Odvetnik - Odvetniška Zbornica Slovenije

Odvetnik 51 / marec 2011
Andrej Razdrih
Kozerija – rekreacija
Spomladanske kolesarske priprave na Braču
Brač je – kot najbrž vsi veste – otok nasproti Splita, dolg 40 km in širok 13 km ter s 14.000 prebivalci.
Zaradi obilja klancev in mile klime je postal priljubljen kraj mazohističnih Slovencev (pa tudi drugih
Evropejcev), ki se tu marca in aprila pripravljajo na poletna kolesarska trpljenja.
Tudi naša kolesarska ekipa že vrsto let opravlja bazične
priprave na tem prelepem otoku. Nastanimo se v Supetarju,
ki ima dobre trajektne povezave s Splitom. Priplujemo
v četrtek in odidemo v nedeljo, vmes pa prevozimo
otok podolgem in počez. Apartmaje najamemo pri
gazdarici Giti, ki je tipična Dalmatinka: visokorasla, čedna,
vesela, duhovita, izjemno gostoljubna, a pri vsem
tem zavedna članica HDZ-ja (»joj što nam radite dragi
Slovenci kod Savudrijske vale«). Gita je potomka stare
braške familije in ima krasno aristokratsko hišo v mestu,
drugo, novejšo, na obrobju, pa oddaja turistom, torej
nam.
Brač je bil naseljen že v neolitiku in ima veliko znamenitosti.
Naj jih naštejem samo nekaj: samostan na težko dostopnem
kraju, ki se imenuje Pustinja Blaca, zmajeva špilja,
muzej rimskih izkopanin v mestecu Škrip, kamnoseško
šolo v Pučiščih. Več ne znam povedati, ker se z znamenitostmi
nismo preveč ukvarjali. Bili pa smo, in sicer velikokrat,
na Vidovi gori, najvišjem otoškem vrhu na Jadranu
(778 m), ki je priljubljen kolesarski cilj. Z vrha je čudovit
razgled na sosednje otoke in na najlepšo plažo Dalmacije,
imenovano Zlatni rat (mislim, da pomeni to Zlati
rog, čeprav veseljaki govorijo o Zlatnem klitorisu).
Vzpon na Vidovo goro je na začetku sezone kar zahteven,
saj začneš na nadmorski višini 0, potem pa se po lepi, asfaltirani
cesti, speljani skozi gozdove črnega bora vzpneš
skoraj 800 m do vrha, na katerem sta nezanimiv oddajnik
in zanimiv, čeravno skromno založen bife.
Otok ponuja brez števila kolesarskih tras, bodisi po asfaltu
bodisi po makadamskih cestah ali kolovozih. Naj predstavim
naši dve najbolj značilni turi:
– Supetar – Sutivan – Ložišča – Dračevica – Vidova
gora – Nerežišča – Pustinja Blaca – Supetar; (65 km in
1.300 višinskih metrov);
– Supetar – Splitska – Postira – Lovrečina – Pražnjice –
Nerežišča – Škrip – Supetar (58 km in 1.000 višinskih
metrov).
Bistvo priprav so poleg kolesarjenja še uživanje v mediteranski
kuhinji (sveže, pravkar ulovljene bele ribe in izvrstna
braška jagnjetina), degustiranje dobrih dalmatinskih
vin (beri: konzumiranje večjih količin različnega
alkohola) ter intelektualni pogovori (naša ocena), ki so
začimba večernih obrokov.
Ti besedni spopadi so kot vse akademske razprave zelo zagrizeni,
in sicer ker je od njih tako malo koristi. Predvsem
rešujemo velike svetovne probleme, na primer vprašanje,
ali je za težave na svetu kriv nebrzdani kapitalizem, ki ga
poganja človeški pohlep, ali pohlep, ki ga podžiga kapitalizem.
Ko postane debata prevroča, se raje posvetimo demografski
eksploziji, ki grozi, da bo «pojedla« planet. Če
se komu potem zazdi, da se lotevamo presplošnih vprašanj,
se takoj spustimo z globalnih višav v slovenski vrtiček
in »ugotavljamo«, recimo, kdo je boljši slikar, Jakopič
ali Mušič, in zakaj slednji v Ameriki nima prave cene, ali
pa morda nima prave cene v Franciji?
Nadalje, zakaj slovenski film ni tako kakovosten kot danski,
čeprav Dancev ni dosti več od nas? In ali strožje kaznovanje
zmanjšuje kriminaliteto? In ali je mogoča sprava
med partizani in domobranci? Glede tega vprašanja nismo
nikoli dosegli sprave.
Ko se že dodobra namnožijo prazne steklenice, se vname
mirnejša debata o tem, ali obstaja inteligentno življenje na
tujih planetih in ali nam res življenje kreirajo »vesoljci«,
ki – kot v laboratoriju – eksperimentirajo z vsemi oblikami
življenja na Zemlji.
Vsa ta globokoumna razpravljanja so pravzaprav zelo podobna
našim kolesarskim turam – nekaj vzponov, nekaj
spustov, nekaj padcev, kak gumidefekt. Na koncu pa se
spet vsi znajdemo tam, kjer smo štartali. Edini žlahtni sad
teh besedovanj je spoznanje, do katerega pridemo prav na
cilju in ki ga je mogoče strniti v znamenito in (advokatu)
Prešernu pripisano maksimo: »Jej, pij in kavsaj, za večnost
se ne ravsaj.«
Podrobnosti o razpravah, ki zadevajo lepšo polovico človeštva,
pa niso primerne za glasilo odvetnikov.
Že dolgo objavljam utrinke s kolesarskih potepanj, a mislim,
da še nikoli nisem predstavil udeležencev. Najbrž
zato, da si ne bi nakopal kakšne nepotrebne tožbe. Tokrat
pa bom s kratkim orisom in značilnim pripetljajem (ob
upoštevanju licentia poetica) predstavil moje kolesarske
35