Ne se soncit Produkcija I. semestra Dramske igre, gledališke režije ...

Iza Strehar, dr I
ZAMETKI RAZMIŠLJANJA
Konec novembra je že, pa še vedno niso pričeli izplačevati štipendij. Niti čikov ne morem
kupiti, saj se mi zdi moralno sporno, da bi kupovala cigarete z denarjem, ki mi ga oče da
za prevoz in hrano. Odkar smo dobili seznam štiridesetih dram, ki naj bi jih prebrali do
februarja, se še nisem pritaknila proze. Kar niti ne pomaga najbolje pri prebiranju dram,
ampak bolj pripomore k prebiranju ničesar. Včasih mi postane žal, da se nisem odločila
za študij naravoslovja. Tam vsaj vedno nekdo ve, kaj je prav in kaj ni. Koren z devet bo
vedno tri. Po drugi strani pa bi me morda jezilo ravno to. Da naravoslovje ne dopušča odstopanj.
Tisti, ki ima prav, ima prav, vsi ostali, ki niso dobili istega rezultata, pač nimajo prav.
Dramaturgija. Je to umetnost ali ni Najbrž je vse in predvsem nič. Verjetno bom zraven
še kaj vzporedno vpisala. Mogoče slovenistiko. Mogoče pa bom zašla v povsem drugo
skrajnost in vpisala kemijski inženiring. S to izobrazbo se potem ukvarjaš z npr. izboljševanjem
soka Fruc. Določena serija fruca se predčasno pokvari in potem ti kot strokovnjak
v zmes mečeš raznorazne kemijske snovi, dokler ne najdeš tiste, ki bo pripomogla k dolgotrajnosti
tega soka. Ampak to je samo en primer, za katerega sem slišala. Možno, da ostalo
ni tako zanimivo.
Včasih se mi zdi, kot da je študij eno in potem nadaljnja izbira poklica nekaj povsem
drugega. Moj sanjski poklic je načrtovanje teme in figuric v jajčkih Kinder. Saj veste: na
primer pingvini v diskoteki in potem deset različnih figuric na to temo ali pa morski konji
na poroki ali pa zajčki, ki smučajo. Ampak to najverjetneje ne bo moj poklic. V srednji šoli
sem dejansko mislila, da če pridem na želeno fakulteto, bodo vse ostale reči kar magično
popadale na pravo mesto, pa temu žal ni tako. Vsak teden znova podvomim v svojo odločitev.
Je dobra odločitev lahko odločitev, v katero podvomim skoraj vsak teden Najbrž že,
če gre za veliko odločitev. Ko sem bila majhna, sem želela biti cvetličarka. Od takrat sem
tako ali tako zamenjala že nešteto sanj. Bližje kot so odločitve, težje jih sprejemam in raje
jih odlašam.
Mislim, da ko se enkrat nehaš spraševati o svoji prihodnosti in potencialni brezposelnosti,
se nenadoma sprostiš in pričneš absorbirati, kar ti ponuja Akademija, kar je koristno
in zanimivo tako v primeru, v katerem se bo tvoje nadaljnje življenje vrtelo okoli gledališča
in filma, kot tudi v primeru, v katerem se ne bo.