Zbornik lahko v PDF obliki prelistate tukaj. - Skupnost občin Slovenije

neposredno navezujejo, kjer so v ospredju predvsem: zakon, ki ureja financiranje občin in druga zakonodaja,
ki ureja delovanje lokalne samouprave, predpisi o javnem naročanju, o državnih pomočeh, javno-zasebnih
partnerstvih, umeščanju projektov v prostor, gradnji objektov, idr.. Poudariti je treba še, da predloge
za uvrstitev projektov v NRP podajo resorna ministrstva oz. proračunski uporabniki in sicer na podlagi
predhodnega izbora tistih projektov, ki jih smatrajo za prioritetne glede na področne predpise, strategije in
postavljena merila. Proračunski uporabniki v vlogi skrbnikov tudi spremljajo izvajanje teh projektov, saj so v
celoti odgovorni za podatke, ki jih v centralni bazi vodi v evidenci Ministrstvo za finance. V tem procesu pa
sta za projekte, ki se sofinancirajo s sredstvi iz skladov EU, vključena še dva organa in sicer nad postopki ter
pravili delovanja bdi še t.i. organ upravljanja, nadzor nad upravičenostjo izplačil in druge s tem povezane
naloge pa opravlja t.i. plačilni organ.
Med ključne predpise štejemo Uredbo o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske
dokumentacije na področju javnih financ (Uradni list RS št. 60/2006), ki pomeni osnovno podlago za
planiranje projektov v javnem sektorju in vsebuje usmeritve za strokovno pripravo in spremljanje projektov.
Podaja namreč metodološke osnove za ocenjevanje in vrednotenje, določa vrste in vsebino investicijske
dokumentacije, opredeljuje postopke in udeležence v teh procesih, določa pa tudi minimum meril za
ugotavljanje učinkovitosti investicij, s čimer nudi podlago za odločanje in izbiro projektov. Omenjeni predpis
bo v kratkem dopolnjen, zlasti z vidika uskladitve s prostorsko zakonodajo. V praksi se je namreč izkazalo,
da so bili določeni postopki pri pripravi dokumentacije in načrtovanju projektov, ki se umeščajo v prostor,
neusklajeni in vodeni na različnih ravneh, kar je zmanjševalo učinkovitost delovanja in uspešnost doseganja
načrtovanih rezultatov (dvojnost postopkov, idr.). Po sprejetju teh dopolnitev se bodo povečale možnosti, da
se investitorji ne bodo več srečevali s takimi težavami kot do sedaj, projekte, ki se umeščajo v prostor, pa bo
predvidoma mogoče uresničiti hitreje ter z manj administrativnih ovir.
Zaradi posebnosti NRP in narave projektov, ki niso vezani le na eno proračunsko leto, se proces planiranja
projektov v okviru NRP ne prekine in traja od tedaj, ko se projekt uvrsti v NRP, do zaključka njegovega
financiranja oz. tudi še kasneje, ko je potrebno spremljati dejanske učinke projektov in jih primerjati z
načrtovanimi (ex-post vrednotenja oz. evaluacije). V ospredju je torej spremljanje procesa, ki pa že pred
uvrstitvijo projekta v NRP terja številne aktivnosti tj. postopek priprave oz. planiranja projekta. Vse omenjeno
je prikazano na spletni strani MF- Sektorja za investicije v posebni shemi. Celoten proces pa lahko poteka v
skladu s pričakovanji le, če so vse aktivnosti in udeleženci v teh postopkih usklajeni.
Tudi računalniška podpora je za potrebe državnega proračuna razvita že do te mere, da omogoča
kontinuirano spremljanje ter urejanje podatkov o projektih – s čimer je omogočeno, da v praksi uporabniki
državnega proračuna dejansko lahko sproti planirajo in torej ni ta proces vezan zgolj na čas ob pripravi
proračuna. Na občinski ravni je ta proces sicer še na začetku, vendar se bo zagotovo hitreje in lažje uveljavil
zaradi pridobljenih izkušenj pri NRP države.
3. Posnetek stanja
Kljub vsem naštetim predpisom, ki urejajo to področje ter že uveljavljenim izboljšavam, so namreč tako
pri planiranju projektov kot pri pripravi in izvrševanju proračuna, še vedno prisotne pomanjkljivosti,
zlasti pa nepripravljenost na večletno planiranje, neusklajeni postopki in nepovezan proces odločanja
o projektih, neprimerno prilagajanje izvedbe projektov možnostim proračuna – kar ima za posledice
številne spremembe v ocenah stroškov (vrednosti projekta) in strukturi ter dinamiki, prisotno pa je tudi
nezadostno upoštevanje/poznavanje predpisov s tega področja. Pri planiranju projektov veliko težav
povzroča razdrobljen proces načrtovanja, saj praviloma investitorji določajo vrednosti projektov kar na
podlagi razpoložljivih (proračunskih) virov financiranja in ne izhajajo iz pretehtane ocene dejanskih stroškov.
Zato je močno prisotna praksa delitve projektov na t.i. “faze”, ki so zgolj enoletni finančni načrti za projekte,
ki se potem nadaljujejo v naslednjih letih – kot nov projekt. Pomanjkljiva priprava (analiza) projekta je
običajno tisti vzrok, ki pripelje do zgoraj opisanih napak. K temu v precejšni meri pripomorejo nerealne ali
neverodostojne predpostavke, pomanjkljive “baze podatkov” preteklih izkušenj, nerealne ocene (vrednosti/
stroškov, trajanja,…) – za kar je med glavnimi razlogi običajno ta, da so viri financiranja za celotno vrednost
in obdobje le redko znani že pred začetkom izvedbe, saj zagotavljanje finančnih sredstev poteka sproti. Že
analiza stanja, ki je zelo pomemben element, je v večini primerov pripravljena površno ali pa sploh ne.
To velja tako v začetni fazi načrtovanja projekta, kakor tudi kasneje, ko se projekt že izvaja in se zaradi
neustreznih analiz ne ugotovijo pravočasno odstopanja od začrtanih ciljev. Orodja, ki so na razpolago in
s katerimi si investitor oz. ostali financerji lahko pomagajo, so predvsem poročila o izvajanju projektov 15