Ne se soncit Produkcija I. semestra Dramske igre, gledališke režije ...

prav ni ljubezni, je le zabavno krajšanje časa.
Strast pa ima tisoč obrazov in nikoli ne prinaša
zadovoljstva, pač pa “žmoht” (kot temu pravi
naša režiserka). Ampak saj ste že bili kdaj
strastno zaljubljeni, kajne Takrat skoraj nič
ne štima, popoln kaos, toda vse bi dali, da tako
ostane, saj je to nekaj najlepšega, kar se vam v
življenju dogaja.
Še nekaj nam je naš učitelj položil na
srce: metode ni, če ni nas. Vsak bo v svojem
poklicu iznašel svojo lastno metodo, ki bo
zagotovo vsebovala načela velikih mojstrov,
saj se preko nekaterih stvari ne da. Nekatere
stvari pač držijo v svojem bistvu. Vsak pride
do njih na svoj način. Uči se od mnogih in različnih,
vzemi pa tisto, kar ti pomaga, da lažje
živiš in ustvarjaš. Pomembneje kot zapisati se
neki metodi in postati slep ter neposlušen za
vse ostalo je raziskovati in zaupati svojemu
občutku ter ga upoštevati.
Naj zaključim v istem duhu, toda z
besedami Jeana-Paula Denizona „Učitelji
umirajo”. Omenjeni redkobesedni gospod
nam je na večer srečanja z njim dal takole
popotnico: „Stanislavski je mrtev, Grotowski
je mrtev, Čehov je mrtev. Hvala Stanislavski,
hvala Grotowski, hvala vsi. (se pokloni pred
navideznim grobom) Toda mrtvi ste. Jaz pa
sem živ. (stopi na navidezen grob pred sabo
in na njem poskaklja). Hvala vam, toda zdaj
sem živ jaz.”
avtor sam izrecno želi, naj se ga ne ponavlja,
temveč naj se od njega česa naučimo in napišemo
svoj manifest gledališča. Seveda je slednji
stavek prepovedano upoštevati lahkomiselnežem,
ki bi jim bilo pisanje manifesta le samo
sebi namen. Naj se še jaz zahvalim Jean-Paulu.
Tistega oktobrskega večera sem brez slabe vesti
storila nekaj, kar sem do zdaj morda le slutila,
da moram, a si iz strahospoštovanja nisem
upala. V svojih japonkah, ki sem jih morala
zaradi nepričakovanega toskanskega poletja
kupiti v neki poceni trgovinici v Castiglioncellu
(v čevljih je bilo namreč absolutno nemogoče
shajati), sem stopila na vse te ljudi. Toda stopila
sem s spoštovanjem in se zavedla, da je Jean-
-Paul s to gesto dovolil, da gremo tudi preko
njegovega groba in jaz sem dovolila, da bodo
nekoč šli preko mojega.
Živim zdaj, po smrti pa bom morda le stkana v
delo ali življenje nekoga. Toda če zdaj ne bom
živela (tako v gledališču kot v vsakdanjiku), me
ne bo nihče nikamor vtkal.
In če smo se v okviru festivala spraševali „Kako
se lotevati gledališče”, se nam zdaj ponuja
najboljši odgovor: „Lotiti se ga.”
Drzna gesta, ki je, posebej pri profesorici
Sharon, ki se zelo vdano drži metode Stanislavskega,
zbudila telesne krče. Drzna gesta, kateri
bi, za tiste, ki so zdaj v podobnem stanju kot ta
profesorica, v pojasnilo sama dodala še: „Hvala
vam, lahko sem živ tudi zaradi vas.” Denizon je
namreč mislil prav to: veliko ste me naučili in
mi pokazali pot, toda do cilja bom moral sam.
Do svojega cilja bom šel sam. Za tiste, ki jih
niti to ni pomirilo, pa predlagam v čtivo delo
Antonina Artauda Gledališče in njegov dvojnik, kjer
Podatkovno več na
http://www.metodifestival.org