. vprašanje je, če se sploh še kdo spomni,
kako so izgledale. Na odru lahko udejanjaš
življenje nekoga drugega, lahko ga gneteš,
oblikuješ, odpravljaš hibe, dodajaš vrline, lahko
odločaš, kdaj sije nanj rdeči soj reflektorja in
časovno določiš temo. Na odru delaš noč in
delaš dan. In si svoj bog. Gledališče je krhko
ogledalo, je pribežališče, je obsodba nekoga,
nečesa … brez usodnih posledic. Poklic, ki si ga
izbereš! Tu bo stroka, ko se bo v tebi premaknilo
življenje in hrepenenje po več, po begu,
po notranjem ustvarjanju, ki bo vrelo v tebi.
Takrat, ko postaneš bog, lahko uresničiš svoje
sanje v drugem svetu. Ker gledališče je drug svet.
Ko odrske luči ugasnejo, izstopim iz
igranega življenja. Ali pa ne. Je moje privatno