pripetem *.pdf dokumentu - Gospodarska zbornica Slovenije

32 svetovalec Glas Gospodarstva / maj 2010
Glas Gospodarstva / maj 2010
svetovalec 33
o mednarodni prodaji blaga (CISG). CISG je namreč tako v Sloveniji kot
na Kitajskem veljavno pravo, ko imata stranki prodajne pogodbe sedeža v
različnih državah.
Prodajalec je v skladu z določbo 1. odstavka 35. člena CISG zavezan dobaviti
tako količino, kakovost in vrsto blaga, kot določa pogodba. Ker ste
se s prodajalcem dogovorili o dobavi USB-ključkov z zmogljivostjo 8GB,
dobavil pa je ključke kapacitete 2GB, svoje obveznosti ni izpolnil pravilno,
s tem pa je kršil pogodbo. V primeru prodajalčeve kršitve pogodbe lahko
pogodbi zvesti kupec alternativno uveljavlja eno od naslednjih pravic:
zahtevo za izpolnitev pogodbenih obveznosti, v vašem primeru
torej zamenjava USB-ključkov s kapaciteto 2GB z dogovorjenimi
USB-ključki kapacitete 8GB, ali
znižanje cene za razliko med vrednostjo dejansko dobavljenega blaga
v času dobave (USB-ključki kapacitete 2GB) in vrednostjo, ki bi
jo v tem času imelo blago, istovetno blagu v pogodbi (USB-ključki
kapacitete 8GB), ali
razdor pogodbe.
Navedene pravice vam pripadajo le, če ste prodajalca o napakah na blagu
obvestili v primernem času od trenutka, ko ste jih odkrili oziroma bi jih
bili morali odkriti.
V vsakem od zgoraj naštetih primerov lahko kupec zahteva tudi odškodnino
za škodo, ki mu je nastala zaradi kršitve pogodbe.
Da lahko kupec razdre pogodbo, morajo biti podane predpostavke za bistveno
kršitev pogodbe. Ker je ugotavljanje teh predpostavk, predvsem pa
njihovo dokazovanje mnogokrat težavno, vam svetujemo, da prodajalcu v
skladu z določbo 47. člena CISG določite primeren dodaten rok za pravilno
izpolnitev pogodbe (torej dobavo USB-ključkov z zmogljivostjo 8GB).
Če prodajalec tudi po tem roku pogodbe ne bo izpolnil pravilno, lahko
pogodbo razdrete in od njega zahtevate odškodnino za škodo, ki vam je
nastala zaradi njegove kršitve pogodbe.
Če se niste dogovorili za pristojnost sodišča ali arbitraže pri reševanju
sporov iz pogodbe, boste svoje zahtevke do prodajalca praviloma lahko
uveljavljali le po sodni poti s tožbo na stvarno in krajevno pristojnem
sodišču na njegovem sedežu, torej na Kitajskem. Ker je takšna izterjava
v tujini povezana s precejšnjimi stroški, vam svetujemo, da se s prodajalcem
vendarle poskušate dogovoriti o zamenjavi dobavljenih USB-ključkov
z ustreznimi.
V prihodnje vam priporočamo natančno ureditev pristojnosti arbitraže
oziroma sodišča že v fazi sklepanja pogodbe. S tem se boste namreč vnaprej
dogovorili, katero sodišče oziroma arbitraža bo pristojna za reševanje
morebitnih sporov. Več o arbitražnem reševanju sporov najdete na spletni
strani stalne arbitraže pri GZS (www.sloarbitration.org).
DAVČNO PRAVO
Odgovarja: Vesna URŠIČ, samostojna pravna svetovalka, Pravna
služba GZS
Smo manjše družinsko podjetje, ki ima v svoji lasti
hotel z restavracijo. Po več kot 30 letih delovanja smo
se odločili za popolno prenovo hotela in tudi restavracije.
Velik del investicijskih stroškov pomeni pohištvo
za hotelske sobe, recepcijo, za pohištvo v jedilnici. Ali
lahko znesek za nakup hotelskega pohištva uveljavljam
kot davčno olajšavo
Nakup in vlaganja v pohištvo so za hotele neposreden pogoj za
opravljanje dejavnosti. Pomenijo tudi izpolnjevanje pogojev za doseganje
določenega števila zvezdic v skladu s pravilnikom o kategorizaciji
nastanitvenih obratov (Ur. l. RS, št. 62/08 s spremembami;
v nadaljevanju: pravilnik). Pravilnik nalaga vsem hotelom vgradnjo
natančno navedenih kosov pohištva v vsako hotelsko sobo za izpolnjevanje
pogojev kategorizacije.
Vendar pa davčni predpisi, ki urejajo obdavčitev dohodkov pravnih
oseb, natančno določajo, katere investicije se štejejo v davčno olajšavo
za investiranje. V skladu s členom 55a zakona o davku od dohodkov
pravnih oseb (Ur. l. RS, št. 117/06 s spremembami; v nadaljevanju:
ZDDPO-2) lahko zavezanci uveljavljajo znižanje davčne osnove za
30 odstotkov vloženega zneska v opremo in neopredmetena sredstva,
vendar ne več kot 30 tisoč evrov in največ v višini davčne osnove.
Vendar pa 2. odstavek navedenega člena določa izjemo, in sicer da sta
iz opreme izvzeta tako pohištvo kot tudi pisarniška oprema.
V zvezi z uveljavljanjem olajšave za investiranje za nakup hotelskega
pohištva je Davčni urad RS v pojasnilu št. 4214-51/2009, 13. julija
2009, pojasnil, da se investicijska olajšava ne more uveljavljati za
nakup tiste opreme, ki sodi med pohištvo oziroma med pisarniško
opremo, ne glede na to, ali se ta uporablja pri opravljanju dejavnosti.
Za nakup pohištva olajšave ni možno uveljavljati, ne glede na to,
v katerem prostoru se pohištvo nahaja oziroma za kakšen namen
se uporablja (denimo v pisarni, proizvodnem obratu, skladišču, gostinskem
prostoru, laboratoriju…).
Iz zgoraj navedenega izhaja, da ZDDPO-2, ki ureja olajšavo za investiranje,
izrecno izvzema iz olajšave za investiranje prav zneske za
nakup pohištva, med katere sodi tudi hotelsko pohištvo, ne glede na
to, da je to neposredni pogoj za opravljanje hotelske delavnosti.
DAVKI
Pojasnjuje: Darko BOHTE, strokovnjak Infopike
Samoobdavčitev po določilih ZDDV-1 (po 1. januarju
2010)
Pravilnik o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Ur. l. RS,
št. 141/2006 – 105/2009; v nadaljevanju: PZDDV-1) med drugim
podrobneje ureja tudi pravila o izvajanju samoobdavčitve v primeru:
dobave blaga in storitev v okviru Skupnosti,
dobave blaga ali storitev iz člena 76a zakona o davku na dodano vrednost
(Ur. l. RS, št. 117/2006 – 85/2009; v nadaljevanju: ZDDV-1),
in sicer določene storitve v gradbenem sektorju, storitve najemanja
osebja v zvezi z opravljanjem storitev v gradbenem sektorju, dobave
zemljišč in zgradb, za katere je dobavitelj uporabil opcijo obdavčitve
v skladu s 45. členom ZDDV-1, in dobave odpadkov, ostankov in
rabljenega materiala ter storitev iz Priloge III/a ZDDV-1.
Vsak davčni zavezanec, ki opravlja storitve, za katere mora v skladu
s 196. členom direktive sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra
2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, 11.
decembra 2006, str. 1 ter poznejše spremembe in popravek) plačati
DDV izključno prejemnik storitve in vsak davčni zavezanec, za katerega
se na ozemlju Republike Slovenije (RS) opravljajo storitve, za
katere je v skladu s 3. točko prvega odstavka 76. člena ZDDV-1 dolžan
plačati DDV, vloži zahtevek za izdajo identifikacijske številke za
namene DDV pri davčnem organu, kjer je vpisan v davčni register.
Identifikacijsko številko za namene DDV mora, skladno z devetim
odstavkom 130. člena PZDDV-1, navedeni davčni zavezanec pridobiti
že za mesec, v katerem je verjetno, da bo prejel ali opravil take
storitve.
Pravna oseba, ki ni davčni zavezanec in prejema storitve iz prvega
odstavka 25. člena ZDDV-1 (obrnjena davčna obveznost), ni zavezana
vložiti zahtevka za izdajo identifikacijske številke za namene
DDV, razen če pridobi blago znotraj Skupnosti, katerega skupni
znesek v tekočem koledarskem letu preseže 10 tisoč evrov.
Davčni zavezanec je po definiciji iz 5. člena ZDDV-1 vsaka oseba, ki
kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede
na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. Ekonomska dejavnost
pomeni vsako proizvodno, predelovalno, trgovsko in storitveno
dejavnost, vključno z rudarsko, kmetijsko in poklicno dejavnostjo.
Ekonomska dejavnost pomeni tudi izkoriščanje premoženja in premoženjskih
pravic, če je namenjeno trajnemu doseganju dohodka.
Državni organi in organizacije, organi lokalnih skupnosti ter druge
osebe javnega prava se ne štejejo za davčne zavezance v zvezi z
dejavnostmi ali transakcijami, ki jih opravljajo kot organi oblasti,
tudi če pobirajo takse, prispevke in druge dajatve ter plačila v zvezi s
temi dejavnostmi ali transakcijami. Pri opravljanju dejavnosti ali pri
transakcijah pa se štejejo za davčne zavezance v zvezi s temi dejavnostmi
ali transakcijami, če bi njihova obravnava, kot da niso davčni
zavezanci, povzročila znatno izkrivljanje konkurence.
Plačnik DDV na podlagi določil člena 76a ZDDV-1 je vsak davčni
zavezanec, prejemnik blaga ali storitve, ki je identificiran za namene
DDV v RS, če mu dobavi blago ali opravi tovrstne storitve davčni
zavezanec, identificiran za namene DDV v RS.
Oseba iz točke d) prvega odstavka 4. člena ZDDV-1, ki obračunava
DDV le od pridobitev blaga znotraj Skupnosti in je plačnik DDV na
podlagi 5. točke prvega odstavka 76. člena ZDDV-1 ali obračunava
DDV le od prejetih storitev in je plačnik DDV na podlagi 3. točke
prvega odstavka 76. člena ZDDV-1 ali opravlja storitve na ozemlju
druge države članice, za katere je plačnik DDV v skladu s 196. členom
direktive sveta 2006/112/ES, je izključno prejemnik storitve.
Te osebe so v seznamu davčnih zavezancev na spletni strani davčne
uprave RS označene s črko P.
Obrnjena davčna obveznost se prav tako ne nanaša na davčnega zavezanca,
ki storitve iz člena 76a ZDDV-1 naroča prek oseb, ki delujejo
v njegovem imenu in za njegov račun.
Izjema so tudi državni organi in organizacije, organi lokalnih skupnosti
ter druge osebe javnega prava, ki naročajo blago in storitve iz
člena 76a ZDDV-1, v zvezi z dejavnostmi ali transakcijami, za katere
se v skladu s petim odstavkom 5. člena ZDDV-1 ne štejejo za davčne
zavezance. Če naročajo blago ali storitve iz člena 76a ZDDV-1 za lastne
dejavnosti, za katere so davčni zavezanci, so te osebe (naročniki)
zavezane dobavitelju oziroma izvajalcu sporočiti, v katerem delu
dejavnosti so določene kot plačniki DDV.
Davčni zavezanec, ki dobavlja blago ali storitve, za katere je prejemnik
plačnik DDV v skladu s členom 76a ZDDV-1, mora o začetku
opravljanja tovrstnih storitev, prenehanju ali vnovičnem začetku
dobav blaga ali storitev obvestiti davčni organ prek sistema eDavki.
TRGOVINSKE INFORMACIJE
Odgovarja: Mateja TILIA, strokovnjakinja Infopike
Ali je pooblaščeni serviser v času trajanja garancije
za avtomobil zavezan zagotavljati tudi brezplačne
redne servise vozila
Pomen garancije za brezhibno delovanje je v tem, da proizvajalec oziroma
prodajalec v garancijskem roku, če izdelek ne deluje brezhibno, zagotovi
potrošniku brezplačno odpravo napak oziroma pomanjkljivosti
(zaradi katerih izdelek ne deluje brezhibno). Povedano drugače – serviser
mora izdelek, ki ne deluje brezhibno popraviti tako, da bo deloval
brezhibno. Če to ni mogoče, ga zamenja z novim rezervnim delom.
V skladu s 481. členom obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01,
32/04 in 28/06 odl. US:U-I) proizvajalec jamči, da bo stvar v določenem
času (garancijskem roku) brezhibno delovala, v nasprotnem pa lahko
kupec tako od proizvajalca kot tudi od prodajalca zahteva, da jo v primernem
roku popravita, ali če tega ne stori, da mu namesto nje izročita
stvar, ki brezhibno deluje.
Iz navedene vsebine tako obligacijskega zakonika kot tudi zakona o varstvu
potrošnikov (Ur. l. RS, št. 126/07 – UPB2) izhaja, da mora proizvajalec
za čas garancijskega roka oziroma njegovega podaljšanja zagotoviti
brezplačno popravilo in vzdrževanje izdelka, če ta zaradi okvare oziroma
pomanjkljivosti ne deluje brezhibno. Glede na navedeno garancija za
brezhibno delovanje ne krije stroškov potrošnega materiala (olje, oljni filter
…) oziroma brezplačnega servisiranja vozila v času trajanja garancije.
Pri garanciji je treba tudi opozoriti na določene obveznosti potrošnika, ki
mora spoštovati garantove pogoje za uveljavljanje garancije.
Ti pogoji so določeni z namenom, da se zagotovi pravilna uporaba izdelka.
Garant ima tako pravico, da za čas, ko jamči brezhibno delovanje
izdelka, ne dopušča nobenih posegov oziroma dopolnjevanj ali sprememb,
ki bi lahko vplivale na delovanje izdelka. Skladno s tem torej
garant lahko pogojuje uveljavljanje zahtevkov iz garancije z rednim servisiranjem
oziroma vzdrževanjem vozila pri pooblaščenih servisih, pri
čemer stroške takšnega pregleda krije potrošnik. V okviru garancije pa
se brezplačno odpravljajo napake oziroma okvare, zaradi katerih izdelek
ne deluje brezhibno.
Torej, pooblaščeni servis mora v času trajanja garancijskega roka brezplačno
odpravljati napake in okvare, zaradi katerih izdelek ne deluje
brezhibno. Ni pa zavezan brezplačno opravljati rednih servisov.
Ali je potrebna oznaka CE za maske za dihala, imenovane
»nevarovalne maske«, za primer prodaje
Maske za dihala, imenovane »nevarovalna maska«, »higienska maska«
ali »nevarovalna maska kategorije 0«, se ne uvrščajo med osebno
varovalno opremo in zato zanje ne veljajo določbe pravilnika o
osebni varovalni opremi (Ur. l. RS, št. 29/05 in 23/06). Higienske
maske so opredeljene kot maske, ki niso načrtovane v skladu z zahtevami
ustreznih slovenskih oziroma evropskih standardov za varovalno
opremo za dihala.
Pri tem za tovrstne izdelke velja, da morajo proizvajalci oziroma dobavitelji
upoštevati določbe zakona o splošni varnosti proizvodov
(Ur. l. RS, št. 101/03), ki določa, da proizvajalci oziroma dobavitelji
lahko dajo na trg samo varne proizvode. Dobavitelji morajo v
okviru svoje dejavnosti ravnati s potrebno poklicno skrbnostjo, ki
pomaga zagotoviti skladnost proizvoda z ustreznimi varnostnimi
zahtevami. Predvsem ne smejo dobavljati izdelkov, za katere vedo,
ali bi na temelju lastnih informacij in kot strokovnjaki lahko vedeli,
da ne izpolnjujejo varnostnih zahtev.
Naloga proizvajalca oziroma dobavitelja nevarovalnih mask je, da
potrošnikom zagotovi potrebne informacije in navodila za pravilno
uporabo, saj bi v nasprotnem primeru potrošnik lahko z napačno
uporabo povzročil nevarnost ali celo zdravstvene okvare. Da bi se
temu izognili, je treba izdelku priložiti navodila za uporabo, ki morajo
biti jasna, nedvoumna in napisana v slovenskem jeziku.
Ali je pri prodaji športnih izdelkov prek spleta v primeru,
ko kupec odstopi od pogodbe, poleg vračila
kupnine treba poravnati še kakšne stroške
Upoštevajoč člen 43d zakona o varstvu potrošnikov (98/04 – UPB1,
126/07, 86/09), mora podjetje potrošniku, ki je izkoristil pravico do odstopa,
vrniti vsa opravljena plačila. V skladu s šestim odstavkom člena 43č
je edini strošek, ki bremeni potrošnika v zvezi z odstopom od pogodbe,
lahko le neposreden strošek vračila blaga.
Podjetje, ki se je odločilo prodati blago prek interneta in omogoča potrošnikom
plačati po povzetju prek Pošte Slovenije, mora potrošniku, ki
izkoristi pravico do odstopa od pogodbe, vrniti tudi vsa opravljena plačila,
povezana z nakupom – ne le kupnine in stroškov pakiranja in pošiljanja, ki
jih je potrošnik plačal podjetju, ampak tudi strošek oziroma provizijo, ki je
bila zaradi plačila prek povzetja plačana Pošti Slovenije.
Strošek vračila blaga podjetju pa nosi potrošnik, ki se je odločil izkoristiti
pravico do odstopa.
Zbrala in pripravila: Tanja JAMNIK