Odvetnik - Odvetniška Zbornica Slovenije

Odvetnik 51 / marec 2011
Popravki
In memoriam
koncu vojne, ko državna meja še ni bila določena. Pozneje
je sodeloval v mladinskih delovnih brigadah, tudi kot komandant
ene od njih.
Odvetništvu se je posvetil s srčnostjo in zagnanostjo. Bolj
kot pisnemu delovanju v sodnih postopkih je dajal prednost
ustnemu, neposrednemu postopku. Na obravnavah
se je vehementno boril za pravice svojih strank. Bil je pravi
borec. Njegovim grdim in zastrašujočim pogledom na
obravnavah nismo ušli niti njegovi najboljši kolegi in prijatelji
na nasprotni strani. Obravnave zato niso bile nikoli
dolgočasne. Sicer pa nikoli ni bil žaljiv in predvsem je bil
mož beseda. Kar je rekel, to je držalo – tudi če ni bilo napisano.
Športna aktivnost, predvsem smučanje, je bila njegova
prioriteta. Vanjo je vpel vso družino. Bil je med soustanovitelji
smučarskega kluba Gorica v Novi Gorici, smučarski
učitelj in njen najaktivnejši član. Vključil se je v mednarodno
organizacijo Skilex in se udeležil številnih njenih
kongresov.
Istočasno se je posvetil tudi delu v Krajevni skupnosti
Solkan. Bil je njen prvi predsednik in odbornik v Skupščini
občine Nova Gorica. Dve leti (1993–1994) je nepoklicno
opravljal funkcijo predsednika Skupščine občine
Nova Gorica. Vseskozi je ostal zvest zagovornik in pobudnik
številnih proslav Zveze združenj borcev za tradicijo
NOB, katere član je bil.
Tudi v fotelju ministra za pravosodje se je še vedno
počutil kot izposojeni odvetnik, tako mi je nekajkrat
dejal.
Po upokojitvi je poleg občasne dolžnosti zapriseženega
tolmača za italijanščino našel novo nišo za sprostitev njegove
nemirne duše. Z neverjetno energijo se jo lotil raziskovanja
in pisanja:
– Smučanje na Goriškem. Kratek pregled zgodovine
smučanja na Goriškem – Petindvajsetletna kronika
Smučarskega kluba Gorica (1964–1989), Solkan
2004;
– Slovensko smučarsko pravo in varnost na smučiščih z
ilustracijami Mikija Musterja, Ljubljana 2006;
– Škof dr. Gregorij Rožman – 1941–1943, Nova Gorica
2007;
– Štirideset let Krajevne skupnosti Solkan (1969–2007),
Solkan 2008;
– »Tatjana«: žena, mama, nona. Spomini, zgodbe in podobe
iz njenega življenja, Solkan 2009. Čudovita knjiga,
ki jo je posvetil pokojni življenjski sopotnici (rojeni
Cavazza), izjemni ženski po njenem širokem temperamentu,
znani tudi med odvetniki;
– Solkan in Solkanci med drugo svetovno vojno in po
njej v boju za zahodno mejo (1941–1947), Ljubljana
2010.
Navedel sem knjige, ki jih imam pri roki, da ne naštevam
številnih njegovih objavljenih prispevkov, med drugim
tudi v reviji Odvetnik.
S prizorišča pogrebne svečanosti v Solkanu je velika množica
ljudi počasi in tiho krenila na pokopališče. Obkrožila
je zadnje počivališče Tomaža Marušiča ob njegovi Tatjani.
Ni bilo velikih solza. Morda prej ob grenkobi lahek nasmešek,
ki se je utrnil ob spominu na Tomaža in Tatjano,
ko sta v tandemu dolga leta ozarjala obraze, rekel bi vseh,
ki so ju poznali in srečevali.
Tudi v zadnje slovo nismo slišali običajne žalostinke. Skupina
saksofonistov je zaigrala, če sem prav slišal, eno od
skladb Geršvina, ki jih je Tomaž tako rad poslušal.
In da zaključim. Tomaž in tudi Tatjana sta se z
zlatimi nitkami, ki jih tudi čas ne izpere, vtkala v
življenje nas vseh, ki smo ju poznali. Za njima kot
njuna prispodoba ostajata hčerka Tanja s svojo
družino, ki nadaljuje očetovo odvetniško tradicijo,
in sin Sašo, tudi z družino, ki nadaljuje z zdravniško
tradicijo svojega starega očeta.
Santo (Sandro) Pečenko
Odvetnik, št. 4 (50) – december 2010:
• V članku odvetnika Roka Čeferina Svoboda izražanja v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (str. 4–9) se je zgodila neljuba
napaka. Stavek na strani 5 bi se moral pravilno glasiti: »Stranka, ki z odločitvijo rednega sodišča ne soglaša, lahko v smislu določb
Zakona o ustavnem sodišču zoper sodbo rednega sodišča vloži ustavno pritožbo.«
• V članku odvetnika Jožeta Ilca (str. 20) nam jo je zagodel tiskarski škrat, ki je namesto »v zadnjih desetletjih« natisnil »v zadnjih
desetih letih«. Stavek se tako pravilno glasi: »Lovci ne pomnijo, da bi v zadnjih desetletjih v Sloveniji volk napadel človeka.«
• V prispevku Odvetniki na 15. ljubljanskem maratonu (str. 47) smo pozabili omeniti odvetnika Ivana Makuca, ki je na 21 kilometrov
tekel zavidljivih 1:38:38.
Avtorjem in bralcem se opravičujemo.
Uredništvo
45