Osnove kemije II z navodili za vaje - Univerza v Ljubljani

Kemija v življenju 

Osnove Kemije II z navodili za vaje 

Katarina S. Wissiak Grm

Katarina S. Wissiak Grm 

Kemija v življenju 

Osnove KEMIJE II 

Z NAVODILI ZA VAJE 

Priimek in ime: 

___________________________________ 

Študijsko leto: 

___________________________________ 

Smer študija: 

___________________________________

Kemija v življenju: Osnove Kemije II z navodili za vaje 

Avtorica: 

Recenzenta: 

Izdala: 

Za izdajatelja: 

Oblikovanje in prelom: 

Fotografije na naslovnici: 

Dostopno na: 

doc. dr. Katarina Senta Wissiak Grm 

red. prof. dr. Boris Šket 

izr. prof. dr. Vesna Ferk Savec 

Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani 

izr. prof. dr. Janez Krek, dekan 

Igor Cerar 

Wikipedija in Katarina S. Wissiak Grm 

http://www2.pef.uni-lj.si/kemija/upload12_13/TEH_GOS/vaje_kemijaII.pdf 

2013 avtorica 

CIP - Kataložni zapis o publikaciji 

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 

54(075.8)(076.5) 

WISSIAK Grm, Katarina Senta 

Kemija v življenju [Elektronski vir] : osnove kemije II z navodili za vaje / 

Katarina S. Wissiak Grm. - El. knjiga. - Ljubljana : Pedagoška fakulteta, 2013 

Način dostopa (URL): 

http://www2.pef.unilj.si/kemija/upload12_13/TEH_GOS/vaje_kemijaII.pdf 

ISBN 978-961-253-099-0 

265851904 

VSE PRAVICE PRIDRŽANE. REPRODUCIRANJE IN RAZMNOŽEVANJE DELA 

PO ZAKONU O AVTORSKI PRAVICI NI DOVOLJENO.

3 

VSEBINA 

Navodila za varno delo v kemijskem laboratoriju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5 

1. VAJA 

Določanje elementne sestave spojin organskih snovi z oksidativno razgradnjo . . . . . . . . . . . . . . . . . 7 

2. VAJA 

Določanje elementne sestave spojin organskih snovi z reduktivno razgradnjo . . . . . . . . . . . . . . . . . 13 

3. VAJA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 27 

A) Dokaz nenasičenosti organskih spojin . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 29 

B) Dokaz funkcionalnih skupin organskih kisikovih spojin . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 32 

4. VAJA 

Sinteza estrov in sinteza mila . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 41 

5. VAJA 

Določanje sestavin hrane – dokaz ogljikovih hidratov, beljakovin in vitamina C . . . . . . . . . . . . . . . . 55 

6. VAJA 

Določanje sestavin hrane – dokaz maščob in določanje njihove vsebnosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 75 

7. VAJA 

Hidroliza ogljikovih hidratov in beljakovin z encimi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 85 

8. VAJA 

Lastnosti polimerov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 103 

9. VAJA 

Določanje elementne sestave neznanega vzorca z 

oksidativno razgradnjo in reduktivno razgranjo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 119 

10. VAJA 

Določanje lastnosti neznanega vzorca . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 127 

Literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 137

4 

PREDGOVOR 

Zbirka Kemija v življenju, Osnove kemije II z navodili za vaje, je namenjena predvsem študentom 1. letnika 

smeri Dvopredmetni učitelj kemije in gospodinjstva, za delo pri vajah predmeta Kemija II. Vaje obravnavajo 

posamezne vsebinske sklope, določene z učnim načrtom tega predmeta tako, da študenti izbrane kemijske 

zakonitosti osvojijo na način, ki pripomore, da znanje kemije uporabimo za razlago pojmov, ki jih srečamo v 

vsakodnevnih življenjskih situacijah. Želim, da bi zbirka vsakemu bralcu olajšala pot do temeljnih kemijskih 

znanj in prispevala k razumevanju sveta kemije, ki je del nas. 

Seveda pa bom vesela vseh predlogov in pripomb, ki me bodo vodili k njeni izboljšavi. 

Napotki pri študiju in izvedbi vaj 

Avtorica 

osnovna 

naloga vaje 

teoretična 

izhodišča 

za pripravo 

na praktično 

izvedbo vaje 

potrebščine 

za izvedbo 

vaje 

opozorila za 

varno delo 

in oznake 

nevarnih 

snovi 

navodila 

za praktično 

izvedbo vaje 

naloge za 

utrjevanje 

znanja 

izsledki 

praktične 

izvedbe vaje 

z zaključki

Navodila za varno delo v kemijskem laboratoriju | 5 

NAVODILA ZA VARNO DELO V KEMIJSKEM LABORATORIJU 

1. Znaki za nevarne lastnosti snovi 

V kemijskem laboratoriju se dnevno srečujemo s snovmi, s katerimi moramo ravnati zelo previdno in v 

skladu z ustreznimi varnostnimi predpisi. Zato moramo poznati grafične znake za nevarne lastnosti snovi in 

njihov pomen. Grafični znaki ali simboli so zgovorni sami po sebi, za večjo jasnost pa so dodana sporočila o 

nevarnosti (H-stavki) in potrebnih preventivnih ukrepih (P-stavki). Pri delu s snovmi, označenimi z 

omenjenimi znaki moramo pozorno prebrati navodila, saj je uporaba ustreznih zaščitnih sredstev obvezna. 

Opozorilni znaki/stavki/besede označujejo nevarne lastnosti snovi oziroma lastnosti izdelkov, ki te snovi 

vsebujejo, kar narekuje njihovo izbiro, uporabo in odlaganje. 

Globalno priznani in usklajeni sistem označevanja nevarnih kemikalij v izdelkih imenujemo s kratico GHS 

(Globally Harmonized System). Mednarodno veljavni opozorilni znaki so razdeljeni na tiste, ki opozarjajo na 

različne vplive izdelkov na zdravje in na okolje in na tiste, ki nas seznanjajo z nevarnostmi, ki izvirajo iz 

njihovih fizikalnih lastnosti. 

Znaki za nevarnost snovi z opisi lastnosti snovi 

Nevarno/zelo strupeno Škodljivo, dražljivo Jedko 

Različni škodljivi vplivi na 

zdravje: 

Znak označuje snovi, s 

katerimi je potrebno ravnati 

zelo previdno. Če npr. snov, ki 

je v izdelku, zaužijete, pride v 

stik s kožo in očmi, jo 

vdihnete, ste lahko življenjsko 

ogroženi (močne razjede, 

dušenje, ipd.). 

Znak označuje snovi, ki 

dražijo kožo (lahko povzročijo 

npr. koprivnico), oči, dihala, 

lahko nas tudi za kratek čas 

omamijo. 

Klic v sili: pokličemo 

zdravnika ali številko za klic v 

sili 112 

Znak označuje snovi, ki lahko 

povzročijo opekline ali 

razjede kože in oči. 

Znak označuje snovi, ki so 

nevarne pri vdihavanju, je 

mutagena (povzroča dedne 

spremembe) ali rakotvorna, 

vpliva na plodnost, povzroča 

alergije… 

Tako označeni izdelki lahko (če 

smo jim izpostavljeni dalj časa 

ali pri večkratni uporabi) 

povzročijo nepopravljivo škodo 

na telesnih organih. 

Nevarno za okolje Eksplozivno Vnetljivo Oksidativno 

Znak opozarja na snov, ki 

ogroža žive organizme v 

vodi in na kopnem. 

Znak opozarja na snovi, ki 

lahko zaradi udarca ali 

trenja eksplodirajo. 

Znak opozarja na snovi, ki 

se lahko v bližini 

toplotnega vira hitro 

vnamejo, oziroma v stiku z 

vodo ali drugo kemikalijo 

sproščajo pline. 

Znak opozarja na fizikalno 

lastnost snovi, 

oksidativnost, kar pomeni, 

da se lahko v stiku s kisikom 

oziroma zrakom vžge.

6 | K. S. Wissiak Grm 

Primer označevanja nevarnosti 

Stavki, ki opozarjajo na nevarnosti (H) 

Nevarno, hraniti zunaj dosega otrok. 

Vnetljiva tekočina, hlapi. 

Nevarno pri vdihavanju. 

Lahko povzroči škodo na jetrih in ledvicah, če smo izdelku izpostavljeni dalj časa ali večkrat. 

Preventivni stavki (P) 

Hraniti zunaj dosega otrok. 

Hraniti v tesno zaprti posodi. Hraniti ločeno od vira toplote / ognja – kajenje je prepovedano. 

Uporabljajte samo na prostem ali v dobro prezračenem prostoru! 

Ne vdihujte hlapov ali aerosola! 

Pri uporabi nosite rokavice in zaščitite oči! 

Shranjujte v hladnem in dobro prezračenem prostoru! 

Prva pomoč 

Če vdihnete nevarno snov, takoj pojdite na svež zrak oziroma tja prenesite poškodovanca. 

Če vam je slabo, pokličite zdravnika ali številko za klic v sili. 

Viri: 

http://www.zps.si/images/stories/brosure/oznacevanje_nev_kem_slo.pdf 

http://www.epc.si/sl/nevarni-izdelki/106-vae-pravice/431-oznaevanje-nevarnih-kemikalij 

http://www.fkkt.uni-lj.si/attachments/3073/zbirka-pravil-varnega-dela.pdf 

2. Pravila varnega dela v laboratoriju 

Zaščita in varnost pri delu (pravila, ki jih v laboratoriju moramo obvezno upoštevati): 

1. Pri delu v kemijskem laboratoriju obvezno uporabljamo zaščitna očala, zaščitno haljo in zaščitne 

rokavice. 

2. Pri delu z gorilnikom zaščitnih rokavic NE UPORABLJAMO. 

3. Pri delu v kemijskem laboratoriju imamo spete lase. 

4. Pri delu v kemijskem laboratoriju uporabljamo ustrezna obuvala (uporaba sandal je prepovedana). 

5. Pri delu v kemijskem laboratoriju stojimo v ustrezni oddaljenosti od aparature za izvajanje poskusa. 

6. Pri delu v kemijskem laboratoriju nikoli ne pustimo nobene aparature nenadzorovane. Pri delu v 

kemijskem laboratoriju nikoli ne piperiramo z usti. Vedno uporabimo žogice za pipetiranje. 

7. V primeru, da delo v kemijskem laboratoriju poteka s koncentriranimi snovmi, ki jih moramo razredčiti, 

VEDNO zlivamo bolj koncentrirano snov v manj koncentrirano, pri čemer zaradi močno eksotermne 

reakcije raztopino hladimo in stalno mešamo. 

8. V primeru, da delo v kemijskem laboratoriju poteka s hlapnimi snovmi, ki jih moramo povonjati, 

najprej vdihnemo zrak v pljuča, nato se oddaljimo približno 20 cm od posode s snovjo in si z roko 

približamo hlape, ki jih povonjamo. NIKOLI ne vdihujemo snovi s polnimi pljuči! 

9. Pri delu v kemijskem laboratoriju je prepovedana uporaba mobilnega telefona. 

10. V kemijski laboratorij je vnos hrane in pijače prepovedan, prepovedano je tudi kaditi. 

11. Po končanem delu odlijte reakcijske zmesi v posebej pripravljene posode za odpadke. Pazite, da 

reagenti ne pridejo v stik s kožo. 

12. Po končanem delu v kemijskem laboratoriju ugasnemo oz. izključimo vse naprave, s katerimi smo 

izvajali poskuse. 

13. Preden laboratorij zapustite si umijte roke. 

Nekatere pomembne informacije lahko najdete tudi na naslednjih spletnih virih: 


http://ull.chemistry.uakron.edu/erd/ 

http://www.sigmaaldrich.com/customer-service/worldwide-offices/worldwide-offices2.html

7 

1. VAJA 

DOLOČANJE ELEMENTNE SESTAVE SPOJIN ORGANSKIH SNOVI Z 

OKSIDATIVNO RAZGRADNJO 

Dokaz ogljika in vodika 

1. Uvod in namen vaje: 

Vse organske snovi vsebujejo ogljik, večina tudi vodik. Neposredno lahko dokažemo le prisotnost ogljika 

(pooglenitev), vodika pa neposredno ne moremo dokazati. Zato dokazujemo prisotnost ogljika in vodika kot 

produkte oksidacije obeh elementov. Ogljika kot ogljikov dioksid, vodika pa kot vodo. 

2. Teoretična izhodišča vaje: 

Vse organske snovi vsebujejo ogljik, večina tudi vodik. Prisotnost obeh elementov v organskih snoveh 

dokažemo kot produkt oksidacije posameznega elementa. 

Ogljik dokazujemo kot ogljikov dioksid pri uvajanju v apnico: 

CO 2 (g) + Ca(OH) 2 (aq) → CaCO 3 (s) + H 2 O 

bela oborina 

Vodik dokazujemo kot vodo, ki se veže na brezvodni bakrov sulfat(VI): 

CuSO 4 (s) + 5H 2 O(l) → CuSO 4 . 5H 2 O(s) 

bakrov sulfat(VI) 

belo-siv 

bakrov sulfat(VI) pentahidrat - modra galica 

moder 

Za oksidacijo ogljika in vodika v organski snovi do ogljikovega dioksida oziroma vode je potrebna prisotnost 

kisika iz zraka, katerega zaradi načina izvedbe oksidativne razgradnje organske snovi, ki jo izvajamo v zaprti 

aparaturi, ni dovolj. V ta namen, moramo v aparaturo, v kateri reakcijo oksidativne razgradnje organske 

snovi izvajamo, dodati oksidant, ki pri segrevanju oddaja kisik. Primer takega oksidanta je bakrov(II) oksid 

CuO, ki ga v epruveto, v kateri oksidativno razgradnjo organske snovi izvajamo, v ta namen dodamo. 

3. Potrebščine: 

Pribor 

suha epruveta iz netaljivega stekla 

ukrivljena steklena cevka v zamašku 

čaša 

košček Al folije 

gorilnik 

stojalo, mufa, prižema 

steklena volna 

Kemikalije 

0,5 g sladkorja 

2 g bakrovega(II) oksida 

1 g brezvodnega bakrovega(VI) sulfata 

50 mL apnice 

Cu žica


4. Zaščita in varnost pri delu 

Za posamezno uporabljeno snov v tabelo zapišite ustrezen varnostni znak, pojasnite njegov pomen in 

opredelite ustrezno ravnanje s posamezno snovjo. 

snov 

znak za 

nevarnost 

pomen znaka 

ravnanje s snovjo 

CuO 

zdravju škodljivo pri 

zaužitju 

zelo strupeno za 

vodne organizme, z 

dolgotrajnimi učinki 

v primeru vdihavanja prenesti 

ponesrečeno osebo na svež 

zrak 

roke operite z milom in obilo 

vode 

oči izpirajte z veliko vode vsaj 

15 minut in poiščite zdravnika 

CuSO 4 

povzroča hudo 

draženje oči 

povzroča draženje 

kože 




vodne organizme, z 




zrak 


vode 

temeljito izpirajte z veliko 

vode vsaj 15 minut in poiščite 

zdravnika 

Ca(OH) 2 


kože 

povzroča hude 

poškodbe oči 

lahko povzroči 

draženje dihalnih 

poti 



zrak 


vode 

oči spirajte z veliko vode 

Pri izpolnjevanju tabele si pomagajte npr. z navedenima spletnima viroma: 



Pri delu so obvezna zaščitna očala in halja. Razen pri delu z gorilnikom nosite tudi zaščitne rokavice. Po končanem delu 

odlijte reakcijske zmesi v posebej pripravljene posode za odpadke. Pazite, da reagenti ne pridejo v stik s kožo. Preden 

laboratorij zapustite si umijte roke. 

5. Potek dela po stopnjah: 

1. Pripravimo zmes sladkorja in bakrovega(II) oksida, ki jo damo na dno suhe epruvete iz 

netaljivega stekla. 

2. V epruveto nato s pinceto namestimo kosem steklene volne (približno na polovici dolžine 

epruvete), ki ji dodamo nekaj bakrovih žičk, ki smo jih predhodno dobro prežarili nad gorilnikom 

tako, da počrnijo (nastanek CuO). 

3. Epruveto vpnemo v stojalo tako, da je z ustjem obrnjena navzdol, s čimer preprečimo odtekanje 

nastale kondenzirane vode v vzorec. Blizu ustja epruvete nato previdno dodamo konico spatule 

brezvodnega bakrovega(IV) sulfata.

1. VAJA: Elementna sestava organskih snovi – Oksidativna razgradnja | 9 

4. V epruveto namestimo ukrivljeno stekleno cevko v zamašku tako, da steklena cevka sega v 

raztopino pripravljene apnice v čaši. Čašo pokrijemo z aluminijasto folijo, da preprečimo dostop 

ogljikovega dioksida iz zraka. 

5. Epruveto pričnemo previdno segrevati pri ustju epruvete ter nadaljujemo s segrevanjem proti 

dnu epruvete*. Postopno povečujemo moč segrevanja gorilnika. 

6. Ko prenehamo s segrevanjem epruvete, takoj dvignemo cevko iz raztopine apnice, preden se 

epruveta ohladi in bi se zaradi podtlaka raztopina dvignila v epruveto. 

7. Ogledamo si rezultate izvedenega poskusa in zapišemo opažanja ter ustrezne sklepe. 

* epruvete na mestu, kjer je brezvoden bakrov(IV) sulfat ne segrevamo preveč, sicer nam bo voda, ki nastaja, 

prehitro izparela in je ne bomo mogli dokazati. 

Skica aparature za oksidativni razklop: 

6. Rezultati: 

Opažanja 

Sklepi 

Dokaz C: 

Dokaz H:


7. Naloge 

Dokaz ogljika 

Dokazno reakcijo za element ogljik pojasnite s pomočjo naslednje sheme: 

element reaktant A reaktant B produkt 

Zapišite enačbo kemijske reakcije, ki pojasnjuje nastanek produkta, ki je dokaz za prisotnost ogljika v 

organski snovi. 

Enačba kemijske reakcije: 

Ustrezno dopolnite besedilo: 

Ogljik v organskih snoveh dokazujemo z ________________ v ogljikov dioksid, le tega pa z apnico, ki je 

vodna raztopina ______________, s formulo ______________. Ob prisotnosti ogljikovega dioksida 

____________ pomotni zaradi nastanka ____________ topnega _____________ CaCO 3 . 

Dokaz vodika 

Dokazno reakcijo za element vodik pojasnite s pomočjo naslednje sheme: 

element reaktant A reaktant B produkt 

Zapišite enačbo reakcije, ki pojasnjuje nastanek produkta - modre galice, ki je dokaz za prisotnost vodika v 

organski snovi. 

Enačba kemijske reakcije: 

Ustrezno dopolnite besedilo: 

Vodik v organskih snoveh dokazujemo z oksidacijo v _____________, le to pa z _______________ bakrovim 

sulfatom, ki je ______________ barve. Le ta ob prisotnosti vode _____________, saj nastane bakrov 

sulfata(VI) s formulo ________________, ki je modre barve.

1. VAJA: Elementna sestava organskih snovi – Oksidativna razgradnja | 11 

8. Uspešnost opravljanja vaje: 

Pripravljenost na vajo 

Eksperimentalna izvedba vaje 

Rezultati in naloge 

Upoštevanje pravil varnega dela 

__________ 

__________ 

__________ 

__________ 

Datum :___________________ 

Podpis asistenta: _______________________

13 

2. VAJA 

DOLOČANJE ELEMENTNE SESTAVE ORGANSKIH SNOVI Z 

REDUKTIVNO RAZGRADNJO 


V organskih spojinah kovalentno vezan dušik, žveplo in halogenske elemente lahko določamo le po 

redukcijskem razklopu spojin, pri čemer nastanejo halogenidni X − , sulfidni S 2− , cianidni CN − in tiocianatni 

SCN − ioni, katerih navzočnost dokazujemo s standardnimi testi. 


Dušik, žveplo in halogenske elemente, ki so kovalentno vezani v organskih spojinah, kvalitativno določamo 

po redukcijskem razklopu spojin z zmesjo magnezija in brezvodnega natrijevega karbonata. Pri tem 

nastajajo spojine, ki vsebujejo sledeče ione: 

halogenidne X − , sulfidne S 2− , cianidne CN − in tiocianatne SCN − ioni. Ker so nastale ionske spojine dobro 

topne v vodi, jih iz taline izlužimo z vodo, pridobimo filtrat in v njem s standardnimi testi dokažemo 

navzočnost posameznih ionov. 

Tabela 1. Določanje X − , S 2− , CN − , SCN − ionov 

ion produkt ime produkta izgled produkta 

bela, 

X − AgX srebrov halogenid 

belo rumena ali 

rumena oborina 

S 2− PbS svinčev sulfid črna oborina 

CN − Fe 4 [Fe(CN) 6 ] 3 železov(III) heksacianoferat(II) 

modra raztopina ali 

oborina 

SCN − [Fe(H 2 O) 5 SCN] 2+ pentaakvatiocianatni železov(III) ion krvavo rdeča raztopina


1. DEL: Redukcijski razklop vzorca organske snovi in priprava filtrata 

3. Potrebščine 

Pribor 

Kemikalije 


stojalo za epruvete 

lij, filtrirni papir, steklena palčka 

gorilnik 

stojalo, mufa, prižema, obroč 

0,5 g magnezija v prahu Mg 

0,5 g brezvodnega natrijevega karbonata(IV) 

Na 2 CO 3 

0,5 g vzorca organske snovi 


Za posamezno uporabljeno snov v tabelo zapišite ustrezen varnostni znak, pojasnite njegov pomen 

in opredelite ustrezno ravnanje s posamezno snovjo. 

snov 


nevarnost 

pomen znaka 


Mg 

v stiku z vodo se 

sprošča gorljiv plin 

hraniti v suhem in zaprtem 

prostoru 

paziti, da ne pride v stik z iskro, 

odprtim plamenom ali vročo 

površino 

Na 2 CO 3 

draži oči 

ne vdihovati prahu 

če pride v oči takoj sprati z 

veliko količino vode 








1. Pripravimo zmes za razklop organske snovi tako, da zmešamo 0,5 g brezvodnega natrijevega 

karbonata z 0,5 g magnezija v prahu (le ta se vžge, zagori in povzroči, da se organska snov 

razgradi). 

2. Polovico pripravljene zmesi za razklop zmešamo z 0,5 g oz.nekaj kapljicami vzorca organske 

snovi (pri tem PAZIMO, da sten epruvete ne omočimo, da pri segrevanju epruvete ne pride do 

izhajanja hlapov vzorca) in zmes pretresemo v suho epruveto iz netaljivega stekla. 

3. V epruveto nato dodamo preostanek zmesi za razklop. 

4. Epruveto vpnemo v stojalo tako, da je nekoliko nagnjena.

2. VAJA: Elementna sestava organskih snovi – Reduktivna razgradnja | 15 

5. Epruveto pričnemo previdno segrevati pri ustju ter nadaljujemo s segrevanjem proti dnu 

epruvete. Postopno povečujemo moč segrevanja gorilnika. 

6. Ko zmes v epruveti zažari, nadaljujemo s segrevanjem do rdečega žara z najmočnejšim 

(šumečim) plamenenom gorilnika. 

7. S segrevanjem epruvete nadaljujemo še približno dve minuti. 

8. Epruveto pustimo, da se ohladi na sobno temperaturo ter vanjo dodamo 5 mL destilirane vode. 

9. Vsebino epruvete dobro pretresemo ter prefiltriramo. Filtrat mora biti bistra, brezbarvna 

raztopina. 

10. V filtratu lahko dokazujemo prisotnost X − , S 2− , CN − in SCN − ionov.


2. DEL: Dokaz halogenidnih X − ionov 

3. Potrebščine: 

RAZKLOP 

Pribor 




gorilnik 


Kemikalije 



Na 2 CO 3 

0,5 g vzorca organske snovi (4-klorotoluen) 

DOLOČANJE IONA 

Pribor 

2 epruveti 


kapalke 

Kemikalije 

filtrat po razklopu organske snovi 

1M dušikova(V) kislina HNO 3 

1M srebrov nitrat(V) AgNO 3 




snov 


nevarnost 

pomen znaka 


4-klorotoluen 

vnetljiva tekočina in 

hlapi 

strupeno ob 

vdihavanju 

strupeno za vodne 

organizme 

ne sme priti v stik z očmi, kožo ali 

obleko 

ne sme se spuščati v okolje 

HNO 3 

povzroča opekline 

na koži in poškodbe 

oči 

korozivno deluje na 

kovine 

je oksidant in 

pospešuje gorenje 

ne vdihovati hlapov 

obvezno uporabljati haljo, očala, 

rokavice in zaščito za obraz 

če pride v oči spirati z veliko količino 

vode nekaj minut 

ob zaužitju spirati usta z vodo 

ne izzivati bruhanja 

AgNO 3 

povzroča poškodbe 

kože in oči 


organizme 


vode nekaj minut 

ob stiku s kožo spirati z milom in 

vodo










1. Izvedite redukcijski razklop organske snovi 

2. V primeru, da so v molekuli organske spojine vezani atomi halogenskih elementov, nastanejo pri 

razklopu vzorca vodotopni halogenidni X − ioni. Dokazovanje prisotnosti halogenidnih ionov 

izvedemo s primerjalno in vzorčno epruveto. 

Vzorčna epruveta: 

filtrat po razklopu 



Primerjalna epruveta: 

1 mL destilirane vode 



3. Filtrat po razklopu je močno bazična raztopina, zato jo nevtraliziramo z nakisanjem z dušikovo(V) 

kislino, ki jo dodajamo toliko časa, dokler še izhajajo mehurčki. 

4. V epruveto nato dodamo nekaj kapljic vodne raztopine srebrovega nitrata AgNO 3 , da opazimo 

nastanek oborine ustrezne barve, glede na vrsto halogenidnih X − ionov, ki je prisotna v vzorcu. 

5. V primeru prisotnosti kloridnih ionov, nastane bela oborina, v primeru, bromidnih ionov 

nastane belo rumena oborina in v primeru jodidnih ionov nastane rumena oborina ustreznega 

srebrovega halogenida (AgX).* 

6. V primerjalno epruveto namesto filtrata damo1 mL destilirane vode, ostali reagenti in postopek 

so enaki. 

* Težava pri določitvi halogenidnih X − ionov nastane v primeru, če je v vzorcu prisotnih več vrst 

halogonidnih X − ionov, saj prevlada barva močneje obarvane oborine, ki določitev posameznega iona, ki 

bi dajal oborino svetlejše barve ne omogoča.


3. DEL: Dokaz sulfidnih S 2− ionov 


RAZKLOP 

Pribor 




gorilnik 


Kemikalije 



Na 2 CO 3 

0,5 g vzorca organske snovi (5-sulfosalicilna 

kislina dihidrat) 


Pribor 

2 epruveti 


kapalke 

Kemikalije 


1M ocetna kislina CH 3 COOH 

5 % vodna raztopina svinčevega(II) acetata 

(CH 3 COO) 2 Pb 




snov 


nevarnost 

pomen znaka 


5-sulfosalicilna 

kislina dihidrat 

draži kožo in oči 

strupeno ob zaužitju 


vodo 

če pride v oči spirati z veliko 

količino vode nekaj minut 

CH 3 COOH 

povzroča poškodbe na 

koži in očeh 

obvezno uporabljati haljo, očala, 

rokavice in zaščito za obraz 

ob zaužitju spirati usta z vodo 

ne izzivati bruhanja 


vodo 

če pride v oči spirati z veliko 

količino vode nekaj minut 


je teratogen 

lahko škoduje organom 

pri dolgotrajni ali 

ponavljajoči 

izpostavljenosti 

zelo strupen za vodne 

organizme 

obvezno uporabljati zaščitno 

haljo, očala, rokavice 


ob izpostavljenosti nevarnosti 

poiskati zdravniško pomoč










2. V primeru, da je v molekuli organske spojine vezano žveplo, nastanejo pri razklopu vzorca 

vodotopni sulfidi. Dokazovanje prisotnosti sulfidnih S 2− ionov izvedemo s primerjalno in vzorčno 

epruveto. 




5 % vodna raztopina svinčevega(II) 

acetata (CH 3 COO) 2 Pb 




5 % vodna raztopina svinčevega(II) acetata 


3. Filtrat po razklopu nakisamo z nekaj kapljicami 1M ocetne kisline CH 3 COOH, ki jo dodajamo toliko 

časa, dokler še izhajajo mehurčki. 

4. V epruveto nato dodamo nekaj kapljic 5 % vodne raztopine svinčevega(II) acetata (CH 3 COO) 2 Pb. 

5. V primeru, če so v vzorcu prisotni sulfidnih S 2− ioni, nastane črna oborina svinčevega sulfida PbS. 

6. V primerjalno epruveto namesto filtrata damo 1 mL destilirane vode, ostali reagenti in postopek 

so enaki.


4. DEL: Dokaz cianidnih CN − ionov 


RAZKLOP 

Pribor 




gorilnik 


Kemikalije 


0,5 g brezvodnega natrijevega karbonata(IV) Na 2 CO 3 

0,5 g vzorca organske snovi (anilin) 


Pribor 

2 epruveti 


kapalke 

Kemikalije 


30 % vodna raztopina kalijevega fluorida KF 

10 % vodna raztopina natrijevega hidroksida NaOH 

konica spatule železovega(II) sulfata heptahidrata 

FeSO 4 

. 

6H 2 O 

1 % vodna raztopina železovega(III) klorida FeCl 3 

3M žveplova(VI) kislina H 2 SO 4 




anilin 

snov 


nevarnost 

pomen znaka 

pri dolgotrajni 

izpostavljenosti povzroča 

poškodbe organov 

strupen ob zaužitju, stiku 

s kožo in vdihavanju 

sum povzročitve 

genetskih okvar in 

povzročitve raka 

povzroča hude poškodbe 

oči 

strupen za vodne 

organizme 


preprečiti sproščanje v okolje 

uporabljati osebno varovalno 

opremo-rokavice, haljo, očala 

pri izpostavljenosti kože umiti z 

večjo količino vode in mila 

poiskati zdravniško pomoč 

pri izpostavljenosti oči nekaj 

minut spirati s tekočo vodo


KF 

NaOH 

FeSO . 4 7H 2 O 

FeCl 3 

H 2 SO 4 

strupeno pri zaužitju, 

stiku s kožo ali pri 

vdihavanju 

je koroziven za kovine 

povzroča hude opekline 

kože in poškodbe oči 

strupen ob zaužitju 


koži 

povzroča resne poškodbe 

oči 

strupen ob zaužitju 


koži 

povzroča resne poškodbe 

oči 

je korozivna za kovine 


kože in resne poškodbe 

oči 

uporabljati zaščitno opremo 

pri vdihavanju premestiti osebo 

na svež zrak in pustiti počivati v 

položaju, ki olajša dihanje 

kontaminirano kožo umiti z 

obilo vode in mila 



v primeru zaužitja spirati usta z 

vodo, ne izzivati bruhanja 

če pride v oči previdno spirati z 

vodo nekaj minut 





uprabljati osebno varovalno 

opremo 







opremo 










laboratorij zapustite si umijte roke.




2. V primeru, da je v molekuli organske spojine vezan dušik, nastanejo pri razklopu vzorca vodotopni 

cianidi. Dokazovanje prisotnosti cianidnih CN − ionov izvedemo s primerjalno in vzorčno epruveto. 



30 % vodna raztopina kalijevega 

fluorida KF 

10 % vodna raztopina natrijevega 

hidroksida NaOH 

konica spatule železovega(II) sulfata 

heptahidrata FeSO 4 

. 

6H 2 O 

1 % vodna raztopina železovega(III) 

klorida FeCl 3 




30 % vodna raztopina kalijevega fluorida 

KF 

10 % vodna raztopina natrijevega 

hidroksida NaOH 

konica spatule železovega(II) sulfata 

heptahidrata FeSO 4 

. 

6H 2 O 

1 % vodna raztopina železovega(III) klorida 

FeCl 3 


3. V filtrat po razklopu dodamo kapljico vodne raztopine kalijevega fluorida KF in kapljico vodne 

raztopine natrijevega hidroksida NaOH. 

4. V epruveto nato dodamo konico spatule železovega(II) sulfata heptahidrata FeSO 4 

. 

6H 2 O in zmes v 

epruveti nekoliko segrejemo. 

5. V epruveto nato dodamo še dve kapljici vodne raztopine natrijevega hidroksida NaOH in kapljico 

vodne raztopine železovega(III) klorida FeCl 3 . 

7. Segrejemo do vrelišča ter dodamo nekaj kapljic vodne raztopine žveplove(VI) kisline H 2 SO 4 . 

7. V primeru, če je v molekuli organske spojine vezan dušik, so v filtratu prisotni cianidni CN − ioni, ki 

tvorijo kompleks železa(III) heksacianoferata(II) Fe 4 [Fe(CN) 6 ] 3 , ki je modre barve (berlinsko 

modrilo). 

8. V primerjalno epruveto namesto filtrata damo1 mL destilirane vode, ostali reagenti in postopek so 

enaki.


5. DEL: Dokaz tiocianatnih SCN − ionov 


RAZKLOP 

Pribor 




gorilnik 


Kemikalije 



Na 2 CO 3 

0,5 g vzorca organske snovi (tiosečnina) 


Pribor 

2 epruveti 


kapalke 

Kemikalije 


3M klorovodikova kislina HCl 

10 % vodna raztopina železovega(III) klorida 

FeCl 3 




snov 

tiosečnina 


nevarnost 

pomen znaka 

strupena ob 


je rakotvorna 

strupena za 

vodne 

organizme 

je teratogena 

lahko povzroča 

alergijske 

reakcije 


uprabljati osebno varovalno opremo 


Ob zaužitju: 

če je poškodovana oseba pri zavesti, 

naj spije nekaj skodelic mleka ali vode 

izzvati bruhanje 

takoj poiskati zdravniško pomoč 

osebo prenesti na svež zrak, po potrebi 

dati kisik 

ne izvajati umetnega dihanja usta na 

usta 

kontaminirano kožo umiti z obilo vode 

in mila 

oči takoj spirati z obilo vode, občasno 

dvigniti zgornjo in spodnjo veko


HCl 

FeCl 3 

je korozivna za 

kovine 

draži kožo 

povzroča resne 



draženje 

dihalnih poti 

strupen ob 


povzroča 

poškodbe na 

koži 

povzroča resne 




in mila 

oči takoj sprati z obilo vode 



in mila 

če pride v oči previdno spirati z vodo 

nekaj minut 










2. V primeru, da sta v molekuli organske spojine vezana žveplo in dušik, nastanejo pri razklopu 

vzorca vodotopni tiocianati. 

3. Dokazovanje prisotnosti tiocianatnih SCN − ionov (rodanidnih ionov) izvedemo s primerjalno in 

vzorčno epruveto. 

4. Filtrat po razklopu nakisamo z klorovodikovo kislino HCl, dokler še izhajajo mehurčki. ter dodamo 

nekaj kapljic vodne raztopine železovega(III) klorida FeCl 3 . 

5. Če sta v molekuli organske spojine vezana dušik in žveplo, so v filtratu prisotni tiocianatni SCN − 

ioni (rodanidni ioni), ki tvorijo kompleks, pentaakvatiocianatni železov(III) ion, [Fe(H 2 O) 5 SCN] 2+ , 

ki ga opazimo kot krvavo rdeče obarvano raztopino. 

6. V primerjalno epruveto namesto filtrata damo1 mL destilirane vode, ostali reagenti in postopek so 

enaki. 

6. Rezultati 

Določevani ioni Posredni dokaz Opažena sprememba z razlago 

X − , 

S 2− , 

CN − 

SCN −


7. Naloge 

1. Pojasnite razliko med oksidativno in reduktivno razgradnjo vzorca organske spojine tako, da v ustrezno 

zasnovano shemo vpišete produkte po izvedeni oksidativni oziroma reduktivni razgradnji. 

2. Pojasnite, zakaj moramo filtrat po razklopu organske snovi nevtralizirati z nakisanjem z dušikovo(V) 

kislino, ki jo dodajamo toliko časa, dokler še izhajajo mehurčki 

3. Dopolnite tabelo tako, da zapišite ime ali formulo iona, ki ga lahko dokazujemo po izvedeni reduktivni 

razgradnji organske spojine: 

formula iona 

ime iona 

X − 

sulfidni ion 

CN − 

tiocianatni ion 

4. Dopolnite tabelo tako, da zapišite ime ali formulo produkta, značilnega za dokazno reakcijo 

posameznega iona, potem, ko smo izvedli reduktivno razgradnjo organske spojine. 

ion Formula produkt ime produkta izgled produkta 

X − 

AgX 

bela, 

belo rumena ali 

rumena oborina 

S 2− 

CN − 

svinčev sulfid 

železov(III) heksacianoferat(II) 

črna oborina 

modra raztopina ali 

oborina 

SCN − [Fe(H 2 O) 5 SCN] 2+ krvavo rdeča raztopina







__________ 

__________ 

__________ 

__________ 

Datum :___________________ 


27 

3. VAJA 

A) DOKAZ NENASIČENOSTI ORGANSKIH SPOJIN 

B) DOKAZ FUNKCIONALNIH SKUPIN ORGANSKIH KISIKOVIH SPOJIN 


Spoznavanje fizikalnih lastnosti in reaktivnost spojin je mogoče le na osnovi poznavanja njihove strukture, 

oz. navzočnosti določenih funkcionalnih skupin. Določanje kisikovih organskih spojin, med katere uvrščamo 

alkohole, aldehide, ketone, karboksilne kisline, estri, anhidridi kislin idr., je osnovana na poznavanju 

značilnih reakcij, ki omogočajo njihovo opredelitev. 


Osnova za razdelitev organskih spojin v skupine je sorodnost v strukturi, oz. navzočnost določenih 

funkcionalnih skupin. Od strukture in funkcionalnih skupin so odvisne njihove fizikalne lastnosti in 

reaktivnost spojin. 

Med kisikove organske spojine sodijo alkoholi, aldehidi, ketoni, karboksilne kisline, estri, anhidridi kislin... 

Za posamezne kisikove organske spojine so določene reakcije značilne, zato jih uporabljamo pri določanju 

posameznih organskih spojin. 

A) DOKAZ NENASIČENOSTI ORGANSKIH SPOJIN 

Dokaz nenasičenosti organskih spojin z bromiranjem 

Dokaz nenasičenosti organskih spojin izvajamo z adicijo broma na dvojne ali trojne vezi v nenasičeni 

molekuli ogljikovodika. 

B) DOKAZ FUNKCIONALNIH SKUPIN ORGANSKIH KISIKOVIH SPOJIN 

Dokaz alkoholov in aldehidov 

Dokaz alkoholov in aldehidov izvedemo tako, da organsko spojino oksidiramo pri sobnih pogojih s pomočjo 

močnega oksidanta, npr. kromove(VI) kisline ali kalijevega dikromata(VI), ki se reducira, tako da iz Cr +6 

(oranžne barve) preide v Cr + 3 (zelene barve). Pri tej reakciji se alkohol oziroma aldehid oksidira do ustrezne 

karboksilne kisline. Na osnovi te reakcije je deloval alkotest, ki so ga nekoč uporabljali pri določanju etanola 

v krvi ali v izdihanem zraku ljudi. 

Delovanje alkotesta: 

V primeru, da so v izdihanem zraku hlapi etanola, se etanol oksidira v etanojsko kislino. Pozitivna reakcija je 

povezana s spremembo barve, saj se oranžni kalijev dikromat(VI) K 2 Cr 2 O 7 , reducira v Cr 3+ , ki pa je zelene 

barve.


Dokaz ketonov in aldehidov z reakcijo adicije 

Dokaz ketonov in aldehidov izvedemo z reakcijo adicije natrijevega hidrogensulfata(IV) na karbonilno vez. 

Nastane adukt, ki je bela kristalinična oborina, topna v vodi. 

Dokaz aldehidov s Schiffovim reagentom 

Schiffov reagent je poleg Fehlingovega in Tollensovega reagenta specifični reagent za določanje aldehidov. 

Schiffov reagent je raztopina oksidirane oblike rozanilina, ki je brezbarvna raztopina. Aldehidi se pri tem 

oksidirajo, zato reducirajo rozanilin in s tem pride do spremembe barve. Reducirana oblika rozanilina je 

rožnate do vijolične barve. 

Dokaz karboksilnih kislin z reakcijo nevtralizacije 

Dokaz kislin izvedemo z reakcijo nevtralizacije z natrijevim hidrogenkarbonatom(IV). Pri tem nastane 

ustrezna sol, ogljikov dioksid in voda.

3. VAJA: Dokazne reakcije kisikovih organskih spojin | 29 

A 

Dokaz nenasičenosti organskih spojin 

• Dokaz nenasičenosti organskih spojin z bromiranjem 


Pribor 

Kemikalije 

2 epruveti 


kapalke 

heksan 

heksen 

brom v diklorometanu 




snov 


nevarnost 

pomen znaka 


heksan 

lahko vnetljiva tekočina in 

hlapi 

nevarno pri zaužitju in 

vstopu v dihalne poti 

povzroča draženje kože 

povzroča zaspanost in 

omotico 

sum škodljivosti za 

plodnost 

lahko škoduje organom 

pri dolgotrajni in 

ponavljajoči 



organizme, z 


hraniti ločeno od izvira toplote, 

isker ali odprtega plamena 

hraniti na dobro 

prezračevanem mestu 


pri zaužitju takoj poklicati 

zdravniško pomoč 

ne sprožati bruhanja 

če pride na kožo umiti z obilo 

vode in mila 

heksen 

burno reagira z močnimi 

oksidanti 

eksotermno reagira ob 

reducentih, sprošča se 

vodik 

vnetljiva tekočina in hlapi 

dolgotrajna 

izpostavljenost visokim 

koncentracijam lahko 

povzroči izgubo zavesti in 

smrt 

vdihavanje lahko povzroči 

motnje koncentracije 




opremo


brom 

diklorometan 

strupeno pri vdihovanju 



zelo strupeno za vodne 

organizme 

sum povzročitve raka 

hraniti na hladnem mestu 

hraniti na dobro 

prezračevanem mestu v zaprti 

posodi 


pri vdihavanju osebo premestiti 

na svež zrak v položaju, ki olajša 

dihanje 




opremo 

pri izpostavljenosti poiskati 









1. Pripravimo si dve epruveti, ki jih označimo z HSE IN HSA. 

2. V epruveto z oznako HSA damo 1 mL heksana, zapišemo barvo in po kapljicah dodamo raztopino 

broma v diklorometanu. Epruveto stresemo, ponovno opazujemo barvo raztopine v epruveti in jo 

zabeležimo. Zabeležimo tudi število kapljic raztopine broma v diklorometanu, ki smo jih dodali. 

3. V epruveto z oznako HSE damo 1 mL heksena, zapišemo barvo in dodamo enako število kapljic 

raztopine broma v diklorometanu. Epruveto stresemo, ponovno opazujemo barvo raztopine v 

epruveti in jo zabeležimo. 

6. Rezultati 

Opažanja: 

oznaka 

epruvete 

barve raztopine 

pred dodatkom Br 2 v CH 2 Cl 2 

v epruveto 

barve raztopine 

po dodatku Br 2 v CH 2 Cl 2 

v epruveto 

HSA 

HSE


Sklepi: 

oznaka 

epruvete 

sklepi 

HSA 

HSE 

Reakcijska shema (zapišite reakcijo adicije broma na dvojno vez): 

7. Vprašanja in naloge 

1. Katera snov razbarva raztopino broma v diklorometanu Zakaj 

2. Na katero od navedenih spojin bi potekla adicija broma v diklorometanu Odgovor utemeljite. 

A penten-2-en 

B etan. 

C cikloheksen. 

D propanol. 

E benzen. 

3. Napišite reakcijske sheme za reakcije, pri katerih v 2. nalogi poteče adicija! 

4. Koliko gramov broma porabimo za pripravo 375,6 g 1,2-dibromoetana z adicijo broma na eten


B 

Dokaz funkcionalnih skupin kisikovih organskih spojin 

• Dokaz alkoholov in aldehidov 


Pribor 

suhe epruvete 


kapalke 

Kemikalije 

kisla raztopina kalijevega dikromata(VI) 

vzorec organske spojine (1-propanol) 

vzorec organske spojine (propanal) 





snov 

pomen znaka 


nevarnost 

je teratogen in karcinigen 

pred uprabo pridobiti posebna 

povzroča genetske okvare 

navodila 


upoarbljati osebno varovalno 

zaužitju ali vdihavanju 

opremo 


ob zaužitju izpirati usta z vodo, ne 


sprožati bruhanja 

lahko povzroči alergije na 

K 2 Cr 2 O 7 /H 3 O + kontaminirano kožo umivati z veliko 

koži, simptome astme ter 

količino vode in mila 

draženje dihalnih poti 


škoduje organom pri 

vode 

dolgotrajni ali ponavljajoči 

pri vdihavanju odstraniti osebo na 


svež zrak in položiti v položaj, ki 


olajša dihanje 

organizme ob dolgotrajni 



propan-1-ol 


hlapi 

povzroča hude poškodbe 

oči 

lahko povzroči zaspanost 

in omotico 

hraniti ločeno od vira toplote, 

iskrenja, ne kaditi 

hraniti v tesno zaprti posodi 

če pride v oči previdno izpirati z 



propanal 


hlapi 


povzroča hudo draženje 

oči 

lahko povzroči draženje 

dihalnih poti 




če pride na kožo umiti z obilo vode 

in mila 

pri vdihavanju odstraniti osebo na 

svež zrak in položiti v položaj, ki 



vodo nekaj minut








5. Potek dela po stopnjah 

1. V dve epruveti dajte po 1 mL posameznega vzorca in dodajte 1 mL kisle raztopine kalijevega 

dikromata(VI). 

2. Vsebino obeh epruvet pretresite in pri sobni temperaturi opazujte 2 minuti. 

3. Epruveti nato postavite v vodno kopel temperature 70-80 °C in počakajte, da opazite spremembe. 

4. Spremembe zabeležite. 

6. Rezultati 

organska 

kisikova spojina 

funkcionalna 

skupina 

Reagent za 

dokazno reakcijo 

Opažena sprememba 

alkohol 

aldehid 

voda


• Dokaz ketonov in aldehidov z reakcijo adicije 


Pribor 

Kemikalije 

suhe epruvete 


kapalke 

nasičena vodna raztopina natrijevega hidrogensulfata(IV) 


vzorec organske spojine (propanon) 




snov 


nevarnost 

pomen znaka 


NaHSO 3 

propanal 

propanon 

strupeno ob zaužitju 

v stiku s kislinami se 

sprošča strupen plin 


hlapi 



oči 

lahko povzroči draženje 

dihalnih poti 


hlapi 


oči 

lahko povzroči zaspanost 

ali omotico 

ponavljajoča 

izpostavljenost lahko 

povzroči nastanek suhe 

ali razdražene kože 

preprečiti stik z očmi, kožo ali 

oblačili 

(uporaba osebne varovalne 

opreme) 





vode in mila 

pri vdihavanju odstraniti osebo 

na svež zrak in položiti v 

položaj, ki olajša dihanje 
















1. V dve epruveti dajte po 1 mL posameznega vzorca in po kapljicah dodajajte nasičeno vodno 

raztopino natrijevega hidrogensulfata(IV). 

2. Vsebino obeh epruvet pretresite po vsakem dodajanju reagenta in opazujte. 


6. Rezultati 

organska 


funkcionalna 

skupina 




aldehid 

keton 

voda


• Dokaz aldehidov s Schiffovim reagentom 


Pribor 

suhe epruvete 


kapalke 

Kemikalije 

Schiffov reagent 





snov 


nevarnost 

Schiffov reagent / 

propanal 

pomen znaka 

lahko vnetljiva 

tekočina in hlapi 

povzroča 

draženje kože 





poti 


hraniti ločeno od vira toplote, iskrenja, 

ne kaditi 


če pride na kožo umiti z obilo vode in 

mila 

pri vdihavanju odstraniti osebo na svež 

zrak in položiti v položaj, ki olajša dihanje 

če pride v oči previdno izpirati z vodo 

nekaj minut 








1. V epruveto damo 1mL vzorca in dodamo 1mL Schiffovega reagenta. 

2. Vsebino epruvete pretresite in opazujte. 


6. Rezultati 

organska 


funkcionalna 

skupina 




aldehid 

voda


• Dokaz karboksilnih kislin z reakcijo nevtralizacije 


Pribor 

suhe epruvete 


kapalke 

Kemikalije 

nasičena vodna raztopina natrijevega 

hidrogenkarbonat(IV) 

vzorec organske spojine (etanojska kislina) 




snov 


nevarnost 

NaHCO 3 / 

etanojska 

kislina 

pomen znaka 


opekline kože 


oči 



vode in mila 










1. V epruveto damo 1 mL vzorca in dodamo 1 mL nasičene vodne raztopine natrijevega 

hidrogenkarbonata(IV) 

2. Vsebino epruvete pretresite in opazujte. 


6. Rezultati 

organska 


funkcionalna 

skupina 

reagent za 


opažena sprememba 

karboksilna 

kislina 

voda


7. Naloge 

1. Pripravite si načrt dela – shemo izvajanja poskusov, po katerem bi izvajali poskus, kjer bi ločili štiri 

vzorce, vsak je predstavnik ene od štirih glavnih skupin kisikovih organskih spojin. 

Shema naj bo pripravljena tako, da boste v vsaki stopnji lahko smiselno izločili enega od neznanih 

vzorcev s pomočjo ustreznega testa. Reagenti, ki jih lahko uporabljate, so: Schiffov reagent, 

nasičena vodna raztopina natrijevega hidrogensulfata(IV) in kisla raztopina kalijevega 

dikromata(VI). 

Dopolnite spodnjo tabelo z manjkajočimi podatki, da vam bo v pomoč pri snovanju sheme 

izvajanja poskusov: 

organska kisikova 

spojina 

značilna funkcionalna 

skupina 

reagent za dokazno 

reakcijo 

dokaz 

alkoholi in 

aldehidi 

brezbarvna 

raztopina postane zelene barve 

(redukcija 

Cr +6 v Cr +3 ) 

aldehidi 

CHO 

ketoni in aldehidi 

natrijev hidrogensulfat(IV) 

Zapišite shemo izvajanja poskusov:


2. Ali je potrebno predznanje o reaktivnosti kisikovih organskih spojin, preden pripravite shemo izvajanja 

poskusov Utemeljite odgovor. 

3. Katero organsko kisikovo spojino ste določili v prvi stopnji poskusa 

4. Ali bi bil poskus določanja kisikovih organskih spojin uspešen, če bi pričeli z reakcijo kalijevega 

dikromata(VI) v kislem Odgovor utemeljite. 

5. Kaj je končni produkt oksidacije alkoholov s kalijevim dikromatom(VI) v kislem mediju 

6. Ali bi potekla oksidacija ketonov s kalijevim dikromatom(VI) pri sobni temperaturi Odgovor utemeljite. 

7. Ali bi lahko tudi na kakšen drug način dokazali aldehide in zakaj tega nismo uporabili v našem poskusu 

8. Kateri dve kisikovi organski spojini ostaneta pred zadnjo stopnjo poskusa 

9. Ali preostali dve kisikovi organski spojini lahko razlikujemo z izbranim reagentom Odgovor utemeljite. 

10. Napišite reakcijsko shemo oksidacije etanola s kislo raztopino kalijevega dikromata(VI).







__________ 

__________ 

__________ 

__________ 

Datum :___________________ 


41 

4. VAJA 

SINTEZA ESTROV IN SINTEZA MILA 


Spojine, ki dajejo sadju, zelenjavi, začimbam pa tudi cvetovom prijeten vonj imenujemo estri. Sodijo med 

derivate kisikovih organskih spojin. Nastanejo pri kemijski reakciji med kislino in alkoholom. 

Prvi zapisi o izdelovanju mila so stari okoli 4500 let, mila nastanejo pri kemijski reakciji umiljenja, pri čemer 

poteka hidroliza estra oz. hidroliza maščob iz katere so estri zgrajeni. 

Reakciji reakcija hidrolize estrov (umiljenja) in nastanka estra (estrenje) sta ravno obratni reakciji. 


ESTRI 

Estri sodijo med derivate kisikovih organskih spojin. So spojine, ki dajejo sadju, zelenjavi, začimbam pa tudi 

cvetovom prijeten vonj. Estri so spojine, ki imajo v molekuli estrsko skupino (−COOR). Kemijski reakciji 

med kislino in alkoholom, pri kateri nastane ester pravimo estrenje. 

Estri nastanejo pri reakciji alkohola in karboksilne kisline. Ker je estrenje tipična ravnotežna reakcija, pri 

kateri kot stranski produkt nastane voda, je potrebno iz ravnotežja odvzemati vodo, da ne poteče hidroliza 

estra. Ker je reakcija med karboksilno kislino in alkoholom zelo počasna, moramo za uspešnost reakcije 

uporabiti katalizator. To je v večini primerov koncentrirana žveplova(VI) kislina 

Enačba sinteze estra: 

estrska skupina 

H 3 C 

O 

C 

OH + HO CH 2 CH 3 

kislina 

H 3 C 

O 

C 

O CH 2 CH 3 + 

H 2 O 

Kako poimenujemo estre 

Primer estra s strukturno formulo: 

H 3 C 

O 

C 

O CH 2 CH 3


1. Najprej poiščemo kislinski in alkoholni del estra. 

H 3 C 

O 

C 

O CH 2 CH 3 

kislinski 

del 

alkoholni 

del 

MILA 

2. Kislinski del izhaja iz etanojske kisline (v molekuli sta dva C atoma) Ta del nato poimenujemo tako, 

da korenu etan dodamo končnico –oat. Torej etanoat (ime tvorimo iz imena alkana, v tem primeru 

iz etana). 

3. Alkoholni del poimenujemo tako, da poimenujemo samo radikal alkoholnega dela estra. Radikal 

alkoholnega dela estra izhaja iz molekule etana (2 C atoma), poimenujemo ga tako, da korenu etdodamo 

končnico –il. Torej etil. 

4. Ester, ki je torej nastal iz etanojske kisline in alkohola etanola se imenuje 

etil-etanoat. Na prvo mesto v imenu torej postavimo ime radikala, ki izhaja iz alkohola. 

Mila so pričeli proizvajati že stari Grki, pri čemer se postopek pridobivanja mila ni bistveno spremenil. Mila 

nastanejo pri kemijski reakciji umiljenja (saponifikacije), kjer molekule triacilglicerola reagirajo z natrijevim 

oziroma kalijevim hidroksidom. 

Pri tem poteka hidroliza estra oz. hidroliza maščob iz katere so estri zgrajeni. 

Pri hidrolizi estrov* dobimo: (1) glicerol, (2) maščobne kisline in (3) soli maščobnih kislin – mila. 

*Hidroliza estra lahko poteče v prisotnosti kisline ali v prisotnosti baze, zato ločimo med: (a) kislinsko 

hidrolizo maščob (nastaja glicerol in maščobne kisline) in (b) bazično hidrolizo maščob (nastaja glicerol in 

soli maščobnih kislin ali mila). 

Reakciji reakcija hidrolize estrov (umiljenja) in nastanka estra (estrenje) sta ravno obratni reakciji: 

estri 

sestavine maščob 

hidroliza, umiljenje 

+ H 2 O 

H 2 O 

estrenje 

glicerol + maščobne kisline 

(ali njih soli) 

Mila so soli šibkih maščobnih kislin in močnih baz. Nastanek mila pri reakciji med natrijevim hidroksidom in 

triacilglicerolom prikazuje splošna reakcijska shema.

4. VAJA: Sinteza estrov in sinteza mila | 43 

Splošna reakcijska shema: 

Bazična hidroliza triacilglicerola ali umiljenje triacilglicerola z natrijevim hidroksidom (NaOH). 

Prikaz nastanka natrijevega mila iz gliceril tristearata: 

H 2 C O CO C 17 H 35 

HC 

H 2 C 

+H 2 O 

O CO C 17 H 35 

O CO C 17 H 35 

+ baze (NaOH) 

CH 2 OH 

CHOH 

+ 3 C 17 H 35 COO Na + 

CH 2 OH 

gliceril tristearat 

glicerol 

natrijev stearat = milo 

Bazična hidroliza tristearina ali umiljenje tristearina z natrijevim hidroksidom (NaOH). 

Mila, ki jih pridobivamo pri reakciji z kalijevim hidroksidom, imenujemo kalijeva mila, so bolj mazava in se 

raje penijo. Zato kalijeva mila uporabljajo kot tekoča mila ter za brivske pene. Nekoč so kalijeva mila 

pridobivali iz živalskih maščob in pepela lesa, v katerem je kalijev karbonat K 2 CO 3 , ki ima bazične lastnosti. 

Milom pogosto dodamo dišave, mehčala barvila, oz. optične belilce, če gre za pralna mila. 

Pomembno vlogo pri uporabi mila ima tudi število C-atomov, vezanih v molekulo karbosksilne kisline. V 

primeru, če je milo zgrajeno iz manj kot 12 C- atomov, uporaba takega mila povzroča draženje kože, v 

primeru, če je v milu povezanih več kot 18 C-atomov, pa so mila v vodi slabo topna. 

Za pridobivanje mila torej potrebujemo maščobe, ki so estri glicerola in višjih maščobnih kislin. Nahajajo 

se v loju (stearinska kislina), salu in drugih živalskih maščobah ter v oljih. 

Trdne maščobe imajo na glicerol vezane pretežno nasičene maščobne kisline, olja pa vsebujejo tudi 

nenasičene. Tako v olivnem olju prevladuje oljeva ali oleinska kislina, v lanenem linolenska kilslina, v 

sojinem linolna kislina itd. Za sintezo mila poleg bazične snovi potrebujemo tudi topilo, ki raztaplja 

maščobo, saj se olje in lug ne mešata in bi sicer reakcija potekala le na stični plasti. Z dodatkom alkohola, v 

katerem so maščobe, kot tudi bazične snov dobro topne, dosežemo, da poteka kemijska reakcija v celotni 

zmesi. Mila se v vodi koloidno tope. Iz vodne raztopine jih izločimo z natrijevim kloridom. Milo površinsko 

napetost vode zmanjšuje in deluje kot emulgator. To je osnova pralnega učinka mila.


Slaba stran mil je, da tvorijo v trdi vodi netopne kalcijeve in magnezijeve soli, zato niso primerna za pranje 

v trdi vodi. Zaradi v trdi vodi prisotnih kalcijevih Ca 2+ , magnezijevih Mg 2+ 

− 

in hidrogenkarbonatnih HCO 3 

ionov namreč mila tvorijo netopne soli (kalcijeve in magnezijeve soli višjih maščobnih kislin). V vodi se 

izločajo na stenah vodnih pip, umivalnikov, kar vpliva na porabo količine mila ali detergenta pri čiščenju 

oziroma pranju, ki ga potrebujemo več, če je voda trda. 

V primeru, da je voda trda, je penjenje mila oz. detergenta manjše, kar posledično pomeni, da voda slabše 

omoči pralne površine in učinek pranja je slabši. Slabši pralni učinek mila je posledica tako (1) manjšega 

penjenja mila, (2) tvorbe soli kot posledica v trdi vodi prisotnih ionov in (3) izgube znatnega dela mila zaradi 

tvorbe omenjenih soli. 

Mila odstranjujejo maščobo tako, da jo obdajo s hidrofobnimi repi, hidrofilni deli pa proti vodi, kot prikazuje 

skica: 

Reakcijska shema delovanja mila: 

Delci mila se z nepolarnim 

delom povežejo z 

nepolarnimi delci maščob in 

jih odtrgajo s površine 

tkanine. 

Delci mila z nepolarnim 

delom obdajo delce maščobe, 

proti vodi pa je usmerjen 

polaren del. 

Nastale kapljice maščobe, 

obdane z delci mila, se 

porazdelijo v vodi. Nastane 

emulzija maščobe v vodi, ki 

jo lahko speremo s tkanine.


1. DEL: Sinteza estrov 


Pribor 

5 epruvet 


spatula 

gorilnik 

steklokeramična plošča 

lesene klešče 

Kemikalije 

etanojska kislina 

salicilna kislina 

heksanojska kislina 

metanol 

etanol 

1-pentanol 

žveplova(VI) kislina 

natrijev hidroksid 




snov 


nevarnost 

pomen znaka 


etanojska 

kislina 


hlapi 


opekline kože in 


obvezna uporaba osebne 

varovalne opreme 

ob zaužitju spirati usta, ne 

izzivati bruhanja 

če pride v oči spirati s tekočo 


salicilna 

kislina 

škodljivo ob zaužitju 






heksanojska 

kislina 

strupeno pri 

zaužitju, stiku s 

kožo ali pri 

vdihavanju 





opremo 


vode in mila 




metanol 

zelo vnetljiva 


strupeno pri 

zaužitju, stiku s 

kožo ali pri 

vdihavanju 


organov 




opremo 


vode in mila 

hraniti na hladnem in dobro 

prezračevanem mestu


etanol 





pentan-1-ol 

žveplova(VI) 

kislina 

raztopina 

NaOH 


hlapi 

škodljivo pri 

vdihavanju 


dihalnih poti 


kože 


kovine 





kovine 





vode in mila 


opremo 






opremo 





Pri izpolnjevanju tabele si pomagajte npr. z navedenimi spletnimi viri: 



http://www.merck-chemicals.si/msds-search/c_r_ab.s1O_d4AAAEl7otx3CaAback=true 





1. Povonjajte posamezne reagente in opis vonja vpišite v tabelo opažanj. 

2. Označite 5 epruvet, ki morajo biti suhe in v petih ustrezno označenih epruvetah pripravite posamezne 

zmesi alkohola, karboksilne kisline in koncentrirane žveplove(VI) kisline kot prikazuje tabela. 

št. 

epruvete 

ALKOHOL KARBOKSILNA KISLINA KATALIZATOR 

1 5 kapljic propan-1-ola 5 kapljic etanojske kisline 1 kapljica žveplove(VI) kisline 

2 5 kapljic metanola konica spatule salicilne kisline 1 kapljica žveplove(VI) kisline 

3 5 kapljic etanola 5 kapljic heksanojske kisline 1 kapljica žveplove(VI) kisline 

4 5 kapljic etanola 5 kapljic etanojske kisline 1 kapljica žveplove(VI) kisline 

5 5 kapljic pentan-1-ola 5 kapljic etanojske kisline 1 kapljica žveplove(VI) kisline 

2. Posamezno epruveto previdno segrevajte do vrelišča zmesi in nato segrevajte še nekaj sekund. 

3. Počakajte približno eno minuto, da se zmes ohladi in v epruveto dodajte 5 mL 5 % vodne raztopine 

natrijevega hidroksida. 

4. Takoj previdno povonjajte vsebino v epruveti. Zaznave vpišite v tabelo. Bodite pozorni na to, ali se vonj 

reaktantov in nastalega produkta razlikuje.


6. Rezultati 

1. Vonj in izgled reaktantov 

reaktant strukturna formula reaktanta vonj in izgled reaktantov 

propan-1-ol 

metanol 

etanol 

pentan-1-ol 

salicilna kislina 

heksanojska kislina 


2. Vonj in izgled produktov 

št. epruvete strukturna formula produkta vonj in izgled produktov 

1. epruveta 

2. epruveta 

3. epruveta 

4. epruveta 

5. epruveta


3. Reakcijske sheme (zapišite strukturne formule reaktantov in produktov ter nastali produkt poimenujte!) 

1. epruveta 

2. epruveta 

3. epruveta 

4. epruveta 

5. epruveta 


1. Kateri reagenti in reakcijski pogoji so potrebni za estrenje 

2. Kakšno vlogo ima pri estrenju koncentrirana žveplova(VI) kislina 

3. Zakaj morajo biti epruvete, ki ste jih uporabili za sintezo estrov suhe 

4. Na kaj vas spominjajo vonj estra, ki ste ga sintetizirali v epruveti št. 1


5. Kakšno vlogo ima vodna raztopina natrijevega hidroksida, v katero ste dali zmes po končani 

reakciji 

6. Napišite reakcijsko shemo estrenja glicerola s stearinsko kislino. 

7. Koliko gramov metil acetata nastane, če 250 g metanola popolnoma zreagira z ustrezno kislino


2. DEL: Sinteza mila in preizkus penjenja 


Pribor 

čaša 150 mL 

štirinožno stojalo 


gorilnik 

čaša 400 mL 

steklena palčka 

gaza 

8 epruvet 

10 mL merilni valj 

merilo 

Kemikalije 

jedilno olje 

koncentriranaraztopina NaOH ali KOH 

etanol 

20 % vodna raztopina NaCl 

mehčalec za perilo 

destilirana voda 




snov 


nevarnost 

pomen znaka 


NaOH 

je koroziven za 

kovine 










raztopina 

KOH 




• uporabljati osebno varovalno 


če pride v oči, takoj izpirati z 

obilo vode in poiskati zdravniško 

pomoč 

etanol 





raztopina NaCl / 










1. V 150 mL čašo odmerimo 30 mL olja, 20 mL raztopine natrijevega ali kalijevega hidroksida in 10 

mL etanola. 

2. Čašo postavimo na vodno kopel in segrevamo pri 80-90 °C ob stalnem mešanju 15-20 minut 

oziroma toliko časa, da se zgosti. 

3. Ko se vsebina v čaši primerno zgosti, s segrevanjem prenehamo in vsebino čaše vlijemo v čašo z 

100 mL vodne raztopine natrijevega klorida. 

4. Izloči se produkt, ki ga prefiltriramo skozi gazo in speremo s hladno vodo, dobili smo milo. 

5. Iz pridobljenega kalijevega oziroma natrijevega mila pripravimo vzorec posamezne milnice tako, 

da 1g kalijevega ali natrijevega mila dodamo 9 mL vode. 

6. V 8 označenih epruvet damo 5 mL posameznega vzorca vode (vodovodne ali destilirane) in 

dodamo 1 mL natrijeve oziroma kalijeve milnice, ki smo jo pripravili. Epruvete, označene od 1-4 

zamašimo z gumijastimi zamaški ter vsako natančno 4x stresemo. Takoj zapišemo izmerjeno 

višino nastale pene v epruveti. 

7. Vsebini v preostalih epruvetah, označenih od 5-8 dodamo po 1mL raztopine mehčalca za perilo, 

epruvete zamašimo z gumijastimi zamaški ter vsako natančno 4x stresemo. Takoj zapišemo 

izmerjeno višino nastale pene v epruveti. 

6. Rezultati 

1. Sinteza mila 

Opažanja: 

Opis nastalih produktov hidrolize estrov 

produkt strukturna formula produkta* opis produkta 

natrijevo milo 

kalijevo milo 

* zapišite strukturno formulo produkta kalijevega oz. natrijevega oleata (C 17 H 33 COOK oz. C 17 H 33 COONa) pri nastanku 

mila iz ustreznih reaktantov.


2. Preiskus penjenja 

Višina pene posameznega vzorca vode 

Višina pene 

milnice [mm] 

natrijevo milo kalijevo milo dodatek 

mehčalca za 

perilo 

natrijevemu milu 

dodatek 

mehčalca za 

perilo 

kalijevemu milu 

epruveta 1 epruveta 2 epruveta 5 epruveta 6 

vodovodna voda 

epruveta 3 epruveta 4 epruveta 7 epruveta 8 

destilirana voda 

Sklepi: 

natrijevo milo 

kalijevo milo 

penjenje v vodovodni 

vodi 

penjenje v destilirani 

vodi 

učinek mehčalca v 

vodovodni vodi 

učinek mehčalca v 

destilirani vodi 

Na osnovi izpolnjene tabele zapišite sklepe:



1. Zapišite reakcijsko shemo nastanka kalijevega oleata C 17 H 33 COOK tako, da zapišite strukturne 

formule reaktantov in produktov pri reakciji med gliceril trioleatom in kalijevim hidroksidom ter 

nastale produkte poimenujete. 

2. Zapišite reakcijsko shemo nastanka natrijevega mila pri reakciji med gliceril tristearatom in 

natrijevim hidroksidom tako, da zapišite strukturne formule reaktantov in produktov pri reakciji 

med trioleinom in natrijevim hidroksidom ter nastale produkte poimenujete. 

3. Zakaj milu, ki smo ga pripravili dodamo mehčalec za perilo Kaj želimo s poskusom ugotoviti 

Analiziraj dobljene podatke o višine pene, ki ste jih zbrali pri poskusu in podajte zaključke na osnovi 

njihove sinteze. 

4. V kakšni vodi in ob kakšnih pogojih, ki ste jih preizkusili v vaji je pranje s posameznim milom, ki ste 

ga v vaji pridobili, najučinkovitejše 






__________ 

__________ 

__________ 

__________ 

Datum :___________________ 

Podpis asistenta: ___________________

55 

5. VAJA 

DOLOČANJE SESTAVIN HRANE – dokaz ogljikovih hidratov, 

beljakovin in vitamina C 


Ogljikovi hidrati so glavni vir energije v organizmu in sestavine zapleteno zgrajenih snovi, ki opravljajo 

bistvene življenjske funkcije (npr. DNK, RNK). Beljakovine so za človeka prav tako nepogrešljive, tudi z 

vidika 10 esencialnih aminokislin, ki jih v telo lahko dobimo le s hrano. Podobno velja za vitamine, ki so za 

zdravje in razvoj organizma nujno potrebne organske spojine in jih telo ne more sintetizirati. 


OGLJIKOVI HIDRATI 

Ogljikovi hidrati so najbolj razširjene organske spojine v naravi in so glavni vir energije v organizmu. So 

spojine, v katerih so atomi vodika in kisika, v razmerju 2 : 1 (tako kot pri vodi), povezani z atomi ogljika. 

Od tu tudi izvira ime ogljikovi hidrati, saj hydros v grščini pomeni vodo. Večina ogljikovih hidratov ima torej 

splošno formulo C n H 2n O n . Kasneje so ugotovili, da ime ne ustreza lastnostim teh spojin, saj ne reagirajo kot 

hidrati, a se je ime ogljikovi hidrati vseeno ohranilo. 

Med ogljikove hidrate prištevamo sladkorje, škrob in celulozo. Nastajajo pri fotosintezi v zelenih rastlinah. 

Rastlinam in živalim zagotavljajo oporne snovi (celuloza), rezervne snovi (škrob, glikogen) ali izhodne snovi 

za gradnjo drugih organskih spojin (hitin). Ogljikovi hidrati so tudi sestavine zapleteno zgrajenih snovi, ki 

opravljajo bistvene življenjske funkcije, npr. DNK – deoksiribonukleinska kislina, RNK – ribonukleinska 

kislina in snovi, ki sodelujejo v procesu, medsebojnega prepoznavanja celic, kot npr. antigeni, ki določajo 

AB0 sistem krvnih skupin - B antigen je -D-galaktoza. 

Delitev ogljikovih hidratov 

Ogljikovi hidrati so sestavljeni iz ene ali več enot. Glede na število enot ogljikove hidrate delimo: 

OGLJIKOVI HIDRATI 

MONOSAHARIDI 

ena enota (enostavni 

sladkorji – glukoza, 

fruktoza) 

DISAHARIDI 

dve enoti 

(sestavljeni sladkorji 

– saharoza) 

POLISAHARIDI 

veliko enot 

(škrob, celuloza in glikogen)


Monosaharidi in disaharidi 

Monosaharidi in disaharidi imajo v splošni formuli C n H 2n O n vrednosti n od 3 do 12. Glede na število 

ogljikovih atomov, ki sestavljajo monosaharid, razlikujemo trioze (3 ogljikovi atomi), tetroze (4 ogljikovi 

atomi), pentoze (5 ogljikovih atomov), heksoze (6 ogljikovih atomov) itd. Ogljikove hidrate, katere lahko 

hidroliziramo in dobimo dva monosaharida, imenujemo disaharidi (npr. saharoza), če dobimo tri 

monosaharide so to trisaharidi, v primeru, če je povezanih večje število monosaharidov, so to polisaharidi. 

Najpomembnejši monosaharid je glukoza, ki spada med heksoze in spada med najbolj razširjene organske 

spojine na zemlji. Kot edina sestavina gradi dva velika naravna polimera, polisaharida škrob in celulozo. 

Glukoza je skupaj s fruktozo najpomembnejša sestavina medu. V krvi je običajno okoli 100 mg glukoze v 

100 mL. Najdemo jo v vseh sadnih sokovih. Pri bolnih ljudeh je prisotna v urinu, predvsem, če bolehajo za 

sladkorno boleznijo. 

Strukturna formula D-glukoze je predstavljala kar nekaj težav zato, ker so ugotovili, da lahko obstaja v več 

cikličnih in v neciklični obliki. Oznaki (α) in beta (β) opisujeta orientacijo −OH skupine, ki je vezana na C 1 

atom: 

HO 

4 

HO 

3 

6 

5 

HO 

CH 2 OH 

OH 

2 

O 

O 

OH 

HO OH 

OH 

1 

OH 

H 

HO 

4 

HO 

3 

H 

HO 

H 

H 

6 

5 

1 

OH 

OH 

HO 

2 

3 

4 

5 

6 

2 

CHO 

OH 

H 

OH 

OH 

CH 2 OH 

1 

CHO 

HO 

HO 

6 

4 

3 

5 

OH 

O 

HO 

2 

CH 2 OH 

O 

OH 

HO 

OH 

1 

H 

OH 

OH 

-D-glukoza 

necikli čna oblika 

(kot polihidroksi aldehid) 

-D-glukoza 

V primeru ciklične oblike D-glukoze, ki ima nedoločeno razporeditve skupin −H in −OH na C 1 uporabljamo 

oznako: 

HO 

HO 

HO 

OH 

O 

OH 

α - ali β -D-glukoza 

Vez 

pomeni, da orientacija −OH skupine ni točno opredeljena. 

Najpomembnejši disaharid je saharoza (beli sladkor), ki je sestavljena iz dveh monosaharidnih enot, 

glukoze in fruktoze, med katerima je glikozidna (eterska) vez.

5. VAJA: Določanje sestavin hrane – ogljikovi hidrati, beljakovine, vitamin C | 57 

HO 

CH 2 

O 

HO 

HO 

HO 

C H 2 

O 

HO 

OH 

O 

CH 2 

OH 

OH 

saharoza 

Ogljikove hidrate, ki so sestavljeni iz več sto do več tisoč monosaharidnih enot glukoze, imenujemo 

polisaharidi (škrob, celuloza, glikogen). Polisaharidi so predvsem rezervne in oporne snovi. 

Škrob je sestavljen iz v vodi topne amiloze, ki je nerazvejen polisaharid in v vodi netopnega amilopektina, 

ki ima razvejeno zgradbo. V škrobu je amiloze 20-30% in jo sestavlja 250 do 300 D-glukoznih enot, ki so 

med seboj povezane z 1,4−α vezmi. Zaradi α - vezi molekula amiloze ni linearna ampak zvita v obliki 

vijačnice, tako, da pride 6 do 8 glukoznih enot na en zavoj. Amilopektinovi polimeri z okoli 1000 D-glukoznih 

enot pa so med seboj povezani tako, da tvorijo prečne povezave; med polimernimi nizi imamo namreč na 

določeno število D-glukoznih enot prek vezi 1,6−α dodatno povezavo. S tem pride do razvejenosti polimera 

in po encimski hidrolizi ostane del nerazgrajenih manjših polimerov, ki jih imenujemo dekstrini. Encimi, 

razen nekaterih, pustijo namreč vezi 1,6−α nedotaknjene in hidroliza poteče le pri 1,4 vezeh. 

V primeru, da gledamo molekulo kot celoto je molekula škroba dolga veriga oziroma molekulska asociacija 

več takih verig. Spiralna mikrostruktura pa je vzrok modri barvi, ki nastane z jodom, pri značilni reakciji 

dokazovanja škroba z jodovico. Iz obeh sestavnih delov, amiloze in amilopektina dobimo pri hidrolizi 

glukozo. 

HO 

... 

HO 

CH 2 O 

1 HO 

HO 

O 4 

HO 

CH 2 O 

HO 

HO 

O 

HO 

amiloza 

1,4- -glikozidna vez 

CH 2 O 

HO 

O 

HO 

... 

HO 


HO 

... CH 2 

O 

HO 

CH 2 

HO 1 

O O 

1,6-α-glikozidna -glikozidna vez 

HO 

1 6 CH 2 

O 4 

O 

HO 

HO 

HO 

CH 2 O 

O 

amilopektin HO 

HO 

... 

O 

Glavna sestavina škroba, amilopektin, ima poleg 1,4 α povezanih D-glukoz še povezave 1,6 α na vsakih 23- 

27 D-glukoznih enot. 

Glukoza 

Glukoze je največ v grozdnem sladkorju, zato jo imenujemo tudi grozdni sladkor. Glukozo uvrščamo med 

aldoze, saj ima v neciklični obliki prisotno aldehidno skupino.


Dokazovanje glukoze 

Prisotnost glukoze dokazujemo s Tollensovim reagentom (raztopina, ki vsebuje kompleksne [Ag(NH 3 ) 2 ] 

ione ali s Fehlingovim reagentom (alkalna raztopina bakrovega(II) kompleksa). Rdeče obarvanje 

preiskovane raztopine snovi po dodatku Fehlingovega reagenta je dokaz za prisotnost glukoze v živilu. 

Glukoza se namreč oksidira, zato se modri Cu 2+ ioni v Fehlingovim reagentom reducirajo do rdečih Cu + 

ionov ali celo do bakra. 

V primeru, da glukozo dokazujemo s Tollensovim reagentom, aldoza reducira Ag + ione v elementarno 

srebro. Izločeno srebro je dokaz, da je glukoza reducent. 

V nasprotju z glukozo, saharoza s Tollensovim ali Fehlingovim reagentom ne daje pozitivne reakcije, saj je 

zgrajena iz dveh monosaharidnih enot v ciklični obliki in zato nima v molekuli proste aldehidne skupine, 

zato saharoza tudi ni reducent. 

Dokazovanje škroba 

Prisotnost škroba dokazujemo z jodovico. To je zelo občutljiva reakcija med elementarnim jodom in 

raztopino škroba. Pri reakciji nastaja intenzivno modro obarvana spojina med jodom in amilozo, ki je 

nerazvejen del polimerne molekule škroba. 

BELJAKOVINE 

Beljakovine so sestavljene iz aminokislin, ki so povezane med seboj z amidno vezjo, ki jo v beljakovinah 

imenujemo tudi peptidna vez. Za človeka je pomembnih 20 aminokislin, od katerih je 10 esencialnih. To 

pomeni, da jih celice ne morejo sintetizirati in jih moramo dobiti s hrano. Te so: valin, leucin, izoleucin, 

fenilalanin, metionin, treonin, triptofan, lizin, arginin in histidin. 

Beljakovine so zelo raznolike zaradi: (1) različnih aminokislin, vezanih v beljakovini, (2) različnih deležev in 

zaporedij teh aminokislin in (3) različnega števila aminokislinskih enot v beljakovini. Predstavljen je samo 

del molekule beljakovine sestavljen iz treh aminokislin: glicina (Gly), alanina (Ala) in serina (Ser), imenovan 

tripeptid. Zaporedje se lahko poljubno nadaljuje in šele večje število aminokislin tvori beljakovino. To 

zaporedje imenujemo primarna zgradba beljakovin. 

Tripeptid sestavljen iz Gly, Ala, Ser 

... 

N 

H 2 

C 

C 

O 

H 

N 

CH 

CH 3 

O 

C 

N 

H 

C H 2 

CH 

OH 

C 

O 

... 

Sekundarna zgradba beljakovine je posledica nastanka vodikovih vezi med amino in karboksilnimi 

skupinami znotraj ene verige aminokislin ali pa med verigami aminokislin. Tako lahko nastane - vijačnica 

ali - cik-cak ureditev verige. 

Terciarno zgradbo beljakovin povzroča dodatno zvijanje verige aminokislin, ki je posledica vezi med 

radikali aminokislin. Te vezi (disulfidne, vodikove, ionske) nastanejo lahko med deli iste verige beljakovinske 

molekule ali med različnimi verigami. 

Najvišja organizacija beljakovinske molekule je kvartarna zgradba beljakovine, ki jo lahko sestavlja več 

enot beljakovin in ima določeno funkcijo (globin v hemoglobinu, ribosomi, različni encimi …). 

Dokazovanje aminokislin 

Aminokisline dokazujemo in identificiramo z Ninhidrinskim testom. Pri reakciji ninhidrina z aminokislino 

nastane temno vijolično obarvan resonančno stabiliziran anion, poznan kot Ruhemannov purpur, stranska 

veriga aminokisline pa se pretvori v ustrezen aldehid. 

Reakcijska shema reakcije ninhidrina z aminokislino.


Dokazovanje beljakovin 

Beljakovine dokazujemo z predvsem z barvnimi reakcijami. Najbolj znani sta biuretska in ksantoproteinska 

reakcija. Biuretska reakcija je dokaz za prisotnost peptidne vezi −CO−NH−, ki je v beljakovinah. Taka vez je 

tudi v spojini biuret NH 2 −CO−NH−CO−NH 2 , ki prav tako daje to reakcijo, zato je reakcija dobila ime po 

biuretu. Spojine s peptidno vezjo dajejo z bakrovim sulfatom vijolično obarvanje (biuretska reakcija). 

VITAMINI 

Vitamini so organske spojine, ki so za zdravje in razvoj organizma nujno potrebne in jih telo ne more 

sintetizirati oziroma jih tvori v nezadostnih količinah, zato jih moramo dobiti s hrano. V primeru, če 

vitaminov v organizmu primanjkuje ali pa jih je preveč, telo ne deluje pravilno, pojavijo se lahko različne 

bolezni. Vitamine ne uvrščamo med ogljikove hidrate, beljakovine ali lipide. Glede topnost vitamine delimo 

na dve skupini: 

Vitamine, ki so v vodi topni in se izločajo z urinom, npr. vitamini B 1 , B 2 , B 6 , B 12 in vitamin C (askorbinska 

kislina). 

CH 2 OH 

OH 

O 

O 

vitamin C 

HO 

OH 

Vitamine, ki so topni v maščobah in se kopičijo v maščobnih celicah, npr. vitamin A, D, E in vitamin K. 

H 3 

C CH 

CH 3 

CH 3 3 

CH 2 

OH 

vitamin A 

CH 3 

Dokazovanje vitamina C 

Vitamin C, ki je znan antioksidant, dokazujemo z reakcijo, pri kateri dodamo snovi, v kateri dokazujemo 

prisotnost vitamina C jodovico. Prisotnost vitamina C kot reducenta namreč povzroči redukcijo joda v 

jodovici, kar opazimo kot razbarvanje raztopine jodovice. 

MINERALI 

Med minerale prištevamo vse kovine in nekovine, ki so nujno potrebne za pravilno delovanje večine 

encimov ali pa sestavljajo druge snovi, pomembne za delovanje celic v organizmu, npr. (molekule ATP, 

NADP + …). Kovinski ioni pa so vključeni v zgradbo večine encimov. Minerale dobimo s hrano in vodo. 

Najpomembnejši so železovi, bakrovi, cinkovi, natrijevi, kalijevi, magnezijevi, kalcijevi in nekateri drugi ioni. 

VODA 

Voda je za organizem pomembna kot topilo in kot medij, v katerem potekajo vsi biokemijski procesi.


1. DEL: Dokazovanje škroba z jodovico 


Pribor 

3 epruvete 


spatula 

Kemikalije 

vodna raztopina škroba 

vodna raztopina saharoze 

jodovica 




snov 


nevarnost 

pomen znaka 


škrob / 

saharoza / 

I 

zdravju 

škodljivo ob 

stiku s kožo 

zdravju 


vdihavanju 

zelo strupeno 

za vodne 

organizme 

ob stiku s kožo umiti z obilo 

vode in mila 

pri vdihavanju prenesti 

osebo na svež zrak in 

počivati v položaju, ki olajša 

dihanje 

preprečiti sproščanje v 

okolje 









1. Označite 3 epruvete in v treh ustrezno označenih epruvetah pripravite 2 mL vodne raztopine 

škroba, 2 mL vodne raztopine saharoze in 2 mL vode. 

2. V vsako epruveto dodajte do 3 kapljice jodovice. 

3. Opazujte spremembe, jih zapišite in pojasnite v spodnji tabeli.


6. Rezultati 

Opažanja 

Sklepi 

škrob 


voda 


1. Zakaj pride do obarvanja, če je v vzorcu škrob 

2. Z vzorcema, ki bi ju želeli ločiti glede na to, ali vsebujeta saharozo ali škrob moramo izvesti dokazne 

reakcije. Predlagajte dokaz in ga obrazložite.


2 . DEL: Dokazovanje glukoze s Fehlingovim reagentom 


Pribor 

3 epruvete 


spatula 

gorilnik 



Kemikalije 

vodna raztopina glukoze 


Fehlingov reagent I in II 




snov 


nevarnost 

glukoza / 

Fehling I 

CuSO 4 

Fehling II 

NaOH 

pomen znaka 

Škodljivo ob zaužitju 

Povzroča poškodbe kože 

Povzroča resne poškodbe oči 

Zelo strupeno za vodne 

organizme z dolgotrajnim 

učinkom 

je koroziven za kovine 

povzroča hude opekline kože 

in poškodbe oči 


Ne spuščati v okolje 

Če pride v stik s kožo sprati z 

veliko količino vode in mila 

Če pride v oči spirati s tekočo 

















glukoze, 2 mL vodne raztopine saharoze in 2 mL vode. 

2. V vsako epruveto dodajte 1 mL Fehlingovega reagenta I in 1 mL Fehlingovega reagenta II. 

3. Vsebino epruvet dobro pretresite in nato segrevajte na vodni kopeli.* 

4. Opazujte spremembe, jih zapišite in pojasnite v spodnji tabeli. 

*vodna kopel: reakcijske zmesi ne segrevamo direktno, temveč jo postavimo v čašo (250 mL) z vodo in segrevamo vodo do 80 °C.


6. Rezultati 

Opažanja 

Sklepi 

glukoza 


voda


3. DEL: Dokazovanje glukoze s Tollensovim reagentom 


Pribor 

3 epruvete 


spatula 

gorilnik 



Kemikalije 

vodna raztopina glukoze 


Tollensov reagent 




snov 


nevarnost 

pomen znaka 


Tollensov 

reagent 

AgNO 3 

Tollensov 

reagent 

NH 3 

+ 

Povzroča poškodbe 

kože 

Povzroča resne 


Zelo strupeno za 

vodne organizme z 

dolgotrajnim 

učinkom 

Jedko za kovine 

Povzroča opekline 

kože in poškodbe 

oči 

Lahko povzroči 


organov 


vodne organizme 







Uporabljati osebno varovalno 

opremo 

Ob zaužitju spirati usta, ne 


Ob vdihavanju prenesti osebo 

na svež zrak in jo postiti počivati 

v odobnem položaju 













glukoze, 2 mL vodne raztopine saharoze in 2 mL vode. 

2. V vsako epruveto dodajte 1 mL Tolensovega reagenta 

3. Vsebino epruvet dobro pretresite in nato segrevajte na vodni kopeli.* 


*vodna kopel: reakcijske zmesi ne segrevamo direktno, temveč jo postavimo v čašo (250 mL) z vodo in segrevamo vodo. 

6. Rezultati 

Opažanja 

Sklepi 



voda 


1. Kaj je rdeča oborina, ki nastane pri pozitivni Fehlingovi reakciji 

2. Ali bi lahko dokazali propanal s Tollensovim reagentom Odgovor utemeljite. 

3. Ali bi lahko dokazali ketone s Fehlingovo reakcijo Odgovor utemeljite.


4. Katere vrste ogljikovih hidratov lahko dokazujemo s Fehlingovo reakcijo 

5. Katere od naštetih snovi bi lahko razlikovali s Fehlingovo reakcijo ali Tollensovim reagentom Odgovor 

utemeljite. 

a 

b 

c 

č 

d 

Propanal in propanol. 

Glukozo in škrob. 

Glukozo in fruktozo. 

Glukozo in saharozo. 

Celulozo in škrob. 

Napišite pravilne odgovore: ________________


4. DEL: Dokazovanje aminokislin z Ninhidrinsko reakcijo 


Pribor 

4 epruvete 

250 mL čaša 


spatula 

stojalo 


gorilnik 

Kemikalije 

glicin 

vodna raztopina želatine 

Ninhidrinski reagent 




snov 


nevarnost 

pomen znaka 


Ninhidrinski 

reagent 

Škodljivo pri 

vdihavanju, stiku s 

kožo in pri zaužitju 

Draži oči in dihala 

Če pride v oči spirati z veliko 

količino vode 

Poiskati zdravniško pomoč 








1. Označite 4 epruvete in v štirih ustrezno označenih epruvetah pripravite 2 mL vodne raztopine 

glicina, 2 mL vodne raztopine želatine in 2 mL vode. 

2. V vsako epruveto dodajte 1 mL Ninhidrinskega reagenta. Vsebino epruvet dobro pretresite in nato 

segrevajte na vodni kopeli.* 


*vodna kopel: reakcijske zmesi ne segrevamo direktno, temveč jo postavimo v čašo (250 mL) z vodo in segrevamo vodo.


6. Rezultati 

Opažanja 

Sklepi 

glicin 

jajčni beljak 

želatina 

voda


5. DEL: Dokazovanje beljakovin z biuretsko reakcijo 


Pribor 

4 epruvete 


spatula 

Kemikalije 

glicin 


vodna raztopina želatine 

10 % NaOH 

0,5% CuSO 4 




snov 

NaOH 


nevarnost 

pomen znaka 


kovine 











CuSO 4 



kože 





dolgotrajnim 

učinkom 














1. Označite 4 epruvete in v štirih ustrezno označenih epruvetah pripravite 2 mL vodne raztopine 

glicina, 2 mL jajčnega beljaka, 2 mL vodne raztopine želatine in 2 mL vode. 

2. V vsako epruveto dodajte 1 mL 10 % vodne raztopine natrijevega hidroksida ter rahlo stresajte. 

Nato postopoma dodajte od 1-2 kapljici 0,5 % vodne raztopine bakrovega(II) sulfata(VI). Vsebino 

epruvet dobro pretresite. 



6. Rezultati 

Opažanja 

Sklepi 

glicin 


želatina 

voda 

Vprašanja in naloge 

1. Opredelite pomen aminokislin v organizmih. 

2. Zakaj so beljakovine za organizme pomembne 

3. Kako imenujemo reakcijo, ki služi dokazu aminokislin Opišite produkt, ki nastane pri dokazni reakciji 

aminokislin. 

4. Kako imenujemo reakcijo, ki služi dokazu beljakovin Opišite produkt, ki nastane pri tej dokazni reakciji 

beljakovin.


5. Katere od naštetih snovi bi lahko razlikovali z biuretsko reakcijo Odgovor utemeljite. 

a 

b 

c 

č 

d 

Dipeptid in saharozo. 

Encime in škrob. 

Jajčni beljak in glukozo. 

Želatino in jajčni beljak. 

Mleko in glicin. 

Napišite pravilne odgovore: ________________ 

Utemeljitev: 

6. Opišite, kaj se dogaja z beljakovinami v prebavnim sistemu človeka ali živali.


6. DEL: Dokazovanje vitamina C 


Pribor 

epruveta 


spatula 

Kemikalije 

limonov sok 

vitaminski napitek 

jodovica 




snov 


nevarnost 

pomen znaka 


I 

zdravju 

škodljivo ob 

stiku s kožo 

zdravju 


vdihavanju 

zelo strupeno 


organizme 


vode in mila 




dihanje 


okolje 









1. Označite 3 epruvete in v treh ustrezno označenih epruvetah pripravite 2 mL limonovega soka, 2 

mL vitaminskega napitka in 2 mL vode. 

2. V vsako epruveto dodajte 10 kapljic jodovice. Vsebino epruvet dobro pretresite. 



6. Rezultati 

Opažanja 

Sklepi 

limonov sok 

vitaminski napitek 

voda 


1. Razložite pomen vitaminov in mineralov v telesu in v povezavi z vitamini opredelite, zakaj moramo 

uživati tudi hrano, ki je bogata z maščobami, če želimo, da telo deluje pravilno. 

Ali bi lahko razlikovali med vzorcema, če je v enem vzorcu vitamin C in v drugem vzorcu škrob, za dokaz 

pa bi uporabili jodovico 

3. Katere snovi bi lahko ločili z jodovico Odgovor utemeljite. 

a 

b 

c 

č 

d 

Celuloza in škrob. 

Vitamin C in beljakovine. 

Glukoza in beljakovine. 

Škrob in saharoza. 

Vitamin C in maščobe. 

Napišite pravilne odgovore: ___________________


4. Opredelite, kaj želimo dokazati v vzorcih A in B, ki sta v dveh označenih epruvetah če v epruveti 

dodamo: 

Epruveta A: 

Epruveta B: 

vzorec A, ki mu dodamo 10 mL 10 % vodne raztopine natrijevega hidroksida, rahlo 

pretresemo in dodamo še 3 kapljice 0,5 % vodne raztopine bakrovega(II) sulfata(VI). 

2 mL grapefrutovega soka (vzorec B), ki mu dodamo 10 kapljic jodovice. 

V vzorcu v epruveti A želimo dokazati prisotnost ______________________. 

V vzorcu v epruveti B želimo dokazati prisotnost ______________________. 

Odgovor utemeljite: 






__________ 

__________ 

__________ 

__________ 

Datum :___________________ 


75 

6. VAJA 

DOLOČANJE SESTAVIN HRANE – dokaz maščob in določanje 

njihove vsebnosti 


Maščobe so v človeškem organizmu pomembne z različnih vidikov. Telesu dajejo potrebno energijo in 

omogočajo njegovo normalno delovanje. Ščitijo živce in naše notranje organe, srcu pomagajo vzdrževati 

njegov normalen ritem bitja, predstavljajo 60 odstotkov naših možganov, potrebne so za učenje, spomin, 

razpoloženje, razvoj možganov zarodka. Omogočajo absorpcijo netopnih vitaminov. 


Lipidi so snovi, ki jih najdemo v živih organizmih in so netopni v vodi. Med lipide uvrščamo: (1) trdne 

maščobe in tekoča olja ter voske, (2) sestavljene lipide (fosfolipidi in glikolipidi) (3) steroide ali sterole 

(holesterol) in (4) prostaglandine in levkotriene. 

Lastnosti lipidov 

Lipidi so mastni, mazljivi, mehki in imajo nizko tališče. Lipidi v vodi niso dobro topni, pri močnem mešanju 

pa se lahko v vodi porazdelijo v obliki finih kapljic, kar imenujemo emulzija. Tako lahko npr. pripravimo 

emulzijo olja v vodi. Če tako emulzijo pustimo stati, se spet loči na vodo in olje. Emulzijo lahko ohranimo, 

če ji dodamo snovi, ki emulzijo stabilizirajo. Te snovi imenujemo emulgatorji. Lipidi so dobro topni v 

organskih topilih. 

Zgradba lipidov 

Maščobe in olja so estri glicerola in maščobnih kislin, imenujemo jih trigliceridi. V telesu je 95 % vseh 

maščob shranjenih v obliki trigliceridov. Maščobe so trigliceridi, ki so pri sobni temperaturi trdni, olja pa so 

trigliceridi, ki so pri sobni temperaturi tekoči. 

Maščobe 

Maščobe, ki jih uvrščamo med lipide in so pri sobni temperaturi trdne snovi in so pretežno živalskega 

izvora. Olja, ki jih uvrščamo med lipide so pri sobni temperaturi tekoče snovi in so pretežno rastlinskega 

izvora. Voski so v naravi zastopani tako v rastlinskem kot živalskem svetu. Listi in plodovi nekaterih rastlin 

so prevlečeni z voskom, ki jih ščiti pred izgubo vode. Nekaterim živalim voski s katerimi so prevlečeni 

predstavljajo zaščito pred zunanjo vlago (dlaka ovc in perje rac in ptic). 

Holesterol 

je bela, v vodi netopna in vosku podobna trdna spojina, ki se nahaja v krvni plazmi in v vseh živalskih tkivih. 

Uvrščamo ga med steroide, v organizmu sodeluje pri nastanku steroidnih hormonov (moški spolni hormoni 

testosteron ter androsteron in ženski spolni hormoni progesteron ter estron). V rastlinah se holesterol ne 

nahaja.


Glicerol 

je alkohol, ki ima na vseh treh ogljikovih atomih vezane hidroksilne (−OH) skupine, zato glicerol uvrščamo 

med alkohole. Glicerol je gosta tekočina, ki jo včasih dodajajo tudi milom in losjonom za nego telesa. 

glicerol 

H 2 C 

HC 

C H 2 

OH 

OH 

OH 

Maščobne kisline 

Maščobne kisline so zgrajene iz nepolarne verige ogljikovodikov in značilne polarne karboksilne skupine. 

»Rep« maščobne kisline torej predstavlja dolga nepolarna veriga, sestavljena iz ogljikovih in vodikovih 

atomov. Na koncu verige pa je vezana polarna »glava« maščobne kisline, ki jo predstavlja karboksilna 

(−COOH) skupina. 

Glede na prisotnost dvojnih vezi v nepolarnem repu 

polinenasičenimi maščobnimi kislinami. 

ločimo med nasičenimi, mononenasičenimi in 

Primer nasičene in nenasičene maščobne kisline: 

HO 

HO 

O 

C CH 2 CH 2 CH 2 CH 2 CH 2 CH 2 CH 2 CH 2 CH 3 

O 

C CH 2 CH 2 CH 2 CH 2 CH 2 CH CHCH 2 CH 3 

nasičena 

maščobna kislina 

nenasičena 

maščobna kislina 

polarni del 

nepolarni del 

Primer triglicerida: 

O 

C 

HC 

C H 2 

O 

O 

O 

H 2 C CH 2 CH 2 CH 2 CH 2 CH 2 CH 2 CH 2 CH 2 CH 3 

O 

C CH 2 CH 2 CH 2 CH 2 CH 2 CH 2 CH 2 CH 2 CH 3 

O 

C CH 2 CH 2 CH 2 CH 2 CH 2 CH CHCH 2 CH 3

6. VAJA: Določanje sestavin hrane – dokaz maščob | 77 

Zakaj so maščobe pri sobni temperaturi trdne 

V primeru, da imajo maščobne kisline, ki sestavljajo triglicerid, v nepolarnem repu ogljikove atome 

povezane z enojnimi vezmi, govorimo o nasičenih maščobah. 

Nasičene maščobe so pretežno živalskega izvora (svinjska mast, goveji loj). Zaradi opisane zgradbe molekul 

nasičenih maščobnih kislin, ki so ravne in toge molekule, se molekule nasičenih maščobnih kislin lahko 

razporedijo tako, da so med seboj tesno prilegajo. Zato so tališča teh kislin višja, živalske maščobe so pri 

sobni temperaturi trdne. 

Zakaj so olja pri sobni temperaturi tekoča 

Olja, ki so pretežno rastlinskega izvora, imajo v primerjavi z maščobami drugačno zgradbo, nekateri 

ogljikovi atomi so v nepolarnem repu povezani z dvojnimi vezmi. Zato je na ogljikove atome lahko vezanih 

manjše število vodikovih atomov, govorimo, da so olja nenasičene maščobe (C - atomi so povezani z eno 

ali več dvojnimi vezmi) in so pretežno rastlinskega izvora (olivno olje, laneno olje, repično olje). Zaradi 

opisane zgradbe molekul nenasičenih maščobnih kislin, ki torej niso ravne molekule, temveč so nekateri 

deli molekul maščobnih kislin »zlomljeni«, se molekule nenasičenih maščobnih kislin ne morejo med seboj 

razporediti tako, da bi se tesno prilegale. Zato so tališča teh kislin nižja, rastlinska olja so pri sobni 

temperaturi tekoča. 

Katere maščobe je bolj priporočljivo uživati – nasičene ali nenasičene 

V sodobni prehrani težimo k zmanjšanju deleža nasičenih maščob v hrani ter zvečanju deleža nenasičenih 

(takih, katerih maščobna kislina vsebuje dve ali več dvojnih vezi, kot npr. linolna kislina). Nasičene maščobe 

v prehrani namreč povzročajo kopičenje holesterola v krvi, polinenasičene maščobe pa raven holestreola 

znižujejo. 

Steroli ali steroidi 

Steroidi so sestavljeni iz treh šestčlenskih in enega petčlenskega obroča. Med steroide sodi holesterol, ki 

omogoča stabilnost celičnih membran in je tudi izhodna snov za steroidne hormone, kot so spolni hormoni 

(testosteron, progesteron…), vitamin D… 

C H 3 

H 3 

C 

H 2 

C 

HC 

H 2 

C H 3 

C 

H 2 

C HC 

CH 3 

C H 3 

holesterol 

HO 

Holesterol je torej nujno potreben za pravilno delovanje telesa, a je v velikih količinah škodljiv. Holesterol in 

maščobe v krvi so glavni krivec nastanka ateroskleroze (spremembe notranjih sten arterij, predvsem na 

srcu, v možganih in nogah), katere posledica je zmanjšanje prehodnosti arterij. Pri aterosklerozi gre za 

nalaganje maščobnih in holesterolskih nanosov na arterijsko notranjo steno. Taka obloga zoža prehod skozi 

krvno žilo in s tem moti normalni pretok krvi. Preventivno lahko za zmanjšanje ravni holesterola poskrbimo 

z pravilno prehrano, zdravim načinom živjenja, kot je gibanje in zmanjševanje stresa, oz. jemanjem 

ustreznih zdravil. Glede na tip lipoproteinov se tudi holesterol deli na dve vrsti: na “slab” holesterol in 

“dober” holesterol. Holesterol LDL imenujemo tudi slabi, škodljivi holesterol, saj se lahko začne kopičiti v 

žilni steni in jo s tem oži. Ta škodljivi proces lahko vodi do angine pektoris, srčnega infarkta, možganske kapi 

ali motenj v prekrvitvi okončin (pa tudi drugih organov). Holesterol HDL Imenujemo ga tudi dobri, koristni, 

zaščitni holesterol. Po krvi se prenaša z dobrimi lipoproteini, ki omogočajo, da se holesterol iz različnih tkiv


in tudi iz žilne stene odstranjuje in prenaša nazaj v jetra, od koder se z žolčem izloča iz organizma. 

Priporočljivo je, da imamo škodljivega holesterola LDL v krvi čim manj, holesterola HDL pa čim več, saj se 

tako zmanjša tveganje za nastanek bolezni srca in ožilja. 

Prostaglandini in levkotrieni 

Prostaglandini so snovi, ki imajo fiziološke učinke v že zelo majhnih koncentracijah. Delujejo podobno kot 

hormoni. Tvorijo se v pljučih, možganih in poškodovanih tkivih. Prostaglandini so del imunskega sistema. 

Poškodovane celice izločajo prostaglandine, ki povzročajo otekanje, povečan dotok krvi, bolečino in s tem 

vnetne reakcije. Aspirin, ki je analgetik in antipiretik, preprečuje sintezo prostaglandinov in s tem nastanek 

bolečine ter povišane telesne temperature. 

O 

OH 

H 2 

C 

H 2 

C 

HC 

HC 

H 2 

C 

HC 

HO 

H 2 

C 

C H 2 

C H 2 

H 2 

C 

C H 2 

C H 2 

C 

H 2 

C 

OH 

O 

C H 3 

prostaglandin E


1. DEL: Dokazovanje maščob 


Pribor 

Kemikalije 

epruveta 


spatula 

mleti orehi 

70 % etanol 




etanol 

snov 


nevarnost 

pomen znaka 














1. V epruveto dajte žličko mletih orehov in dodajte 5 mL 70 % etanola in dobro pomešamo. 

2. Etanolno plast odlijte v drugo epruveto in ji po kapljicah dodajte 5 mL vode. 

3. Opazujte spremembe, jih pojasnite in zapišite v spodnji tabeli.


6. Rezultati 

Opažanja 

Sklepi 

etanolna plast 

filtrat in voda 


1. Kaj je emulzija 

2. Zakaj so maščobe za organizme pomembne 

3. Kaj so maščobe kemijsko 

4. Zapišite maščobo, sestavljeno iz dveh molekul palmitinske in ene molekule stearinske kisline 

(pomagajte si z literaturo).


2. DEL: Določanje vsebnosti maščob v čokoladi in čipsu 


Pribor 

5 čaš 50 mL 

5 petrijevk 

terilnico s pestilom 

pipeta 10 mL 

laboratorijska tehtnica 

zaščitne rokavice in očala 

za filtracijo: lij, filter papir, stojalo 

obroč 

Kemikalije 

aceton 

mlečna čokolada SPAR Premium 32% 

kakav, 

temna čokolada SPAR Premium 72% kakav, 

čips SPAR, 

orehi, 

sončnična semena 




snov 


nevarnost 

pomen znaka 


aceton 



zdravju škodljivo ob 

stiku s kožo 


vdihavanju 



ob stiku s kožo umiti z obilo vode 

in mila 

pri vdihavanju prenesti osebo na 

svež zrak in počivati v položaju, ki 










1. Zatehtajte približno 5 g posamezne snovi na 0,01 g natančno in mase snovi vpišite v tabelo 1. 

Posamezno snov dobro strite v terilnici in jo prenesite v 50 mL čašo ali epruveto. 

2. V digestoriju v čašo ali epruveto dolijte 10 mL acetona in vsebino dobro premešajte. 

3. Opazujte zmesi posameznih strtih snovi in acetona po mešanju. Zapišite svoja opažanja!


4. Počakajte da se plasti ločita ter previdno oddekantirajte (odlijte) zgornjo plast (topilo z 

ekstraktom) v stehtano petrijevko in pustite stati čez noč. Če ločba ni uspešna, uporabite 

postopek filtracije. Opisan postopek ponovite z vsemi preučevanimi snovmi. 

5. Naslednji dan stehtajte petrijevke s suhim preostankom (masa snovi na koncu) po ekstrakciji 

preučevanih snovi z acetonom. V tabelo zapišite manjkajoče podatke o vsaki posamezni 

preučevani snovi in izračunajte delež lipidov v posamezni preučevani snovi.* 

6. Rezultati 

*Izračun deleža lipidov v posamezni preučevani snovi 

m (snovi in petrijevke na koncu) – m(petrijevke) = m (snovi, izolirane pri ekstrakciji) 

m (snovi, izolirane pri ekstrakciji) / m (snovi pred ekstrakcijo) x 100 = delež ekstrahiranih lipidov (%) 

Tabela 1. Delež lipidov v posamezni preučevani snovi 

snov 

Masa snovi 

na začetku 

Masa 

petrijevke 

Masa snovi 

in petrijevke 

na koncu 

Razlika v 

masi 

Delež lipidov 

(%) 

1 mlečna čokolada 

2 temna čokolada 

3 čips Spar 

4 orehi 

5 sončnična semena 

Tabela 2. Opredelitev rezultatov uporabljenih proizvodov* glede na delež lipidov v posamezni preučevani 

snovi 

Opažanja 

Sklepi 

mlečna čokolada SPAR 32% kakav 

temna čokolada SPAR 72% kakav 

čips Spar


oreh 

sončnična semena 

* Rezultati v tabeli 2. se nanašajo na naslednje proizvode: (mlečna čokolada SPAR Premium 32% kakav, temna 

čokolada SPAR Premium 72% kakav, čips SPAR, orehi, sončnična semena) 






__________ 

__________ 

__________ 

__________ 

Datum :___________________ 


85 

7. VAJA 

HIDROLIZA OGLJIKOVIH HIDRATOV IN BELJAKOVIN Z ENCIMI 


Med ogljikove hidrate prištevamo enostavne sladkorje in sestavljene, kot so škrob, celuloza in hitin. 

Hidroliza poteka le pri sestavljenih ogljikovih hidratih, končni produkt hidrolize škroba je glukoza, kar nam 

na podlagi specifičnih dokaznih reakcij omogoča ločevanje med posameznimi živili. 

Beljakovine so pomembne biološke molekule, ki predstavljajo strukturni material ter katalizirajo in 

usmerjajo kemijske procese. Pri sintezi beljakovin ima pomembno vlogo encimska hidroliza. Poznavanje 

načina delovanja encimov, ki sodelujejo pri preprostih in pri kompleksnih fizioloških reakcijah so za človeško 

življenje ključnega pomena. 


Lastnosti in pomen ogljikovih hidratov 

Ogljikove hidrate delimo na enostavne ogljikove hidrate in sestavljene ogljikove hidrate, med katerimi 

razlikujemo med oligosaharidi in polisaharidi. V primeru, da sestavljene ogljikove hidrate sestavlja majhno 

število monosaharidov, govorimo o oligosaharidih (gr. oligo – malo, majhno), če je v molekuli sestavljenega 

ogljikovega hidrata povezanih veliko število monosaharidnih enot pa o polisaharidih (gr. poli – mnogo, 

veliko). 

V oligo- in polisaharide se monosaharidne enote povezujejo preko anomernih (kiralni center na prvem 

ogljikovem atomu ciklične oblike monosaharida) hidroksilnih skupin. Posamezne monosaharidne enote se 

med seboj povežejo, nastanejo acetali ali ketali, ki so etri, vez med njimi pa je etrska ali acetalna vez. 

Acetale ogljikovih hidratov pa imenujemo tudi glikozidi, zato etrsko vez med monosaharidnimi enotami 

imenujemo tudi glikozidna vez. 

HO 

CH 2 

O 

HO 

HO 

HO 

OH 

O 

OH 

HO 

HO 

HO 

C H 2 

O 

HO 

OH 

O 

CH 2 

OH 

OH 


α - ali β -D-glukoza 


Vez pomeni, da je v molekuli glukoze −OH skupina, ki je vezana na C 1 atom lahko orientirana 

različno, kar opisujemo z oznakama alfa (α) in beta (β). 

Oligosaharidi so sestavljeni iz najmanj dveh do največ desetih monosaharidnih enot. 

Oligosaharide, ki so sestavljeni iz več kot dveh monosaharidnih enot, redko najdemo v naravi. Najpogosteje 

v naravi najdemo dva oligosaharida, (saharozo in laktozo), ki sta sestavljena iz dveh monosaharidnih enot. 

Takim oligosaharidom pravimo disaharidi. 

Glukoza ali grozdni sladkor je z vidika prehrane najpomembnejši ogljikov hidrat med monosaharidi. Je 

gradbeni element drugih sladkorjev, ni pa tako sladkega okusa kot kuhinjski sladkor. V organizmih se nahaja 

v krvi, iz prebavil se prenaša v vse celice telesa, porablja se pri celičnem dihanju in pri pridobivanju


energijsko bogate snovi, adenozin trifosfata (ATP). V krvi je glukoze od 80 do 100 mg/100 mL krvi. Kadar 

bolniki ne morejo jesti, jim glukozo dodajajo v obliki infuzije direktno v kri. Pri sladkorni bolezni 

(diabetesu), kjer se glukoza ob pomanjkanju hormona inzulina, kjer je delovanje trebušne slinavke moteno 

in je zato v kri ne more pravilno izločati, se koncentracija glukoze v krvi lahko nevarno povečuje. Zato se 

glukoza prične izločati skozi ledvice v urin, kar posledično pomeni, da se izloča tudi veliko vode, kar 

posledično vodi do dehidracije in drugih, lahko tudi življenjsko ogrožajočih težav. Nastanek diabetesa 

preprečujemo z zdravim načinom življenja, najhujše oblike pa zdravijo z injekcijami inzulina. 

Fruktoza ali sadni sladkor je poleg glukoze drugi pomemben monosaharid. Nahaja se tudi v medu, ki 

vsebuje 40 % fruktoze. Fruktoza je kar za skoraj 100 % slajša od glukoze in za 73 % slajša od kuhinjskega 

sladkorja, zato ima med zelo sladek okus. 

Saharoza, ki jo imenujemo tudi kuhinjski ali namizni sladkor je disaharid, s katerim običajno sladkamo 

hrano. Imenujemo jo tudi trsni ali pesni sladkor,saj ga pridobivajo iz podzemnega dela rastline sladkorne 

pese ali stebel sladkornega trsa. Sladkorno peso ali trs zmeljejo in iztisnejo sok. Sok sladkorne pese vsebuje 

od 10 do 17 % saharoze, sok sladkornega trsa pa od 15 do 20 %. Saharozo pridobijo iz soka z izparevanjem 

vode in prekristalizacijo. Nahaja se v obliki kristalov, kristale pa sestavljajo molekule saharoze. Saharoza je 

dobro topna v vodi. 

__ 

Laktoza je disaharid, sladkor, ki jo najdemo v mleku sesalcev, za razliko od drugih ogljikovih hidratov, ki se 

nahajajo predvsem v rastlinah. Človeško mleko vsebuje od 5 do 8 % laktoze, kravje pa nekoliko manj, od 4 

do 6 %. Laktoza je za okoli 5/6 manj sladka kot saharoza. 

Laktozo sestavljata glukozna in galaktozna monosaharidna enota, ki sta povezani z β-1,4-glikozidno vezjo. 

CH 2 OH 

O 

HO OH 

OH 

OH 

CH 2 OH 

O 

OH 

CH 2 OH 

+ 

HO 

OH O 

HO 

OH 

OH 

O 

CH 2 OH 

O 

OH 

OH 

OH 

+ H 2 O 

galaktoza 


OH 

laktoza 

OH OH 

O 

OH 

HO 

O 

O 

HO 

HO 

HO 

1,4- -glikozidna vez v laktozi 

OH 

Laktozo lahko prebavimo, če se v črevesju razcepi na glukozo in galaktozo, šele ta dva monosaharida se 

lahko tudi absorbirata. Za to cepitev je odgovoren encim laktaza (beta-galaktozidaza). Kadar je tega 

encima premalo, laktoza, ki je vodopna, ostaja v črevesju, zaradi česar se poveča osmotski pritisk in 

izločanje elektrolitov in vode v črevesje. Poleg tega začnejo laktozo presnavljati črevesne bakterije, pri 

čemer nastajajo plini (vodik, metan, ogljikov dioksid) in kratkoverižne maščobne kisline, vse to pa lahko 

povzroči prebavne težave (napihnjenost, flatulenca, želodčni krči, driska); govorimo o laktozni intoleranci 

oz. njenih simptomih.Pomembno je razlikovanje med laktozno intoleranco in alergijo na mleko. Pri slednji 

gre za nenormalen odziv imunskega sistema na določene mlečne beljakovine, medtem ko je določena 

oblika laktozne intolerance oz. galaktozemija lahko resna in nevarna bolezen, predvsem pri 

novorojenčkih. Prirojena laktozna intoleranca je genska nepravilnost, ki ima za posledico nezmožnost

7. VAJA: Hidroliza ogljikovih hidratov in beljakovin z encimi | 87 

proizvajanja laktaze, encima, ki spremeni galaktozo v glukozo. Povečana koncentracija galaktoze v krvi 

povzroča driske, izgubo apetita, zaostanek v rasti in razvoju, okvare jeter z zlatenico, umsko zaostalost in 

lahko tudi smrt. Dojenčkov z dokazano galaktozemijo ne smejo hraniti z nobeno hrano, ki vsebuje 

galaktozo, tako ne smejo piti mleka. Ko otrok odrašča, pridobi druge poti presnove galaktoze in tako lahko 

uživa tudi mleko in mlečne izdelke. Galaktozemijo odkrijejo pri enem dojenčku na 65.000 rojstev. Včasih so 

zaradi te nepravilnosti dojenčki običajno umrli, danes pa so na voljo prehranske formule brez laktoze, ki 

dojenčkom zagotavljajo normalno prehranjenost. 

Polisaharidi so ogljikovi hidrati, ki so sestavljeni iz več sto do več tisoč monosaharidnih enot glukoze. 

Najpomembnejši predstavniki so škrob, celuloza in glikogen. Polisaharidi predstavljajo predvsem rezervne 

in oporne snovi. Celuloza je najpogostejša snov na Zemlji, saj rastline izdelajo okoli 10 milijard ton celuloze 

na dan. Celuloza rastlinam predstavlja oporno snov. Čisto celulozo predstavljajo vlakna semen bombaževca, 

ki je osnovna sestavina vate in filtrirnega papirja. Celuloza predstavlja v lesu približno 50 % celotne mase, v 

papirju pa približno 15 %. 

Škrob, ki je eno glavnih hranil za živali in ljudi, izdelujejo rastline kot rezervno snov, saj rastlinam 

predstavlja zalogo hrane. Nahaja se v korenikah, semenih, gomoljih, plodovih … Riž vsebuje 75 %, koruza 65 

%, pšenica 55 % in krompir le 15 % škroba. Škrob se nahaja se v celičnih organelih, ki jih imenujemo 

amiloplasti. 

Celulozo sestavljajo glukozne enote, vendar so med seboj povezane z β-1,4-glikozidnimi vezmi, zato ima 

celuloza linearno zgradbo. Od 1200 do 1400 molekul celuloze pa se povezuje z vodikovimi vezmi med 

seboj v vlakna, imenovana mikrofibrile. Taka struktura daje celulozi veliko trdnost. Za hidrolizo β-1,4- 

glikozidnih vezi človek v prebavnem traktu nima encimov, zato celuloze ne more izkoriščati kot vir glukoze. 

Vendar so vseeno ta vlakna pomembna v človeški prehrani, saj omogočajo vezavo vode, mehčanje hrane in 

olajšajo razgradnjo drugih komponent hrane ter preprečujejo nastanek nekaterih bolezni kot so sladkorna 

bolezen, rak na črevesju … Tudi drugi sesalci celuloze ne razgradijo z encimi na glukozne enote. Nekateri 

rastlinojedci zato potrebujejo praživali in bakterije, ki razgrajujejo celulozo v njihovem prebavnem traktu. 

Glikogen je polisaharid, ki se skladišči v mišicah in jetrih. Makromolekula glikogena je še bolj razvejena kot 

molekula amilopektina. Skladišči se predvsem v jetrnih in mišičnih celicah v obliki zrnc. 

Hidroliza ogljikovih hidratov 

Reakcijo nastanka disaharidov imenujemo kondenzacija, obratno reakcijo, reakcijo razgradnje disaharidov 

in polisaharidov pa imenujemo hidroliza. V prebavilih živih bitij hidroliza disaharidov poteka s pomočjo 

encimov, v laboratoriju pa s pomočjo kislin in segrevanja. 

Hidroliza škroba 

Škrob je sestavljen iz v vodi topne amiloze (20-25%), ki je nerazvejen polisaharid in v vodi netopnega 

amilopektina (75 – 80 %),, ki ima razvejeno zgradbo. V škrobu je amiloze 20-30% in jo sestavlja 250 do 300 

D-glukoznih enot, ki so med seboj povezane z 1,4−α vezmi. Zaradi α - vezi molekula amiloze ni linearna 

ampak zvita v obliki vijačnice, tako, da pride 6 do 8 glukoznih enot na en zavoj. Amilopektinovi polimeri z 

okoli 1000 D-glukoznih enot pa so med seboj povezani tako, da tvorijo prečne povezave; med polimernimi 

nizi imamo namreč na določeno število D-glukoznih enot prek vezi 1,6−α dodatno povezavo. S tem pride do 

razvejenosti polimera in po encimski hidrolizi ostane del nerazgrajenih manjših polimerov, ki jih imenujemo 

dekstrini. Encimi, razen nekaterih, pustijo namreč vezi 1,6−α nedotaknjene in hidroliza poteče le pri 1,4 

vezeh. V primeru, da gledamo molekulo kot celoto je molekula škroba dolga veriga oziroma molekulska 

asociacija več takih verig. Spiralna mikrostruktura je tudi vzrok temno modri barvi, ki nastane z jodom, pri 

značilni reakciji dokazovanja škroba z jodovico. Iz obeh sestavnih delov, amiloze in amilopektina dobimo pri 

hidrolizi glukozo. S prebavo se torej škrob razgradi v D-glukozo in če se ta ne porabi za pretvorbo v 

energijo, se zopet pretvori v rezervni polimer, glikogen, ki je po strukturi podoben škrobu ali pa v maščobe.


Za razgradnjo škroba je torej potreben encim α-amilaza, ki katalizira razgradnjo glikozidnih vezi škroba 

(lat.amillum) ali glikogena. Nahaja se tudi v slini, tako da se razgradnja obeh ogljikovih hidratov začne že v 

ustih. Za detekcijo škroba uporabljamo jod, ki se, kot že omenjeno, veže v vijačno strukturo amiloze in 

daje intenzivno temno modro barvo. 

HO 

... 

HO 

CH 2 O 

1 HO 

HO 

O 4 

HO 

CH 2 O 

HO 

HO 

O 

HO 

amiloza 


CH 2 O 

HO 

O 

HO 

... 

HO 


HO 

... CH 2 

O 

HO 

CH 2 

HO 1 

O O 1,6-α-glikozidna -glikozidna vez 

HO 

1 6 CH 2 

O 4 

O 

HO 

HO 

HO 

CH 2 O 

O 

amilopektin HO 

HO 

... 

O 

Dokazovanje škroba 

Prisotnost škroba dokazujemo z jodovico. To je zelo občutljiva reakcija med elementarnim jodom in 

raztopino škroba. Pri reakciji nastaja intenzivno modro obarvana spojina med jodom in amilozo, ki je 

nerazvejen del polimerne molekule škroba. Modra barva pri segrevanju izgine, pri ohlajanju pa se spet 

pojavi. 

Dokazovanje glukoze 

Prisotnost glukoze dokazujemo s Tollensovim reagentom (raztopina, ki vsebuje kompleksne [Ag(NH 3 ) 2 ] 

ione ali s Fehlingovim reagentom (alkalna raztopina bakrovega(II) kompleksa). Reagenti, ki se uporabljajo 

pri dokaznih reakcijah na monosaharide, so bazični, kar povzroči, da se ciklične molekule monosaharidov 

razklenejo in nastanejo aciklične oblike z aldehidnimi funkcionalnimi skupinami, ki reagirajo z kovinskimi 

ioni v raztopinah dokaznih reagentov. Pri tem se aldehidna skupina oksidira do karboksilne skupine. 

Rdeče obarvanje preiskovane raztopine snovi po dodatku Fehlingovega reagenta je dokaz za prisotnost 

glukoze v živilu. Glukoza se namreč oksidira, modri Cu 2+ ioni v Fehlingovem reagentom pa reducirajo do 

rdečih Cu + ionov in tvorijo bakrov oksid (Cu 2 O), ki tvori oborino rdeče barve. 

V primeru, da glukozo dokazujemo s Tollensovim reagentom, aldoza reducira Ag + ione v elementarno 

srebro. Izločeno srebro je dokaz, da je glukoza reducent. 

V nasprotju z glukozo, saharoza s Tollensovim ali Fehlingovim reagentom ne daje pozitivne reakcije, saj je 

zgrajena iz dveh monosaharidnih enot in nima proste aldehidne skupine, zato saharoza tudi ni reducent. 

Lastnosti in pomen beljakovin 

Beljakovine so izjemno pomembne biološke molekule. Beljakovine se nahajajo v vseh celicah živih in 

predstavljajo okoli polovico celotne mase suhe snovi. Beljakovine imajo v celicah in izven njih pomembno 

vlogo, saj predstavljajo strukturni material, katalizirajo in usmerjajo kemijske procese, prenašajo snovi po 

organizmu itn. 

Beljakovine so sestavljene iz aminokislin, ki so povezane med seboj z amidno vezjo, ki jo v beljakovinah 

imenujemo tudi peptidna vez. Za človeka je pomembnih 20 aminokislin, od katerih je 10 esencialnih. To 

pomeni, da jih celice ne morejo sintetizirati in jih moramo dobiti s hrano. Te so: valin, leucin, izoleucin, 

fenilalanin, metionin, treonin, triptofan, lizin, arginin in histidin.


Beljakovine so zelo raznolike zaradi: (1) različnih aminokislin, vezanih v beljakovini, (2) različnih deležev in 

zaporedij teh aminokislin in (3) različnega števila aminokislinskih enot v beljakovini. Predstavljen je samo 

del molekule beljakovine sestavljen iz treh aminokislin: glicina (Gly), alanina (Ala) in serina (Ser), imenovan 

tripeptid. Zaporedje se lahko poljubno nadaljuje in šele večje število aminokislin tvori beljakovino. To 

zaporedje imenujemo primarna zgradba beljakovin. 

Tripeptid sestavljen iz Gly, Ala, Ser 

... 

N 

H 2 

C 

C 

O 

H 

N 

CH 

CH 3 

O 

C 

N 

H 

C H 2 

CH 

OH 

C 

O 

... 

Sekundarna zgradba beljakovine je posledica nastanka vodikovih vezi med amino in karboksilnimi 

skupinami znotraj ene verige aminokislin ali pa med verigami aminokislin. Tako lahko nastane - vijačnica 

ali - cik-cak ureditev verige. 

Terciarno zgradbo beljakovin povzroča dodatno zvijanje verige aminokislin, ki je posledica vezi med 

radikali aminokislin. Te vezi (disulfidne, vodikove, ionske) nastanejo lahko med deli iste verige beljakovinske 

molekule ali med različnimi verigami. 

Najvišja organizacija beljakovinske molekule je kvartarna zgradba beljakovine, ki jo lahko sestavlja več 

enot beljakovin in ima določeno funkcijo (globin v hemoglobinu, ribosomi, različni encimi …). 

Hidroliza beljakovin 

Hidroliza beljakovin lahko poteka pri segrevanju z močnimi kislinami ali pod vplivom encimov (ki so tudi 

sami polipeptidi). Encimska hidroliza je pomembna v živih organizmih, pri pretvarjanju in sintezi beljakovin 

in pri prebavi. Večina presnovnih encimov v telesu, ki nadzorujejo vse procese v njem, od delovanja jeter, 

do imunskega sistema, so iz skupine encimov proteaze, ali proteolitični encimi. Proteolitični encimi 

(proteaze) so encimi, ki katalizirajo cepitev beljakovin v manjše peptide oziroma do aminokislin. Ta proces 

se imenuje proteoliza. Proteaze sodeluje pri velikemu številu fizioloških reakcij, od najpreprostejših 

(razgradnja beljakovin), do zelo kompleksnih (koagulacija krvi, komplementarni imunski sistem...). 

Proteolitični encimi imajo pomembno delovanje tudi pri bakterijskih okužbah, saj stimulirajo lokalni 

obrambni mehanizem ter odstranjujejo produkte vnetja (gnoj, fibrin, nekrotiče obloge, eksudat). S tem 

omogočajo antibiotikom lažji dostop do prizadetega tkiva, pospešujejo celjenje ran. 

Encimski inhibitor ali encimski zaviralec je snov, ki inaktivira oz. deaktivira encim. Med encimske 

inhibitorje spadajo različne kemične snovi, kot so produkti reakcij, analogi substratov, toksini (strupi), 

zdravila ter kovinski kompleksi in različne druge biokemijske spojine.


1. DEL: Spremljanje poteka hidrolize škroba z encimom amilaza 

1. Namen vaje 

Spremljanje encimsko katalizirane reakcije hidrolize škroba z encimom amilaza, prisotnem v naravnem 

medu. 


Med je že stoletja poznan in uporabljan kot zelo cenjen čebelji proizvod, ki ga čebele izdelujejo iz 

cvetličnega nektarja ali iz rastlinske mane. Njegovi zdravilni vplivi so zelo cenjeni, že dolgo se uporablja za 

zdravljenje različnih bolezni, za krepitev organizma in kot eliksir za dolgo življenje. Med je naravna 

mešanica več vrst sladkorjev, zlasti glukoze in fruktoze ter v manjših količinah saharoze. V njem so v manjši 

meri prisotne beljakovine, (0,4g/100g medu), aminokisline, aromatične snovi in minerali (železo, kalcij, 

fosfor, magnezij, silicij, natrij, kalij). Med vsebuje tudi vitamine (C, B 2 , B 6 , niacin, pa tudi vitamina A in K), 

organske kisline, eterična olja ter encime, snovi ki so za prepoznavanje pristnosti medu najpomenbnejši. 

Prisotnost encimov kot je npr. encim amilaza, loči med od ostalih sladil, kar omogoča sklepanje o pristnosti 

medu. Encim amilaza izvira iz nektarja ali peloda, po večini iz čebeljih žlez in je prisoten le v naravnem 

medu. Encim amilaza omogoča pretvarjanje molekul škroba v enostavnejše oligo in disaharide. 

Za ugotavljenje pristnosti medu lahko uporabimo značilno dokazno reakcijo škroba z jodovico. V primeru, 

da je med naraven, encim amilaza, prisoten le v naravnem medu razgradi škrob, ki ga torej ne moremo več 

dokazati. V postopku dokazovanja pristnosti medu ponarejenemu in naravnemu medu namreč dodamo 

škrob kot substrat, ki ga v primeru naravnega medu z značilno dokazno reakcijo škroba z jodovico po 

določenem času ne moremo več dokazati, v primeru ponarejenega medu pa bo omenjena dokazna reakcija 

še vedno dala pozitiven rezultat. 


Pribor 

2 čaši 50 mL 

2 stekleni palčki 

10 epruvet 

2 stojali za epruvete 

kapalke 

1 gorilnika 

1 steklokeramični plošči 

1 štirinožni stojali 

1 termometer 

1 čaša za vodno kopel (400 mL) 

Kemikalije 

1 % raztopina prevretega škroba 

jodovica 

naravni med 

ponaredek medu





snov 

I 


nevarnost 

pomen znaka 

zdravju 

škodljivo ob 

stiku s kožo 

zdravju 


vdihavanju 

zelo strupeno 


organizme 



vode in mila 




dihanje 


okolje 









A 

Dokazovanje škroba z jodom 

1. V epruveto damo 1 mL vodne raztopine prevretega škroba in ji dodamo 3 kapljice vodne raztopine 

joda (jodovice). 

2. Pojavi se intenzivna temnomodra barva, ki je dokaz za prisotnost škroba v vzorcu. 

B 

Hidroliza škroba 

1. V dve čaši damo 50 mL vodne raztopine prevretega škroba ter v vsaki raztopimo 2 čajni žlički 

pravega medu oz. ponaredka medu: 

čaša 1 čaša 1 

pravi med 

ponaredek medu 

2. Pred začetkom segrevanja izvedemo dokazno reakcijo z jodovico tako, da v dve označeni epruveti 

odvzamemo 1 mL vzorca iz čaše 1 oz. iz čaše 2 in v vsako od označenih epruvet dodamo 3 kapljice 

jodovice. Barvo vodne raztopine škroba zapišemo v Tabelo 1. 

3. Vsebino v obeh čašah dobro premešamo in segrevamo na vodni kopeli tako, da vzdržujemo T= 40 

°C. Po približno 5 minutah izvedemo dokazno reakcijo z jodovico tako, da v dve označeni epruveti 

odvzamemo 1 mL vzorca iz čaše 1 oz. iz čaše 2, počakamo, da se vsebina v epruvetah ohladi in v 

vsako od označenih epruvet dodamo 3 kapljice jodovice. Barvo vodne raztopine škroba po dodatku 

jodovice zapišemo v Tabelo 1.


4. Enak postopek, ki nam omogoča časovno spremljanje hidrolize vodne raztopine škroba z obema 

vzorcem medu ponovimo še po 10, 15 in 20 minutah. Barvo vodne raztopine škroba po dodatku 

jodovice zapišemo v Tabelo 1. 

6. Rezultati 

Tabela 1. Časovno spremljanje hidrolize vodne raztopine škroba z dokazno reakcijo škroba z jodom. 

barva vodne raztopine škroba, 

ki vsebuje 

t=0 t=5 min. t=10 min. t=15 min. t=20 min. 

pravi med 


Tabela 2. Opredelitev rezultatov uporabljenih proizvodov* glede na spremljanje hidrolize vodne 

raztopine škroba z dokazno reakcijo škroba z jodom. 

Opažanja 

Sklepi 

naravni med 


*Rezultati v tabeli 2. se nanašajo na proizvajalce naslednjih uporabljenih proizvodov: 

1. 

2.



1. Katera dokazna reakcija nam omogoča ugotavljanje pristnosti medu 

2. Kaj je hidroliza škroba 

3. S katero dokazno reakcijo bi se lahko prepričali, da je hidroliza škroba potekla 

4. Vzorcema ponarejenega in pristnega medu ste dodali vodno raztopino prevretega škroba ter po 20 

minutah z obema vzorcema izvedli dokazno reakcijo škroba z jodovico. Kakšne rezultate lahko 

pričakujete Izpolnite tabelo. 

vzorec 

barva vodne raztopine 

škroba pred testom z 

jodovico 

barva vodne raztopine 

škroba po testu z jodovico 

ponarejenega medu 

naravnega medu 

Razložite opažanja: 

5. Ugotovite, kateri ogljikov hidrat gradi več 100 enot glukoze, ki so med seboj povezane v 

nerazvejene verige, kot prikazuje shema: 

Odgovor:


Ugotovite, kateri ogljikov hidrat gradi več 1000 enot glukoze, ki so med seboj povezane v razvejane 

verige, kot prikazuje shema: 

Odgovor: 

Kako imenujemo polisaharid, katerega gradniki so prikazani na zgornjih shemah 

Odgovor:


2. DEL: Spremljanje poteka hidrolize želatine z encimom bromelainom 

1. Namen vaje 

Spremljanje encimsko katalizirane reakcije hidrolize želatine z encimom bromelainom, prisotnem v sadežu 

svežega ananasa. 


Želatina je izdelana iz toplotno obdelanega kolagena, vlaknastega proteina, ki je živalskega izvora. Topna 

je v vroči vodi, vendar vlakna kolagena pri ohlajanju ustvarjajo mrežo, ki zadrži vodne molekule. Rezultat je 

poltrdna masa, ki jo poznamo pod imenom želatina. 

Hidroliza beljakovin lahko poteka pri segrevanju z močnimi kislinami ali pod vplivom encimov (ki so tudi sami 

polipeptidi). Encimska hidroliza je pomembna v živih organizmih, pri pretvarjanju in sintezi beljakovin in pri 

prebavi. 

Sok svežega ananasa vsebuje proteolitični encim bromelain, ki bo razgradil kolagenska vlakna. Rezultat 

encimske aktivnosti bo utekočinjena želatina. Bromelain se v procesu sterilizacije in konzerviranja ananasa 

denaturira in se posledično inaktivira. 


Pribor 

4 petrijevke 

merilni valj 

žlička 

zobotrebci 

gorilnik 


štirinožno stojalo 

100 mL čaša 


termometer 

Kemikalije 

vrečka želatine (v prahu ali v lističih) 

svež ananas 

konzerviran ananas 

Ninhidrinski reagent 

10 % NaOH 

5 % CuSO 4





snov 


nevarnost 

pomen znaka 


Ninhidrinski 

reagent 

Škodljivo pri 

vdihavanju, stiku s 

kožo in pri zaužitju 

Draži oči in dihala 

Če pride v oči spirati z veliko 

količino vode 

Poiskati zdravniško pomoč 

NaOH 


kovine 










CuSO 4 



kože 





dolgotrajnim 

učinkom 














A 

Vpliv delovanja encima bromelaina na potek hidrolize beljakovin 

1. Pripravite želatino po navodilih na vrečki (2 žlički želatine na 100 mL vode). Raztopino želatine 

razdelite v štiri petrijevke, označene s številkami 1–4. 

2. Petrijevke z želatino pustite na zraku ali v hladilniku (4 °C) toliko časa, dokler se želatina ne strdi. 

3. Del sadeža svežega ananasa narežite na kocke velikosti 1 cm 3 . Potrbujete 6 približno enako velikih 

kock. Nekaj svežih ananasovih kock (3 kocke) segrevajte v malo vode približno 1 minuto pri 70 °C. 

4. Konzervirani ananas razrežite na kocke, da dobite 3 približno enako velike kocke, kot v primeru 

svežega ananasa. 

5. Preden pričnete s poskusom počakajte, da se koščki segretega ananasa ohladijo na sobno 

temperaturo.


6. Vse koščke ananasa (svežega, segretega in konzerviranega) nabodite na zobotrebce. Rahlo jih 

pritisnite ob papirnato brisačo, ki bo vpila odvečno tekočino. Potem koščke ananasa položite na 

površino strjene želatine v petrijevkah kot prikazuje tabela: 

petrijevka št. 1 petrijevka št. 2 petrijevka št. 3 petrijevka št. 4 

3 kocke 

svežega ananasa 

3 kocke predhodno 

segretega ananasa 

3 kocke 

konzerviranega 

ananasa 

− 

(kontrola) 

7. Z vzorcem želatine takoj, ko ste namestili vzorce ananasa v vse 3 petrijevke izvedite Biuretsko 

reakcijo po navodilih, tako, da vzorce želatine odvzamete iz vseh 4 petrijevk in rezultate zapišite v 

tabelo 2. Natančen postopek odvzema vzorcev je opisan v delu B. 

8. Petrijevke z želatino in vzorci ananasa opazujte v določenih časovnih obdobjih tako, da s pomočjo 

zobotrebca privzdignete košček ananasa, preverite agregatno stanje želatine in rezultate zapišite v 

tabelo 1. 

B 

Spremljanje poteka hidrolize želatine z Biuretsko in Ninhidrinsko reakcijo. 

1. Iz petrijevke št. 1., 2. in 3. z žličko takoj, ko ste namestili vzorce ananasa odvzamete košček 

želatine pod koščkom vzorca ananasa tako, da s pomočjo zobotrebca privzdignete košček 

ananasa, preverite agregatno stanje želatine in izvedite Biuretsko reakcijo. Vzorec želatine 

odvzamete tudi iz 4. petrijevke in izvedete Biuretsko reakcijo. Rezultate Biuretske reakcije ob t = 

0 min vpišete v tabelo 2. 

2. Celoten postopek ponovite ob t = 60 min in rezultate vpišete v tabelo 3. 

3. Postopek ponovite ob času t = 120 min. in v primeru, če ste opazili spremembo agregatnega 

stanja želatine, izvedete še Ninhidrinsko reakcijo z vzorci želatine iz petrijevk št. 1., 2., 3. in 4. 

ter rezultate Biuretske in Ninhidrinske reakcije ob t = 120 min. vpišete v tabelo 4. 

4. Ponovite postopek po 180 min. oziroma po 1 dnevu. Rezultate Biuretske in Ninhidrinske 

reakcije ob t = 180 min. vpišete v tabelo 5 oziroma 6. 

Dokazovanje aminokislin – Ninhidrinski test 

Aminokisline dokazujemo in identificiramo z Ninhidrinskim testom. Pri reakciji ninhidrina z 

aminokislino nastane temno vijolično obarvanje, ki je značilno za prisotnost aminokislin v vzorcu. 

Vzorcu, v katerem želimo dokazati prisotnost aminokislin dodamo 1 mL Ninhidrinskega reagenta ter 

segrevamo na vodni kopeli 2 minuti. 

Dokazovanje beljakovin 

Beljakovine dokazujemo z biuretsko in ksantoproteinsko reakcijo. Biuretska reakcija je dokaz za 

prisotnost peptidne vezi −CO−NH−, ki je v beljakovinah. Spojine s peptidno vezjo dajejo z bakrovim 

sulfatom vijolično obarvanje (biuretska reakcija). 

Vzorcu, v katerem želimo dokazati peptidno vez dodamo 1 mL 10 % vodne raztopine natrijevega 

hidroksida in dodamo 2 kapljici 5 % vodne raztopine bakrovega sulfata.


6. Rezultati 

A 

Vpliv delovanja encima bromelaina na potek hidrolize beljakovin 

Tabela 1. 

Časovno spremljanje agregatnega stanja želatine ob dodatku vzorcev ananasa 

agregatno stanje želatine 

petrijevka št. 1 petrijevka št. 2 petrijevka št. 3 petrijevka št. 4 

čas [min.] 

kocka 

svežega ananasa 

kocka predhodno 

segretega 

ananasa 

kocka 

konzerviranega 

ananasa 

− 

(kontrola) 

t = 0 

t = 30 

t = 60 

t = 120 

t = 1 dan 

Tabela 2. Opredelitev vpliva delovanja encima bromelaina na potek hidrolize beljakovin glede na 

časovno spremljanje agregatnega stanja želatine 

Opažanja 

Sklepi 

kocka svežega ananasa 

kocka segretega ananasa 

kocka konzerviranega ananasa


B 

Spremljanje poteka hidrolize želatine z Biuretsko reakcijo in Ninhidrinskim testom 

Tabela 3. Rezultati Biuretske reakcije in Ninhidrinskega testa ob t = 0 min. 

vzorec želatine vzorec ananasa barva vzorca 

želatine po 

Ninhidrinski 

reakciji 

barva vzorca 

želatine po 

Biuretski 

reakciji 

petrijevka 1 

svež 

petrijevka 2 

segret 

petrijevka 3 

konzerviran 

petrijevka 4 

− 

Tabela 4. 

Rezultati Biuretske reakcije in Ninhidrinskega testa ob t = 60min. 


želatine po 

Ninhidrinski 

reakciji 

barva vzorca 

želatine po 

Biuretski 

reakciji 

petrijevka 1 

svež 

petrijevka 2 

segret 

petrijevka 3 

konzerviran 

petrijevka 4 

−


Tabela 5. 

Rezultati Biuretske reakcije in Ninhidrinskega testa ob t = 120 min. 


želatine po 

Biuretski 

reakciji 

barva vzorca 

želatine po 

Ninhidrinski 

reakciji 

petrijevka 1 

svež 

petrijevka 2 

segret 

petrijevka 3 

konzerviran 

petrijevka 4 

− 

Tabela 6. 

Rezultati Biuretske reakcije in Ninhidrinskega testa ob t = 180 min. 


želatine po 

Ninhidrinski 

reakciji 

barva vzorca 

želatine po 

Biuretski 

reakciji 

petrijevka 1 

svež 

petrijevka 2 

segret 

petrijevka 3 

konzerviran 

petrijevka 4 

−


Tabela 7. 

Rezultati Biuretske reakcije in Ninhidrinskega testa ob t = 1 dan 


želatine po 

Biuretski 

reakciji 

barva vzorca 

želatine po 

Ninhidrinski 

reakciji 

petrijevka 1 

svež 

petrijevka 2 

segret 

petrijevka 3 

konzerviran 

petrijevka 4 

− 

Tabela 8. 

Opredelitev vpliva delovanja encima bromelaina glede na spremljanje poteka 

hidrolize želatine z Biuretsko reakcijo in Ninhidrinskim testom 

Opažanja 

Sklepi 

kocka svežega ananasa 

kocka segretega ananasa 

kocka konzerviranega ananasa



1. Katera dokazna reakcija nam omogoča ugotavljanje delovanja encima v ananasu 

2. Kaj je hidroliza beljakovin in kako jo je mogoče spremljati 

3. S katero dokazno reakcijo bi se lahko prepričali, da je hidroliza želatine potekla 

4. Kaj povzročimo s segrevanjem, zmrzovanjem ali konzerviranjem sadja, glede na izkušnje, ki ste jih 

pridobili pri vaji 

5. Kaj lahko sklepamo na osnovi negativne Biuretske reakcije V primeru, da ugotovite, da je v vzorcu 

potekla hidroliza beljakovin, kako lahko to ugotovitev potrdite 

6. Kaj nam pove temnovijoličasto obarvanje vzorca po dodatku Biuretskega reagenta 

7. Kaj nam pove vijoličasto obarvanje vzorca po dodatku Ninhidrinskega reagenta 



____________ 

Eksperimentalna izvedba vaje ____________ 


_____________ 

Upoštevanje pravil varnega dela ____________ 

Datum :_____________ 

Podpis asistenta: _________________

103 

8. VAJA 

LASTNOSTI POLIMEROV 


Polimeri so ogromne molekule, sestavljene iz ponavljajočih se strukturnih enot, monomerov, ki so povezani 

s kovalentno kemijsko vezjo. Med polimerne materiale uvrščamo plastiko, DNK in proteine. Ločimo naravne 

(protein, škrob, celuloza, hitin, lignin in lateks) in umetne polimere, ki jih imenujemo tudi plastične mase. 

Sintetični, umetni polimeri se proizvajajo v velikih količinah, njihova uporaba je množična na zelo veliko 

različnih področjih. 


Polimeri so spojine z veliko molekulsko maso, ki so sestavljene iz ponavljajočih se strukturnih enot – 

monomerov, ki so povezani s kovalentno vezjo in tvorijo velike strukture, podobne verigi ali gosti mreži. 

Beseda izhaja iz grških besed poly (veliko) in méros (del). 

Reakcijo, s katero pridobivamo polimere imenujemo polimerizacija. Pri reakciji polimerizacije se molekule 

monomerov medsebojno povežejo, pri tem nastanejo polimeri. 

Polimere glede na način povezovanja monomernih enot oz. vezi med C-atomi v monomerni enoti delimo 

na: (A) poliamide (amidna vez med monomeri), (B) poliestre (estrska vez med monomeri) in (C) 

poliadicijske ali vinilne polimere (dvojna ali trojna vez med ogljikovimi atomi v monomeru): 

POLIMERI 

POLIAMIDI 

najlon 

POLIESTRI 

polieten tereftalat 

(PETali PETE) 

POLIADICIJSKI – VINILNI 

POLIMERI 

polieten 

polipropen (PP) 

polistitren (PS) 

poli(akrilna) kislina 

poli(vinil) alkohol (PVA) 

poli(vinil) klorid (PVC)


A 

Povezovanje monomernih enot v molekuli polimera z ponavljajojočo amidno funkcionalno 

skupino: 

O 

H 

O 

H 

C 

N 

C 

N 

B 

Povezovanje monomernih enot v molekuli polimera z ponavljajojočo estrsko funkcionalno 

skupino: 

O 

O 

C 

O 

C 

O 

C 

Povezovanje monomernih enot v molekuli polimera sestavljeno iz verige C-atomov: 

C 

C 

C C C 

Poliamidi 

Poliamidi nastanejo pri kondenzacijski polimerizaciji, pri kateri se monomerne enote povežejo tako, da se 

pri tem izločijo majhne molekule, kot je npr. voda ali vodikov klorid. 

V primeru najlona, enega najbolj poznanih predstavnikov polimernih materialov, ki ga uvrščamo v skupino 

poliamidov, se izloči vodikov klorid. Monomerne enote v najlonu so povezane z amidnimi vezmi –CO–NH–. 

Isto vez pri aminokislinah v peptidih imenujemo peptidna vez. 

Najlon so leta 1937 pričeli uporabljati za izdelavo ženskih nogavic, najlonk, ki so nadomestile svilene 

nogavice, ki so bile prej izdelane iz prav tako polimernega materiala, saj svilo uvrščamo med naravne 

polimere beljakovinskega izvora. Glede na to, da isto vez, 

–CO–NH– vez pri aminokislinah v peptidih imenujemo peptidna vez, lahko na beljakovine gledamo kot na 

naravne poliamide. 

V primeru sinteze najlona sta monomera dikarboksilna kislina in diamin. V reakciji polimerizacije se lahko 

povežeta adipinska kisina (oz. adipil klorid) in heksan-1,6-diamin, pri čemer nastane polimerna molekula 

najlona. 

amidna vez

8. VAJA: Lastnosti polimerov | 105 

Poliestri 

Poliestri so skupina polimerov, ki vsebujejo ponavljajoče se estrske funkcionalne skupine v glavni verigi. 

Najbolj poznan predstavnik poliestrov je polietilen tereftalat ali okrajšano (PET). To je termoplastična 

poliestrska smola iz etan-1,2-diola (etilen glikola) in benzen – 1,4 dikarboksilne kisline (tereftalne kisline), 

ki se uporablja za izdelavo umetnih vlaken in plastične embalaže, ki jo je mogoče reciklirati. 

benzen-1,4 dikarboksilna kislina etilen glikol polietilen tereftalat 

Polimere delimo glede na: (A) izvor in (B) zgradbo: 

(A) 

Delitev polimerov glede na izvor: 

POLIMERI 

NARAVNI 

SINTETIČNI 

POLISAHARIDI 

celuloza 

BELJAKOVINE 

svila 

POLIKONDENZACIJSKI 

poliestri 

POLIADICIJSKI oz. 

VINILNI 

škrob 

volna 

poliamidi 

lignin 

hitin 

Polimere glede na izvor delimo na naravne in sintetične. Med naravne polimere prištevamo škrob, 

celulozo, lignin, hitin (polisaharidi), beljakovine ter lateks. 

Sintetične polimere razvijajo sistematično, njihova proizvodnja v svetu pa je danes množična. Razvoj novih 

sintetičnih materialov temelji na preučevanju zgradbe in lastnosti naravnih snovi, kar odkriva poti do novih 

sintetičnih materialov, katerih zgradba, s tem pa lastnosti in njihova uporabnost je tako skrbno 

načrtovana. Prvi popolnoma sintetični polimer je leta 1909 odkril Leo Baekeland, imenovali so ga bakelit. 

Sintetični polimeri se proizvajajo v velikih količinah za zelo različna področja. Na izdelkih, izdelanih iz njih, so 

posebne oznake, po katerih jih prepoznamo. Med sintetičnimi polimeri ločimo polikondenzacijske 

polimere in poliadicijske ali vinilne polimere.


(B) 

Delitev polimerov glede na zgradbo: 

POLIMERI 

ELASTOMERI 

(imajo elastične 

lastnosti) 

PLASTIKA 

(nima elastičnih 

lastnosti) 

naravna guma 

sintetična guma 

Polimere lahko glede na zgradbo in s tem na lastnosti makromolekule delimo v dve veliki skupini, na 

elastomere in plastiko. 

Elastomeri 

Elastomeri, kot pove že ime samo, imajo elastične lastnosti, kar pomeni, da se elastomeri pod vplivom 

zunanje sile raztezajo, a se po prenehanju delovanja le-te lahko vrnejo v svojo prvotno obliko. Razlog, da 

imajo elastomeri elastične lastnosti je v šibki zamreženosti polimernih verig. V molekuli elastomera je 

namreč le ena monomerna enota na sto enot polimerne verige povezana z drugo polimerno verigo: 

a) monomeri b) polimerne verige c) elastomer 

Slika prikazuje nastanek elastomera, kjer so monomeri (a) povezani v polimerne verige (b), le te pa tvorijo 

elastomer (c), kjer so polimerne verige povezane z vezavnimi skupinami. 

Značilna primera elastomerov sta naravna in sintetična guma. Surovina za naravno gumo je naravni 

polimer lateks, ki je kemijsko vodna emulzija poliizoprena (2-metilbuta-1,3-diena), pridobivajo pa ga iz 

rastline kavčukovca. Guma je postala neprecenljiva po letu 1823, ko je Charles Goodyear odkril postopek 

vulkanizacije naravne gume. Pri tem postopku je naravno gumo segreval z žveplom, ki je v vlogi 

zamreževala povezalo verige naravne gume med seboj, nastala je trdnejša snov in osnova za začetek 

proizvodnje izdelave avtomobilskih plaščev. Naravno gumo danes nadomešča sintetična guma, npr. stirenbutadien-stirenska 

guma, SBS guma, ki je polimer iz stirena in buta-1,3-diena.


Naravna guma 

H H 

H C C 

C C H 

H CH 3 

Monomerna enota naravne gume 

2-metilbuta-1,3-dien 

H 

H 

C 

Sintetična guma 

H H 

C 

C C 

CH 3 

H 

buta-1,3-dien 

H 

C 

C 

stiren 

H 

H 

H 2 C 

C 

C 

CH 2 

H 3 C H 

Ponavljajoča se enota 

v naravni gumi 

n 

CH 2 

CH H 2 C CH 

n 

2 

n 

C C 

H H 

Ponavljajoče se enote gume SBS 

CH 2 

CH 

n 

Plastika 

Plastika je trdna, toga, upogljiva, vendar nima elastičnih lastnosti. Plastika je dobila ime glede na to, da se 

mnogi polimeri pri segrevanju zmehčajo, beseda pa izvira iz grščine in v dobesednem prevodu pomeni 

»sposoben mehčanja«. Njene lastnosti so posledica večje stopnje zamreženosti polimernih verig. 

Polimerne verige so lahko različne dolžine, od česar so tudi posledično odvisne njihove lastnosti (npr. 

gostota).Plastične materiale lahko v določenih primerih vlivamo v kalupe ali jih oblikujemo v tanke filme. 

Med najbolj znane in uporabljane plastične materiale sodi polieten. Za izdelavo plastične embalaže največ 

uporabljamo polieten tereftalat (PET ali PETE) in polieten nizke gostote (LDPE), ki je mehak in upogljiv, 

primeren za izdelavo plastičnih vrečk, posodic za shranjevanje, izolacijskih materialov ter premazov. 

Poznamo tudi polieten visoke gostote (HDPE), sestavljen iz dolgih, nerazvejenih linearnih verig, posledica 

tega je, da je tog in trd. Iz njega izdelujejo cevi, steklenice in zamaške za steklenice. Poleg omenjenih 

poznamo še polieten ultravisoke molske mase iz katerega izdelujejo predmete za posebno uporabo, kot so 

obleke gasilcev in policistov (neprobojne obleke) ter drugih snovi, iz katere izdelujejo predmete, 

izpostavljene ekstremnim okoliščinam. 

Vlakna 

Poznamo pa tudi nekatere plastične materiale, ki imajo lastnosti elastomerov (se lahko raztezajo), poleg 

tega pa lahko tvorijo tudi vlakna (npr. najlon, poliestri), zato jih uvrščamo med plastiko in med 

elastomere. Za makromolekulo vlakna je značilno, da je razmerje med njeno dolžino in premerom 3000 ali 

celo več. Značilni primer sintetičnega vlakna je najlon. Najlonska vlakna so močna, težko jih obrabimo, 

elastična in žilava. Slaba lastnost najlona je, da ima najlon visoko električno upornost, zato se izdelki iz 

najlonskih vlaken zelo radi naelektrijo, kar povzroča prasketanje ali iskrenje.


1. DEL: Sinteza poliestrov - POLIMER 1 


Pribor 

epruveta 


držalo za epruveto 

gorilnik 

urno steklo 

kapalka 

Kemikalije 

ftalanhidrid 

etan-1,2-diol (etilenglikol) 




snov 


nevarnost 

pomen znaka 


Ftalan hidrid 




kože 




alergijski odziv kože 


opremo 

ob zaužitju spirati usta z vodo, 


v primeru vdihanja 

ponesrečenca prenesti na svež 

zrak 

pri stiku z očmi spirati vsaj 15 

min 

poišči zdravniško pomoč 

Etilen glikol 



v primeru vdihanja ponesrečenca 

prenesti na svež zrak 

pri stiku z očmi spirati vsaj 15 

min 










1. V epruveto dajte 2 spatuli uprašenega ftalanhidrida in dodajte 1,5 mL etan-1,2-diola. 

2. Vsebino v epruveti dobro premešajte in epruveto 1-2 minuti previdno segrevajte z šibkim 

plamenom. 

3. Vsebino epruvete zlijte na urno steklo in opazujte lastnosti sintetiziranega polimera (POLIMER 

1). 

4. Preverite trdnost in prožnost nastalega polimera (uporabite pinceto), opišite njegov videz in 

rezultate opažanj vpišite v tabelo »Primerjava lastnosti sintetiziranih polimerov«. 

5. Izvedite preiskuse topnosti POLIMERA 1 v ustreznih topilih tako, da v epruveto nalijete približno 

1 mL topila, dodate majhen košček polimera, premešate in opazujete. Rezultate vpišite v tabelo 

»Primerjava topnosti sintetiziranih polimerov«. 

2. DEL: Sinteza fenolformaldehidne smole (bakelita) - POLIMER 2 


Pribor 

50 mL čaša 


Kemikalije 

formaldehid 

1,3 dihidroksi benzen (resorcinol) 

koncentrirana HCl 




snov 


nevarnost 

pomen znaka 


formaldehid 

strupeno pri zaužitju, 

stiku s kožo ali pri 

vdihavanju 





alergijski odziv kože 



sum povzročitve raka 


organov 


opremo 

ob zaužitju spirati usta z vodo, ne 


ob stiku s kožo umiti z obilo vode in 

mila 

pri vdihavanju premestiti osebo na 

svež zrak in pustiti v položaju, ki 


ob stiku z očmi previdno spirati z 


hraniti na dobro prezračevanem 

hladnem mestu 

1,3 dihidroksi 

benzen 






organizme, z 



mila 


vodo nekaj minut


klorovodikova 

kislina 

jedko za kovine 


kože 






mila 











1. V čašo stresite približno 0,5 g 1,3 dihidroksibenzena in dodajte 1 kapalko formaldehida (približno 3 mL). 

2. Ob stalnem mešanju vsebine čaše po kapljicah dodajajte 1 mL (10 kapljic) koncentrirane klorovodikove 

kisline, dokler ne opazite nastanka produkta. 

3. ¸ Zaradi močne eksotermne reakcije je potrebna posebna previdnost in ustrezna zaščita (zaščitna očala). 

4. Opazujte lastnosti sintetiziranega polimera (POLIMER 2) tako, da preverite trdnost in prožnost 

nastalega polimera (uporabite pinceto), opišite njegov videz in rezultate opažanj vpišite v tabelo 

»Primerjava lastnosti sintetiziranih polimerov«. 

5. Izvedite preiskuse topnosti POLIMERA 2 v ustreznih topilih tako, da v epruveto nalijete približno 1 mL 

topila, dodate majhen košček polimera, premešate in opazujete. Rezultate vpišite v tabelo »Primerjava 

topnosti sintetiziranih polimerov«. 

3. DEL: Sinteza polivinilalkoholnega gela - POLIMER 3 


Pribor 

čaša 50 mL 


Kemikalije 

raztopina polivinilalkohola (mowiol 18-88) 

4 % vodna raztopina natrijevega tetraborata (boraks)





snov 


nevarnost 

pomen znaka 


raztopina PVA / 

raztopina 

natrijevega 

tetraborata 

lahko škoduje 

plodnosti 

lahko škoduje plodu 

pred uporabo pridobiti posebna 

navodila 

pri izpostavljenosti poiskati 










1. V čašo nalijte približno 20 mL raztopine polivinilalkohola in s kapalko med stalnim mešanjem 

dodajajte 4 % vodno raztopino natrijevega tetraborata, dokler ne zreagira ves polivinilalkohol 

oziroma dokler ne opazite nastanka gela. Majhno količino gela vzamite iz čaše in jo poskusite 

oblikovati v kroglico. 




3. Izvedite preiskuse topnosti POLIMERA 3 v ustreznih topilih tako, da v epruveto nalijete približno 1 

mL topila, dodate majhen košček polimera, premešate in opazujete. Rezultate vpišite v tabelo 

»Primerjava topnosti sintetiziranih polimerov«.


4. DEL: Sinteza najlona – POLIMER 4 


Pribor 

2 čaši 50 mL 


pinceta 

Kemikalije 

10 mL 10% NaOH 

10 mL cikoheksana 

1 g 1,6-heksandiamina 

2 mL adipilklorida 




snov 


nevarnost 

pomen znaka 


NaOH 


kovine 










cilkoheksan 



lahko je zelo 

škodljivo pri zaužitju 

ali ob vstopu v 

dihalne poti 


kože 

lahko povzroča 

zaspanost ali 

omotico 




zavarujte pred odprtim ognjem, 

iskro ali vročo površino 

preprečiti sproščanje v oklje 

pri zaužitju takoj poklicati 

zdravnika ali center za 

zastrupitve 


hraniti na dobro prezračevanem 

mestu 

1,6 

heksandiamina 

zdravju škodljivo ob 

stiku s kožo 





poti 





opremo 

pri stiku s kožo umiti z veliko 

vode in mila 

pri zaužitju ispirati usta, ne 


pri stiku z očmi previdno spirati 

z vodo nekaj minut 

pri izpostavljenosti ali slabem 

počutju takoj poklicati 

zdravniško pomoč


adipilklorid 




burno reagira z 

vodo 


opremo 

pri zaužitju ispirati usta, ne 


pri stiku z očmi previdno spirati 

z vodo nekaj minut 

pri izpostavljenosti ali slabem 

počutju takoj poklicati 










1. V prvo čašo damo 20 mL raztopine NaOH in dodamo 1 g 1,6-heksandiamina ter dobro premešamo, 

dobimo raztopino 1. 

2. V drugo čašo damo 20 mL cikloheksana, dodamo 2 mL adipilklorida in premešamo, dobimo raztopino 2. 

3. Raztopino 2 ob steni previdno vlijemo v raztopino 1 in počakamo približno 1 minuto. 

4. Na fazni meji tekočin prične nastajati polimer, ki ga s pinceto primemo in polimerno nit začnemo 

navijati na stekleno palčko ter speremo pod tekočo vodo. 




6. Izvedite preiskuse topnosti POLIMERA 4 v ustreznih topilih tako, da v epruveto nalijete približno 1 mL 

topila, dodate majhen košček polimera, premešate in opazujete. Rezultate vpišite v tabelo »Primerjava 

topnosti sintetiziranih polimerov«.


5. DEL : Ugotavljanje topnosti in lastnosti sintetiziranih polimerov 


Pribor 

24 suhih epruvet 

pinceta 


Kemikalije 

sintetizirani polimeri 

3 M NaOH 

3 M HCl 

aceton 

diklorometan 

etanol 


1. Pripravite si 24 suhih epruvet in jih ustrezno označite npr. P1-V (Polimer 1,voda)... 

2. Vsakega od sintetiziranih polimerov razdelite na 6 enakih delov. 

3. V serijo šestih ustrezno označenih epruvet, v katerih imate 1 mL izbranega topila, dajte košček 

polimera 1. Postopek ponovite s polimerom 2, 3 in 4. 

4. S pomočjo steklene palčke preiskusite topnost polimerov v posameznih topilih. Topnost 

opredelite kot: dobro topno (T) , delno topno (DT), zelo slabo topno (ZST) in netopno (NT). 

5. Rezultate vpišite v tabelo »Primerjava topnosti sintetiziranih polimerov«. 

6. Rezultati 

1. DEL: Sinteza poliestrov - POLIMER 1 

Opažanja 

Sklepi 

Sinteza poliestrov - POLIMER 1


2. DEL: Sinteza fenolformaldehidne smole (bakelita) - POLIMER 2 

Opažanja 

Sklepi 

Sinteza fenolformaldehidne smole (bakelita) - 

POLIMER 2 

3. DEL: Sinteza polivinilalkoholnega gela - POLIMER 3 

Opažanja 

Sklepi 

Sinteza polivinilalkoholnega gela - POLIMER 3 

4. DEL: Sinteza najlona – POLIMER 4 

Opažanja 

Sklepi 

Sinteza najlona - POLIMER 4


5. DEL : Ugotavljanje topnosti in lastnosti sintetiziranih polimerov 

Primerjava topnosti sintetiziranih polimerov 

Topnost POLIMER 1 POLIMER 2 POLIMER 3 POLIMER 4 

voda 

NaOH 

HCl 

aceton 

diklorometan 

etanol 

Primerjava lastnosti sintetiziranih polimerov 

Lastnost POLIMER 1 POLIMER 2 POLIMER 3 POLIMER 4 

Videz 

Trdnost 

Prožnost



1. Katerega izmed naštetih polimerov uvrščamo med ogljikove hidrate: 

A svilo 

B celulozo 

C volno 

D polimere ne moremo uvrstiti med ogljikove hidrate 

2. Kako bi dokazali, da je vzorec tkanine prava svila in ne sintetična 

A 

B 

C 

D 

z izvedbo biuretske reakcije 

z univerzalnim indikatorjem 

s Fehlingovim reagentom 

dokaza ni mogoče izvesti 

3. Kateri izmed pri vaji sintetiziranih polimerov je topen v acetonu 

4. Kateri izmed pri vaji sintetiziranih polimerov je najbolj prožen 

5. Zapiši ustrezne simbole in narišite oznake za v tabeli navedene polimere. Opišite njihovo 

najznačilnejšo uporabno vrednost. 

PETali PETE HDPE PVC LDPE PS PP 

simbol in 

ime 

oznaka 

uporaba


6. Kaj je kevlar Zapišite njegove značilnosti, uporabo in opredelite njegovo strukturo. Pomagajte 

si z literaturo. 



____________ 



____________ 


Datum :_____________ 


119 

9. VAJA 

DOLOČANJE ELEMENTNE SESTAVE NEZNANEGA VZORCA Z 

OKSIDATIVNO RAZGRADNJO IN REDUKTIVNO RAZGRANJO 

1. Naloga 

Neznanemu vzorcu organske spojine št. ____ določite elementno sestavo z oksidativno razgradnjo in 

reduktivno razgradnjo te spojine. Izvedite dokazne reakcije za naslednje ione oz. elemente: X − , S 2− , CN − , 

SCN − , C in H. 

2. Načrt izvedbe poskusa 

3.a Potrebščine za oksidativno razgradnjo: 

Pribor 

Kemikalije


3.b Potrebščine za reduktivno razgradnjo: 

Pribor 

Kemikalije 




snov znak za nevarnost pomen znaka ravnanje s snovjo 







5.a Potek dela po stopnjah (oksidativna razgradnja): 

9. VAJA: Določanje elementne sestave neznanega vzorca | 121


5.b Potek dela po stopnjah (reduktivna razgradnja):

9. VAJA: Določanje elementne sestave neznanega vzorca | 123 

6. Rezultati: 

Opažanja 

Sklepi 

Dokaz C 

Dokaz H 

Dokaz X − 

Dokaz S 2− 

Dokaz CN − 

Dokaz SCN −


Vzorec organske spojine št. ___________ vsebuje ione oz. elemente, dokazane z naslednjimi 

dokaznimi reakcijami: 

ion/element dokazna reakcija produkt dokazne r. prisotnost v 

vzorcu* 

X − 

S 2− 

CN − 

SCN − 

C 

H 

* prisotnost v vzorcu* označite z 



____________ 



____________ 


Datum :_____________ 


9. VAJA: Določanje elementne sestave neznanega vzorca | 125 

PRILOGA 

Organske spojine, ki smo jih uporabili pri vaji za določanje elementne sestave neznane spojine z oksidativno 

in reduktivno razgradnjo spojine so navedene v tabeli 1. 

Tabela 1: Vzorci organskih spojin za dokaz prisotnosti X − , S 2− , CN − , SCN − , C in H z značilnimi dokaznimi 

reakcijami in ustreznimi produkti reakcij. 

ion/element 

oznaka 

neznanega 

vzorca 

vzorec organske 

spojine dokazna reakcija produkt dokazne reakcije 

X − 1 4-klorotoluen 

S 2− 2 5-sulfosalicilna 

kislina dihidrat 

CN − 3 anilin 

SCN − 4 tiosečnina 

C 5 

mleti jedilni 

sladkor 

mleti jedilni 

H 6 sladkor

127 

10. VAJA 

DOLOČANJE LASTNOSTI NEZNANEGA VZORCA 

1. Naloga 

A 

B 

Neznanemu vzorcu organske spojine št. ____ določite prisotnost naslednjih funkcionalnih skupin: 

−OH, −CHO, −CO in ugotovite, ali vzorec uvrščamo v skupino nasičenih oz. nenasičenih organskih 

spojin. 

Neznanemu vzorcu hrane št. ____ določite prisotnost naslednjih snovi: 

škroba, glukoze, karbosilnih kislin, aminokislin, beljakovin in vitamina C. 

2. Načrt izvedbe poskusa 

3.A Potrebščine za določanje prisotnosti funkcionalnih skupin v organski kisikovi 

spojini in nasičenosti/nenasičenosti organske spojine: 

Pribor 

Kemikalije


3.B Potrebščine za določanje škroba, glukoze, karbosilnih kislin, aminokislin, 

beljakovin in vitamina C v vzorcu hrane. 

Pribor 

Kemikalije 




snov 


nevarnost 

pomen znaka 

ravnanje s snovjo

10. VAJA: Določanje lastnosti neznanega vzorca | 129 








5.A Potek dela po stopnjah (določanje prisotnosti funkcionalnih skupin v organski 

kisikovi spojini in nasičenosti/nenasičenosti organske spojine:


5.B Potek dela po stopnjah (določanje škroba, glukoze, karbosilnih kislin, 

aminokislin, beljakovin in vitamina C v vzorcu hrane):


6. Rezultati: 

A 

Določanje nasičenosti oz. nenasičenosti organske spojine in prisotnosti funkcionalnih skupin v 

vzorcu neznane organske snovi: 

Opažanja 

Sklepi 

Dokaz nasičenosti/nenasičenosti 

Dokaz alkoholov 

Dokaz aldehidov 

Dokaz ketonov 

Vzorec organske spojine št. ___________ vsebuje funkcionalne skupine, dokazane z naslednjimi 

dokaznimi reakcijami: 

funkcionalna 

skupina 

dokazna reakcija produkt dokazne reakcije prisotnost v 

vzorcu* 

− OH 

−CHO 

−CO 

* prisotnost v vzorcu* označite z


B 

Določanje škroba, glukoze, karbosilnih kislin, aminokislin, beljakovin in vitamina C v 

vzorcu hrane: 

Opažanja 

Sklepi 

Dokaz škroba 

Dokaz glukoze 

Dokaz karbosilnih kislin 

Dokaz aminokislin 

Dokaz beljakovin 

Dokaz vitamina C 

* prisotnost v vzorcu* označite z


Vzorec hrane št. ___________ vsebuje snovi, dokazane z naslednjimi dokaznimi reakcijami: 

prisotnost snovi dokazna reakcija produkt dokazne 

reakcije 

prisotnost 

v vzorcu* 

škrob 


karboksilna kislina 

aminokislina 

beljakovine 

vitamin C 



__________ 

Eksperimentalna izvedba vaje __________ 


__________ 

Upoštevanje pravil varnega dela __________ 

Datum :_____________________ 

Podpis asistenta: __________________


PRILOGA 

A 

Določanje nasičenosti/nenasičenosti organskih spojin in prisotnosti funkcionalnih skupin v 

vzorcu neznane organske snovi 

Organske spojine, ki smo jih uporabili pri vaji za določanje prisotnosti funkcionalnih skupin ter 

nasičenosti oz. nenasičenosti organskih spojin so navedene v tabeli 1. 

Tabela 1: Vzorci organskih spojin za dokaz prisotnosti izbranih funkcionalnih skupin ter nasičenosti oz. 

nenasičenosti organskih spojin 

oznaka 

vzorca 

vzorec 

organske 

spojine 

dokazna reakcija 

produkt dokazne 

reakcije 

Dokaz 

nasičenosti/ 

nenasičenosti 

alkan 

alken 

A 

B 

heksan 

heksen 

Dokaz alkoholov 

C 

propan – 1-ol 

Dokaz aldehidov 

D 

propanal 

Dokaz ketonov 

E 

propanon


B 

Določanje prisotnosti škroba, glukoze, karbosilnih kislin, aminokislin, beljakovin in 

vitamina C v vzorcu hrane 

Organske spojine, ki smo jih uporabili pri vaji za določanje prisotnosti škroba, glukoze, karbosilnih 

kislin, aminokislin, beljakovin in vitamina C v neznanem vzorcu hrane so navedene v tabeli 2. 

Tabela 2: Vzorci organskih spojin za dokaz prisotnosti škroba, glukoze, karbosilnih kislin, aminokislin, 

beljakovin in vitamina C v vzorcu neznane organske snovi z značilnimi dokaznimi reakcijami in 

ustreznimi produkti reakcij. 

prisotnost snovi v 

živilu 

oznaka 

vzorca 

vzorec organske 

spojine 

dokazna reakcija 

produkt dokazne 

reakcije 

škrob F škrob 


G 


karboksilne kisline 

H 


aminokisline I glicin 

beljakovine J želatina 

vitamin C K askorbinska kislina

137 

LITERATURA 

1. Atkins, P., W., et al. (1995). Kemija - zakonitosti in uporaba, TZS, Ljubljana, 

2. Bukovec, N. (2010). Kemija za gimnazije 2 - učbenik za kemijo v 2. letniku gimnazij, DZS, Ljubljana. 

3. Bukovec, N. (2010). Kemija za gimnazije 1 - učbenik za kemijo v 1, 2. in 4. letniku gimnazijskega 

izobraževanja ter v programu Kemijski tehnik, DZS, Ljubljana. 

4. Bukovec, N., Brenčič. (2010). Kemija za gimnazije 1. DZS, Ljubljana. 

5. Bukovec, N., Dolenc, D., Šket, B. (2008). Kemija za gimnazije 2. DZS, Ljubljana. 

6. Cebin, N. Prašnikar, M. (2011). Verige in obroči, Laboratorijske vaje za kemijo v gimnaziji, Modrijan, 

Ljubljana. 

7. Dolenc D., Šket, B. (2010). Kemija za gimnazije 3 - učbenik za kemijo v 3. letniku gimnazij, DZS, 

Ljubljana. 

8. Glažar, S. A., Devetak, I. (2007). Naravoslovje, kemijske vsebine - navodila za laboratorijske vaje. 

Pedagoška fakulteta, Ljubljana. 

9. Kornhauser, A. (1995). Organska kemija II Organske kisikove spojine Lipidi Ogljikovi hidrati DZS, 

Ljubljana. 

10. Tišler, M. (1982). Organska kemija, visokošolski učbenik. DZS, Ljubljana. 

11. Tišler, M. (1999). Organska kemija, srednješolski učbenik. DZS, Ljubljana. 

12. Vrtačnik, M., Šket, B. (1992). Organska kemija, Naloge iz kemije za osnovnošolce 2. DZS, Ljubljana. 

13. Vrtačnik, M., Šket, B. (1996). Naloge iz organske kemije za srednjo šolo. DZS, Ljubljana. 

14. Zupančič-Brouwer, N., Glažar, S. A., (2007). Kemija, Eksperimentalne vaje. Pedagoška fakulteta, 

Ljubljana. 

15. Zupančič-Brouwer, N. Vrtačnik, M. (1995). Eksperimentalna organska kemija. Založba Mihelač in 

Nešović, Ljubljana. 

16. http://www.fkkt.uni-lj.si/attachments/3073/zbirka-pravil-varnega-dela.pdf 

17. http://www.sigmaaldrich.com/customer-service/worldwide-offices/worldwide-offices2.html 

18. http://www.chemicalbook.com/ProductChemicalPropertiesCB2706559_EN.htm 

19. http://www.merckmillipore.com/slovenia/msds-search/c_r_ab.s1O_d4AAAEl7otx3CaAback=true


Študentka/študent ______________________________________ je praktični del iz 

Vaj iz Kemije II izvajala/izvajal v študijskem letu ________________ na 

programu _____________________________________________ in jih 

uspešno opravila/opravil 

ni opravila/opravil 

Datum: ____________________ 

Podpis asistenta: ___________________

Univerza v Ljubljani 

Pedagoška fakulteta 

Ob izidu zbirke 

Zbirka Kemija v življenju, Osnove kemije II z navodili za vaje, je 

namenjena predvsem študentom 1. letnika smeri Dvopredmetni učitelj 

kemije in gospodinjstva, za delo pri vajah predmeta Kemija II. Vaje 

obravnavajo posamezne vsebinske sklope, določene z učnim načrtom 

tega predmeta tako, da študenti izbrane kemijske zakonitosti osvojijo 

na način, ki pripomore, da znanje kemije uporabimo za razlago pojmov, 

ki jih srečamo v vsakodnevnih življenjskih situacijah. Želim, da bi 

zbirka vsakemu bralcu olajšala pot do temeljnih kemijskih znanj in prispevala 

k razumevanju sveta kemije, ki je del nas. 

Seveda pa bom vesela vseh predlogov in pripomb, ki me bodo vodili k 

njeni izboljšavi. 

avtorica 

ISBN 978-961-253-099-0

Osnove kemije II z navodili za vaje - Univerza v Ljubljani

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?