Ne se soncit Produkcija I. semestra Dramske igre, gledališke režije ...

140 in 141 OGLEDUH
namreč takoj začuti ne ravno najboljši odnos
Slovencev do filma. Ljudje se posedajo. Sigurno
pa ne bo minila niti ena projekcija, kjer ne bi
5 gledalcev ali pa starejši zaljubljeni par zamudili
projekcije. Minuta, dve, pet. To ni moteče,
saj vedno enaka sporočila sponzorjev (Odmeven
– Nedvomen, Sočna jabolka, Ipsilon ...) trajajo
okoli 10 minut. Vedno pa se najde eksces
v obliki 20 minut, ki v dvorano vpade, ko se
film že začne. Človek je že v dogajanju, čuti z
junakom, ko se pred njim pojavi senca v obliki
starejšega debelejšega gospoda in se opravičuje
vedno znova in znova. „Vidi ti njega. Pa ravno
sredi vrste imaš sedež!” In paradoks je ravno
ta, da so tisti, ki najdlje zamudijo, ponavadi
ravno najdlje v vrsti. Na sredi na primer. Ker je
najboljši pogled. „Sej večino si itak zamudu!”
Okej, preživiš tudi to ... Gledaš dalje. Če gre za
resnejši film, vsekakor lahko pričakuješ, da
bo v naslednjih 50 minutah iz dvorane odšlo
6 povprečnežev, ki filma nimajo za nič več
kot le cirkuško atrakcijo. Zgodi se seveda tudi
višja sila. Kot na primer med predvajanjem
filma Lovec na trole (Trolljegeren), ko je kinooperater
zamenjal rolo 3 z rolo 9. Tako smo
imeli priliko videti skorajšnji razplet filma že
takoj na začetku. K sreči so napako opazili, jo
popravili in omogočili nadaljnji ogled filma. O
kvaliteti zvoka in slike ne bom govoril, saj po
mojem mnenju razen Kinodvora, Kosovelove
dvorane in Slovenske kinoteke ostale dvorane
niso primerne za kinodejavnost. Sem spadajo
Linhartova dvorana in dvorana Kina Komune,
ki bi potrebovali nadgradnjo opreme. Če imate
srečo, vseh teh ekscesov ni in deležni ste čudovitega
filmskega večera ob filmskem presežku.
Po končanih filmih je sledilo veliko pogovorov
z ekipami, igralci ... Pohvaliti je treba voditelje,
ki so z zanimivi vprašanji držali publiko
pokonci in jo v nekaj primerih celo pripravili
do sodelovanja v obliki dodatnih vprašanj.
Film se je zaključil. Kam sedaj Lahko
pohitite do najbližjega hladilnika, kavomata
ali pa se udeležite okroglih miz in predavanj
filmskih ustvarjalcev, kritikov, strokovnjakov s
celega sveta ... Možnosti je bilo veliko in dosti
izmed njih resnično zanimivih.
In to je bil Liffe. Glavni so bili tako ali tako
filmi. Ostalo je bil le ovoj okoli zaboja. Vendar
pa je ravno kakovost tega ovoja pomembna, da
veliko ljudi zaboj sploh odpre. Letošnja mera
entuziazma in profesionalnosti organizatorjev
se je seveda kazala že v samem izboru filmov
ter v celotni izvedbi festivala. Samo malo manj
prestavljenih projekcij in boljša organizacija
prodaje, predvsem pa cenejše karte bi omogočile
še več zadovoljnih obiskovalcev.
Po tem pljuvajočem sestavku pa še nekaj
pozitivnih besed o filmih, srcu tega festivala,
ki so bili letos resnično kvalitetni (vsaj večina
od njih). Tu se začne seznam najboljših 5
mojega Liffa.
Na 5. mesto bi uvrstil film Obarvani volan
(The Color Wheel), komedijo Alexa Rossa Perryja,
s katerim sem se imel v okviru seminarja na
AGRFT možnost tudi pogovarjati. Film me je
pritegnil zaradi črno-bele podobe, zanimivega
prikaza odnosa med bratom in sestro, ki vsak
zase iščeta partnerja, z lastnostmi, ki so v bistvu
lastnosti drug drugega. Gre za nizkoproračunski
film, ki je ravno zaradi pomanjkanja “profesionalnega
studijskega sistema” pristnejši in
globlji.
Eno mesto višje zasede Imamo papeža (Habemus
papam), italijanski film Nannija Morettija,
ki na presunljivo realen način opisuje dogodke,
ki se zgodijo ob izvolitvi novega papeža v Vatikanu.
Film prikazuje situacijo, ki se milijonom
vernikov po vsem svetu zdi nemogoča. Kaj če
se izvoljeni enostavno ne bi čutil dovolj sposobnega
za funkcijo papeža Občutek imamo, kot
da smo tam. Tako Moretti kot tudi Perry sta v
filmih odigrala eno izmed glavnih vlog.
Pogovoriti se moramo o Kevinu (We need to talk
about Kevin) je presunljiva mešanica drame in
psihološkega trilerja. Tilda Swinton je glavno