Ne se soncit Produkcija I. semestra Dramske igre, gledališke režije ...
Ne se soncit Produkcija I. semestra Dramske igre, gledališke režije ... Ne se soncit Produkcija I. semestra Dramske igre, gledališke režije ...
TIN GRABNAR, GLR I naslov MANJKA 8 in 9 Produkcija I. semestra – NE SE SONČIT Premislimo natančno. Končno smo stopili skozi vrata, ki smo jih že od nekdaj na skrivaj občudovali. Predvsem se zavedamo občutka fame, ki nas oblije, ko se potikamo po hodnikih, kjer smo prej trpeli v agoniji sprejemnih izpitov. Izpolnjeno je prvo dejanje našega življenja. Uvertura. AGRFT, hvala ti, ker si. Po tehtnem preudarku se pojavita dve premisi. Najprej naj omenimo, da sta obe pogojeni z vsesplošno organizacijsko zmedo v naših glavah. Misli, navajene drugačnih, urejenih sistemov, se navajajo na nov način delovanja. Vsekakor je jasno, da bo prilagoditev na tovrsten način življenja vzela kar precej časa. Še dodatno se to občutje okrepi s stalnimi spremembami in novostmi, nad katerimi se vedno znova (menda po nepotrebnem) čudimo. Vrnimo se k premisama. Prva trdi tako: tukaj sem. Če sledimo temu razmišljanju, smo končno dosegli smoter svojega življenja. Izpolnili smo svojo bit in se spojili z vseobsegajočim Logosom. Sedaj lahko počivamo na piedestalu svoje pomembnosti. Postali smo namreč del mašinerije, ki nas tako rekoč postavlja za nadčloveka. Druga, manj prijetna premisa, je tej diametralno nasprotna. Vezana je na človeka kot miselno, čustveno in fizično celoto. Glasi se: nisem tukaj. Predvsem nisem nikjer. Zgubil sem se v mislih svoje glave, nekje na poti med razpadajočim napisom nad vhodnimi vrati in z razkošnimi žarometi razsvetljeno črnino odra. Spoznal sem, da se lahko iz svojih možganov rešim le sam. Hja, neugoden položaj. Zaradi tega vedno znova izpadem kot bedak. Okrog sebe nepreudarno krilim z rokami. Hlastam za rešilno vrvjo. Nekako se zdi, da kot celosten organizem tavamo iz ene v drugo premiso. Vendar to ni edina splošno razširjena težava. Če premislimo, bi bila situacija vsekakor bolj ugodna, ko bi ne bilo drugih, ki so v podobnem položaju. Tako pa, ne da bi s svojo subjektivno prisotnostjo lahko kakorkoli vplivali na to, sobivamo z drugimi individuumi. Poleg tega se izkaže, da se med seboj z velikim zanimanjem pri tovrstnih težavah opazujemo. Gremo se sinhroni voajerizem. Iz tega pa lahko sklepamo, da je po drugi strani takšna pot materialno produktivna. Namreč: s tem, ko žrtvujemo sebe v dobro skupnosti, nujno predpostavimo, da skupnosti doprinesemo in pomagamo v boljšo prihodnost. Vsi smo namreč zagrizeni za iskanje poti. Samostojne in skupne. Tako lahko preko okruškov medsebojnih dialogov gradimo celostno telo skupine. Naš položaj torej ni enoznačen. Če ga presvetlimo z različnih perspektiv, se nam razjasni kompleksna celovitost, ki pa je vsekakor vizionarsko zagledana v čudovitejši jutri.
Iza Strehar, dr I ZAMETKI RAZMIŠLJANJA Konec novembra je že, pa še vedno niso pričeli izplačevati štipendij. Niti čikov ne morem kupiti, saj se mi zdi moralno sporno, da bi kupovala cigarete z denarjem, ki mi ga oče da za prevoz in hrano. Odkar smo dobili seznam štiridesetih dram, ki naj bi jih prebrali do februarja, se še nisem pritaknila proze. Kar niti ne pomaga najbolje pri prebiranju dram, ampak bolj pripomore k prebiranju ničesar. Včasih mi postane žal, da se nisem odločila za študij naravoslovja. Tam vsaj vedno nekdo ve, kaj je prav in kaj ni. Koren z devet bo vedno tri. Po drugi strani pa bi me morda jezilo ravno to. Da naravoslovje ne dopušča odstopanj. Tisti, ki ima prav, ima prav, vsi ostali, ki niso dobili istega rezultata, pač nimajo prav. Dramaturgija. Je to umetnost ali ni Najbrž je vse in predvsem nič. Verjetno bom zraven še kaj vzporedno vpisala. Mogoče slovenistiko. Mogoče pa bom zašla v povsem drugo skrajnost in vpisala kemijski inženiring. S to izobrazbo se potem ukvarjaš z npr. izboljševanjem soka Fruc. Določena serija fruca se predčasno pokvari in potem ti kot strokovnjak v zmes mečeš raznorazne kemijske snovi, dokler ne najdeš tiste, ki bo pripomogla k dolgotrajnosti tega soka. Ampak to je samo en primer, za katerega sem slišala. Možno, da ostalo ni tako zanimivo. Včasih se mi zdi, kot da je študij eno in potem nadaljnja izbira poklica nekaj povsem drugega. Moj sanjski poklic je načrtovanje teme in figuric v jajčkih Kinder. Saj veste: na primer pingvini v diskoteki in potem deset različnih figuric na to temo ali pa morski konji na poroki ali pa zajčki, ki smučajo. Ampak to najverjetneje ne bo moj poklic. V srednji šoli sem dejansko mislila, da če pridem na želeno fakulteto, bodo vse ostale reči kar magično popadale na pravo mesto, pa temu žal ni tako. Vsak teden znova podvomim v svojo odločitev. Je dobra odločitev lahko odločitev, v katero podvomim skoraj vsak teden Najbrž že, če gre za veliko odločitev. Ko sem bila majhna, sem želela biti cvetličarka. Od takrat sem tako ali tako zamenjala že nešteto sanj. Bližje kot so odločitve, težje jih sprejemam in raje jih odlašam. Mislim, da ko se enkrat nehaš spraševati o svoji prihodnosti in potencialni brezposelnosti, se nenadoma sprostiš in pričneš absorbirati, kar ti ponuja Akademija, kar je koristno in zanimivo tako v primeru, v katerem se bo tvoje nadaljnje življenje vrtelo okoli gledališča in filma, kot tudi v primeru, v katerem se ne bo.
- Page 4 and 5: STR. 4 STR. 6 STR. 16 STR. 28 STR.
- Page 6 and 7: KRISTINA MIHELJ, DR III KLIC PO ...
- Page 8: Ne se sončit Produkcija I. semestr
- Page 13: KLARA KASTELEC, dI I VONJ PO ORANŽ
- Page 16: levo: Eva Jesenovec Žiga Divjak 14
- Page 20 and 21: URŠKA Sajko, DR II TRI SESTRE IN V
- Page 22 and 23: Nina ZupanČiČ, dr II S ČEHovim v
- Page 24 and 25: 22 in 23 Produkcija III. semestra -
- Page 27: levo zgoraj: Lena Hribar Urška Tau
- Page 32 and 33: Kristina Mihelj, dr III LOVEC NA Ž
- Page 34 and 35: 32 in 33 Produkcija v. semestra - D
- Page 36: STANE TOMAZIN, DI III PISMO SGANARE
- Page 42: Priredba Učenih žensk J. P. Moli
- Page 45 and 46: študenje akademij. In tam so oni g
- Page 47 and 48: Kostumografske skice: levo: Anja Ke
- Page 51 and 52: levo: Liza Marija Grašič Benjamin
- Page 54 and 55: Nina Šorak, dr IV Tvoj Jaz te vabi
- Page 56 and 57: 54 in 55 Produkcija VII. semestra -
- Page 58 and 59: simon belak, FF dve zvezdi Vednost
TIN GRABNAR, GLR I<br />
naslov MANJKA<br />
8 in 9 <strong>Produkcija</strong> I. <strong>se</strong>mestra – NE SE SONČIT<br />
Premislimo natančno. Končno smo stopili skozi vrata, ki smo jih že od nekdaj na skrivaj<br />
občudovali. Predv<strong>se</strong>m <strong>se</strong> zavedamo občutka fame, ki nas oblije, ko <strong>se</strong> potikamo po hodnikih,<br />
kjer smo prej trpeli v agoniji sprejemnih izpitov. Izpolnjeno je prvo dejanje našega življenja.<br />
Uvertura. AGRFT, hvala ti, ker si. Po tehtnem preudarku <strong>se</strong> pojavita dve premisi. Najprej<br />
naj omenimo, da sta obe pogojeni z v<strong>se</strong>splošno organizacijsko zmedo v naših glavah.<br />
Misli, navajene drugačnih, urejenih sistemov, <strong>se</strong> navajajo na nov način delovanja. V<strong>se</strong>kakor<br />
je jasno, da bo prilagoditev na tovrsten način življenja vzela kar precej časa. Še dodatno<br />
<strong>se</strong> to občutje okrepi s stalnimi spremembami in novostmi, nad katerimi <strong>se</strong> vedno znova<br />
(menda po nepotrebnem) čudimo. Vrnimo <strong>se</strong> k premisama. Prva trdi tako: tukaj <strong>se</strong>m.<br />
Če sledimo temu razmišljanju, smo končno do<strong>se</strong>gli smoter svojega življenja. Izpolnili smo<br />
svojo bit in <strong>se</strong> spojili z v<strong>se</strong>ob<strong>se</strong>gajočim Logosom. Sedaj lahko počivamo na piedestalu svoje<br />
pomembnosti. Postali smo namreč del mašinerije, ki nas tako rekoč postavlja za nadčloveka.<br />
Druga, manj prijetna premisa, je tej diametralno nasprotna. Vezana je na človeka kot<br />
mi<strong>se</strong>lno, čustveno in fizično celoto. Glasi <strong>se</strong>: ni<strong>se</strong>m tukaj. Predv<strong>se</strong>m ni<strong>se</strong>m nikjer. Zgubil<br />
<strong>se</strong>m <strong>se</strong> v mislih svoje glave, nekje na poti med razpadajočim napisom nad vhodnimi vrati<br />
in z razkošnimi žarometi razsvetljeno črnino odra. Spoznal <strong>se</strong>m, da <strong>se</strong> lahko iz svojih možganov<br />
rešim le sam. Hja, neugoden položaj. Zaradi tega vedno znova izpadem kot bedak.<br />
Okrog <strong>se</strong>be nepreudarno krilim z rokami. Hlastam za rešilno vrvjo. <strong>Ne</strong>kako <strong>se</strong> zdi, da kot<br />
celosten organizem tavamo iz ene v drugo premiso. Vendar to ni edina splošno razširjena<br />
težava. Če premislimo, bi bila situacija v<strong>se</strong>kakor bolj ugodna, ko bi ne bilo drugih, ki so<br />
v podobnem položaju. Tako pa, ne da bi s svojo subjektivno prisotnostjo lahko kakorkoli<br />
vplivali na to, sobivamo z drugimi individuumi. Poleg tega <strong>se</strong> izkaže, da <strong>se</strong> med <strong>se</strong>boj z<br />
velikim zanimanjem pri tovrstnih težavah opazujemo. Gremo <strong>se</strong> sinhroni voajerizem. Iz<br />
tega pa lahko sklepamo, da je po drugi strani takšna pot materialno produktivna. Namreč:<br />
s tem, ko žrtvujemo <strong>se</strong>be v dobro skupnosti, nujno predpostavimo, da skupnosti doprine<strong>se</strong>mo<br />
in pomagamo v boljšo prihodnost. Vsi smo namreč zagrizeni za iskanje poti. Samostojne<br />
in skupne. Tako lahko preko okruškov med<strong>se</strong>bojnih dialogov gradimo celostno telo<br />
skupine. Naš položaj torej ni enoznačen. Če ga presvetlimo z različnih perspektiv, <strong>se</strong> nam<br />
razjasni kompleksna celovitost, ki pa je v<strong>se</strong>kakor vizionarsko zagledana v čudovitejši jutri.
Change language