Odvetnik - Odvetniška Zbornica Slovenije

Odvetnik 51 / marec 2011
dr. Bojan Kukec
Intervju
Priznanje odvetniku za življenjsko delo
Pogovor z odvetnikom doc. dr. Konradom Plauštajnerjem
Spoštovani kolega, kot dolgoletni sodelavec v uredniškem
odboru Odvetnika mi prosim dovoli, da te tikam.
In hkrati ti ponovno čestitam k priznanju Zveze
društev pravnikov Slovenije za življenjsko delo, ki si
ga prejel na 30. dnevih slovenskih pravnikov 14. oktobra
2010 v Portorožu.
Plauštajner: Ne znam si predstavljati, da bi se kot »dva
stara kolega« vikala. Za čestitke uredniškega odbora se zahvaljujem,
vesel sem pozornosti kolegov, s katerimi sem delil
dobro in slabo prvega uredniškega odbora Odvetnika.
Kakšni pa so bili odmevi na priznanje (ki ga že nekaj
desetletij nihče od odvetnikov ni prejel)?
Plauštajner: Čestitke so prihajale iz vseh struktur pravniškega
poklica. Presenetila me je obilica čestitk, razočaralo,
da med njimi ni bilo čestitke naše zbornice.
Znan si kot borec za trdno, etično držo odvetnikov.
Kako gredo najnovejša dogajanja in (slaba) podoba
slovenskega odvetništva skupaj s tvojimi prepričanji
in stališči?
Plauštajner: Odvetniški poklic temelji na visoki etiki,
kar za večino slovenskih odvetnikov ni fraza. Je poklic, ki
nosi v sebi poslanstvo pomagati šibkim, zlasti ko so kršene
njihove temeljne pravice. Brez etike bi to postal poklic
na ravni pravniškega obrtništva. Slabe podobe slovenskega
odvetništva zagotovo niso ustvarili tiste kolegice in kolegi,
ki morajo veliko delati, da preživijo. Ko odvetništvo
postane velik posel, odvetnik pa poslovnež, ki komaj ve,
kje je sodišče, so ustvarjene podlage, da odvetnika omreži
denar, in začne se Faustova zgodba. Zagotovo stanje v
naših vrstah ni tako slabo, kot ga včasih prikazujejo mediji,
čeprav se odvetniki premalo zavedamo, da sami odločamo
o svoji avtoriteti. Na tem področju bomo morali še
marsikaj postoriti, da bodo svojo veljavo ponovno dobile
Ezopove besede: »Odvetniški poklic je tako plemenit kot
vrlina in tako pomemben kot pravica.«
Kaj bi svetoval mladim kolegom, ko se odločajo za statusno
obliko opravljanja odvetniškega poklica: ali je
bolje biti samostojni odvetnik, zaposlen v odvetniški
družbi, imeti d. o. o., podružnico, ali ustanoviti civilno
odvetniško družbo?
Plauštajner: Nobenih nasvetov ne želim deliti nikomur.
Oblike delovanja in zlasti povezovanja odvetnikov so odvisne
od konkretnih okoliščin in vsak odvetnik zna sam
presoditi, kaj je zanj najugodneje. Vsaj zame ni dvoma, da
velik obseg dela kliče po ustanovitvi d. o. o. ali vsaj civilne
odvetniške družbe. Izkazalo se je tudi, da ustanavljanje
podružnic zbližuje odvetnike in stranke.
Že od leta 1992 si docent na mariborski pravni fakulteti
za področje civilnega in gospodarskega prava, pet
let si bil nosilec predmeta stvarno pravo, na ljubljanski
pravni fakulteti pa predavaš investicijske posle in
gradbene pogodbe. Ali so študentje po končani fakulteti
usposobljeni (upoštevajoč obvezno prakso, opravljen
državni pravniški izpit in ne nazadnje tudi t. i.
odvetniški izpit) za samostojno delo?
Plauštajner: Manjka predvsem mentorske podpore v
času pripravništva. Ko sem bil pripravnik na sodišču, sem
z veliko žlico zajemal znanje in izkušnje sodnikov. Bili so
celovite osebnosti tako po znanju kot po osebnostnem
pristopu. Takratni sodni sistem je dovoljeval večjo aktivnost
pripravnikov. Tako sem na primer sam vodil preiskovalna
dejanja, zapuščinske obravnave in celo kazensko
obravnavo (ob prisotnosti sodnikov seveda) na drugi stopnji.
Nepojmljivo za današnji čas, ko pripravnik večinoma
samo posluša na obravnavah.
Kdaj lahko pričakujemo habilitacijo za profesorja?
Ker pa si tudi specialist za civilno in gospodarsko pravo,
me zanima, ali ta dva statusa pri opravljanju odvetniške
prakse kaj pomenita?
Plauštajner: Posamezna poglavja iz investicijskega prava
predavam na obeh vodilnih slovenskih pravnih fakultetah.
Za habilitacijo za profesorja nisem nikoli zaprosil in tudi
ne bom. Moral bi se izkazati z objavami v tujih strokovnih
revijah, kar me ni nikoli zanimalo. Vsi ti naslovi, vključno
s specializacijami, nekaj pomenijo le tujcem, v Sloveniji pa
bolj malo. To razumem, saj v trenutnih slovenskih razmerah
znanje ni cenjena dobrina. Če se s to tkanino podaš na
tržnico, se običajno pokaže, da je kupec ne pripozna.
Med letoma 2003 in 2009 si bil arbiter pri Mednarodnem
centru za reševanje investicijskih sporov v Washingtonu
– ICSID, več kot deset let pa si že arbiter Stalne arbitraže
pri Gospodarski zbornici Slovenije v Ljubljani. Kakšne
so tvoje izkušnje pri tem delu in kaj bi priporočil tistim
odvetnikom, ki jih takšno delo zanima?
Plauštajner: V aktivni vlogi arbitra pri ICSID v Washingtonu
žal nisem bil, ker verjetno kot predstavnik obrobne
države za stranke nisem bil zanimiv. Sem pa kot arbiter
imel dostop do vseh informacij, tudi do odločb, ki
niso bile objavljene. S to arbitražo sem imel stik v konkretnem
primeru, in sicer ko je Republika Sejšeli razglasila
27