Ne se soncit Produkcija I. semestra Dramske igre, gledališke režije ...

144 IN 145 UH
ANDREJ AVANZO, FTV I
Meje Akademije so meje mojega sveta,
Proza v treh pesmih
ODA
Šele slaba (ne zanič, temveč ne še v celoti) dva
meseca puščamo svoje stopinje po Akademijinih
tleh. Res se v tem času (še) ni zgodilo
nič velikega, vendar sta bila to zelo lepa
meseca. Resnično. Poznamo že vse vratarje,
oba vhoda, na svetu pa je zavoljo naših
druženj nekaj alkohola manj. Naske že ve,
da kava z mlekom za nas ni kava z mlekom,
temveč specialna z in pavze med predavanji
postajajo vse krajše. Mnogokrat se mi sicer
zdi, da smo zaprti v nek svoj, a vendar čudovit
mikrokozmos. Ko se, če le utegnem, s kom iz
zunanjega sveta dobim na pijači, ugotovim,
da je vse, kar se mi je v preteklem mesecu
zgodilo, potekalo tu – na AGRFT-ju. In tako
s prav istimi neznanci, ki so v prejšnjem
življenju bili ali sošolci ali tesni prijatelji,
iščem skupne teme za pogovor ... Ravno to
pa kaže, da je naša ekspedicija in misija
povezovanja s kolegi (če se sploh še reče tako)
uspešna. Tu so vzdevki (zato mi je tuja uporaba
besede kolega), ki jih imamo že domala
vsi, in interne fore, iz katerih ograd se nam
med posedanji v Artu ali na kosilih (na bone,
kakopak) pogosto sploh ne uspe izvleči.
BALADA
Bini, sekvence, media offline in vse, povezano
z Avidom, je tisto, kar te dni najbolj
sovražim(o). Še občutek, ko se znova znajdem
nadstropje prenizko na poti iz videoteke, mi je
ljubši. S polnim imenom Avid Media Comoser
je to program, s katerim se, kot Jurij Lukashevich
z vsemi nami, ki Avida ne znamo uporabljati,
soočamo FTV-jevci. Verjetno se bomo
sicer sredi decembra z radostjo vračali v njegov
topli objem, ko bomo rezajoč filmski trak v
poltemi kletnih prostranstev nemočno hlastali
za dnevno svetlobo. Vendar je ta misel še prav
tako daleč, kakor je daleč zavijanje daril in
njihovo kupovanje.
V navalu jeze nad nedelujočim programom,
tik pred oddajo ene od vaj za režijo, sem tako
zbral nekaj misli o Avidu.
Avid je kot dedna bolezen, s katero pač moraš živeti.
Je kot eden od staršev – tisti, ki ga imaš manj rad.
In verjetno ti s svojimi odločitvami kot večno skrbna
mati noče nič žalega, a te njena dejanja stalno spravljajo
v obup. Avid je kot tekoče stopnice, ki peljejo le
navzdol. Je kot dom za ostarele, kot zadnja postaja. Je
kot mister Bean, le da bini v Avidu niso smešni. Je kot
luč brez daylight filtra na koncu tunela. Je kot skok
čez os. Kot skrekana verzija Movie makerja.
Avid je kot neuspel samomor ...
Da ne bo vse tako črno, priznam, da mi je Avid
že kar malo prirasel k srcu; ne sesuva se več
tako pogosto, import deluje, le pri exportu se
še stalno zatika.
In ko ga vsaj za silo osvojiš, kaj hitro tudi
Avid osvoji tebe. Oprosti, Avid, za vse, kar sem
grdega rekel o tebi. Prosim, ne maščuj se mi.
GAZELA
In potem pridejo ure slovenščine (beri: Jezik
in govor 1: osnove sociolingvistike in pragmatike),
kjer smo, na žalost, le enkrat tedensko
zbrani vsi bruci. Če ne že prej v Artu, kjer se
nikoli ne naberemo vsi, tukaj lahko svobodno
zakrožijo govorice o profesorjih, nas samih
ali komerkoli, ki ga poznamo. Žal pa Podbevškova
ni ravno ljubiteljica mešanja našega
govora z njenim, zato smo si (povsem po
naključju) izmislili torkove večere v Artu, kjer
bi (s pomočjo socialnega, pardon, specialnega
spektra alkoholnih pijač) zapolnili luknje,
ki so še prisotne med nami. Ko je bil pisan