vpliv projektov preprečevanja rabe alkohola v osnovni šoli na rabo ...

Vpliv projektov preprečevanja rabe alkohola v osnovni šoli na rabo alkohola med učenci
__________________________________________________________________________________________________________
Ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja se je na zahodu ZDA začelo večati zanimanje družbe in
zdravnikov za probleme, ki jih je povzročilo prekomernega uživanja alkoholnih pijač. Na
pretirano rabo alkohola se je gledalo kot na moralno slabost oz. 'slabo navado' ki jo mora
družba kaznovati, hkrati pa se je začel razvijati koncept odvisnosti kot bolezni in prvič se je
pojavil izraz 'alkoholizem'. Nasprotniki rabe alkohola so začeli uspešno izpostavljati škodljive
učinke alkohola na družbo, tako da je bil leta 1917 sprejet protialkoholni 18. amandma k
ustavi, ki je uvedel popolno nacionalno prohibicijo alkohola, kar pa ni privedlo do razcveta
moralnih vrednot oz. popolne abstinence med prebivalstvom, temveč obratno. Iz skladišč so
začele izginjati zasežene zaloge alkohola, zdravniki so pričeli bogateti s pisanjem receptov za
zdravila, ki so vsebovala alkohol, povprečna starost pivcev se je nižala, razvil pa se je tudi
organiziran kriminal, ki je sčasoma prevzel nadzor nad večino ilegalne proizvodnje alkohola v
ZDA. Naštete posledice in pritiski industrije, poslovnežev, politikov ter padec borze in
vsesplošna gospodarska kriza, so leta 1933 privedli do sprejetja 21. amandmaja, ki je 18.
razveljavil; država si je zopet zagotovila pravico do pobiranja alkoholnih davkov ter ustvarila
prepotrebna delovna mesta s ponovno oživljeno alkoholno industrijo (Heath 1995, str. 302).
Protialkoholno gibanje se je iz ZDA hitro razširilo po celi Evropi, kjer se je začela živahna
agitacija proti alkoholni proizvodnji in trgovini. Pred prvo svetovno vojno je prišlo do
velikega razcveta alkoholne industrije, ki mu je med obema vojnama sledil padec
proizvodnje. Sesule so se mnoge pivovarne in destilarne – nekatere zaradi pomanjkanja
surovin, nekatere zaradi prohibicije, predvsem pa zaradi gospodarske krize v tridesetih letih.
Po drugi svetovni vojni se je začela poraba alkohola spet večati hkrati pa so strokovnjaki
pričeli govoriti o zasvojenosti od alkohola. Do prvih let 19. stoletja izraz zasvojenost ni
obstajal, čeprav so že obstajali posamezni primeri pretirane rabe alkohola in drugih drog.
Tradicionalno so za pretirano rabo alkohola uporabljali pojem 'slaba navada' (ang. bad habit),
zanjo pa naj bi bil odgovoren posamezniki sami. Z razmahom gibanj za zmernost in razvojem
prohibicijske retorike, ki je zadevala uporabo alkohola, pa so se že začeli uporabljati pojma
kot sta 'bolezen duha' ali 'bolezen volje' (Levine 1979, str. 6), torej pojma, ki danes pomenita
'izgubo nadzora'. S premikom iz obravnavanja pretiranega uživanja alkohola kot vprašanja
izbire zaradi lastnega užitka, se je med leti 1910 in 1920 začelo obravnavanje problematične
uporabe drog, kot bolezni, ki je kompulzivne narave. Čezmerno uživanje alkohola ni bilo več
slaba navada, temveč osrednje gibalo, ki je posamezniku onemogočalo 'normalno' uporabo
alkohola, posameznikovo notranje občutenje, tj. hrepenenje po alkoholu, ki se mu ni mogoče
17