Odvetnik - Odvetniška Zbornica Slovenije

Odvetnik 51 / marec 2011
Članki
v postopku, ki bi morda trajal deset let, obračunati prihodke
in odhodke, ki nastanejo v posameznem davčnem
obdobju. Vsak nasvet, vloga, zahtevek, obisk naroka
ipd. je načeloma svoj poslovni dogodek, od katerega
je treba obračunati davek ne glede na to, da bo morda
storitev zapadla v plačilo šele po koncu postopka, ker je
tako določeno v ZOdvT. Seveda je to načelno stališče,
v vsakem posamičnem primeru pa je treba upoštevati
okoliščine primera. Plačilo akontacij ne vpliva na višino
davka, dokler storitve niso opravljene, tj. dokler poslovni
dogodek ni nastal.
Nekoliko drugače je v primeru dogovorov o plačilu
(pactum de quota listis) po tretjem odstavku 17. člena
ZOdv. Po tej določbi se lahko odvetnik v premoženjskopravnih
zadevah dogovori s stranko za plačilo tako,
da namesto plačila po odvetniški tarifi prejme kot nagrado
največ 15-odstotni delež od zneska, ki ga bo sodišče
prisodilo stranki. V teh primerih torej ne gre za
odloženo plačilo, ampak je nastanek obveznosti plačila
odvisen od nastopa pogoja. Če odvetnik ne bo uspešen,
potem terjatev do stranke za plačilo odvetniške nagrade
sploh ne bo nastala. Pa tudi če je temelj že podan,
se do (pravnomočne) ugotovitve višine še ne ve, kakšna
bo vrednost opravljene storitve. V tem primeru torej
terjatev sploh še ni nastala, zato o prihodkih v smislu
SRS/2006 18 po mojem mnenju še ni mogoče govoriti.
Pri takšnih dogovorih bi bil relevanten trenutek
pravnomočnosti sodbe, s katero bi bilo ugodeno premoženjskemu
zahtevku stranke.
Izjema od načela nastanka poslovnega dogodka velja za tiste
odvetnike, ki se odločijo za ugotavljanje davčne osnove
na podlagi 25-odstotnih normiranih odhodkov (drugi
odstavek 49. člena ZDoh-2), vendar to lahko naredijo le,
če izpolnjujejo zakonske pogoje glede višine prihodkov v
zaporednih 12 mesecih 11 in glede zaposlovanja delavcev. 12
Treba je omeniti, da ta način ugotavljanja davčne osnove
ne velja avtomatično ob izpolnjevanju pogojev, ampak
je treba pridobiti potrdilo DURS (308.–310. člen Zakona
o davčnem postopku – ZDavP-2 13 ). V tem primeru velja
tako imenovano načelo plačane realizacije, kar pomeni,
da je v tem primeru relevantno plačilo, torej enako kot
velja po ZOdvT.
Posredna obdavčitev (davek na
dodano vrednost – DDV)
Odvetniki, ki se zaradi zakonskih zahtev ali po lastni presoji
identificirajo za namene DDV, so dolžni od opravljenih
dobav obračunavati izstopni DDV, vstopni DDV pa
si lahko odbijajo. Za opravljene dobave morajo odvetniki,
identificirani za namene DDV, izdajati račune v skladu
11 Prihodki odvetnika v tem obdobju ne smejo presegati 42.000 evrov.
12 Odvetnik ne sme zaposlovati delavcev.
13 Ur. l. RS, št. 117/06, 24/08 – ZDDKIS, 125/08, 20/09 –ZDoh-2D, 110/09,
43/10 in 97/10.
z 81. ali 82. členom Zakona o davku na dodano vrednost
(ZDDV-1). 14 V obračune DDV pa morajo vnesti vse dobave,
ki se nanašajo na predhodno davčno obdobje, ne
glede na to, ali so plačilo za opravljeno storitev prejeli ali
ne. Enako kot velja za neposredno obdavčitev po načelu
nastanka poslovnega dogodka, ki je bila obravnavana prej,
je tudi za DDV značilno, da je treba za vsako posamično
dobavljeno storitev obračunati DDV. Kdaj natančno je v
posameznem primeru storitev dobavljena stranki, je odvisno
od okoliščin posameznega primera, vendar pa je mogoče
ugotoviti, da sestave in vložitve tožbe načeloma nimajo
neposredne povezave z zaključkom sodnega postopka.
V tem primeru je treba upoštevati, da je storitev opravljena,
ko je tožba vložena na sodišče. Če pa stranka odvetniku
izvede predplačilo pred dobavo storitve, je treba izdati
tako imenovani avansni račun in DDV obračunati že
od predplačila, tudi če storitev še ni bila opravljena.
Pri dogovorih o plačilu v primeru premoženjskih sporov
(pactum de quota listis) menim, da davčna osnova ni znana
do trenutka pravnomočnosti sodne odločbe, s katero
je zahtevku ugodeno. Zato v teh primerih DDV ni mogoče
obračunati, saj se ne ve, ali bo osnova nastala in kolikšna
bo (primerjaj 36. člen ZDDV-1). Nastanek terjatve
je namreč odvisen od nastopa pogoja.
Tisti odvetniki, identificirani za namene DDV, ki imajo
12-mesečni obdavčeni promet brez DDV nižji od
400.000 evrov, pa se lahko odločijo za obdavčitev z DDV
po posebni ureditvi na podlagi prejetih plačil (tako imenovana
posebna ureditev po plačani realizaciji). 15 V tem
primeru bi lahko odvetniki DDV plačali šele takrat, ko bi
dejansko prejeli plačilo, kar bi bilo pozitivno predvsem
v tistih primerih, ko gre za več let trajajoče postopke in
bodo od strank prejeli plačane zneske šele ob zaključku
postopka. Ta sistem pa ima tudi slabosti. Prva je ta, da
računovodski servisi neradi prevzemajo stranke, ki DDV
obračunavajo in plačujejo na takšen način, oziroma takšnim
strankam zaračunavajo več. Druga pa je v tem, da
si je mogoče DDV odbiti šele takrat, ko račune takšen zavezanec,
identificiran za namene DDV tudi plača.
Sklep
Če je bilo v uvodu tega prispevka zapisano, da je – ob
upoštevanju obeh predpostavk – poglavitni razlog za
veliko številno davčnih napak odvetnikov pomanjkljivo
poznavanje davčne zakonodaje, se je morda smiselno
vprašati, zakaj je tako. Razloge je mogoče iskati v tem,
da, vsaj na ljubljanski pravni fakulteti, na tem pravnem
področju ni (bilo) 16 posebnega poudarka. Razloge bi
14 Ur. l. RS, št. 10/10 – UPB2 in 85/10.
15 Po podatkih DURS iz novembra 2010 se je samo 1,8 odstotka zavezancev,
identificiranih za namene DDV v Sloveniji odločilo za obdavčitev po plačani realizaciji.
16 V okviru bolonjske reforme študija je v četrtem letniku (8. semester) predviden
poseben predmet Davčno pravo, kar je dobrodošlo.
15