glasilozdravni š kezborniceslovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

61
Z A N I M I V O
redki, saj je tako izginil glavni dokaz. Brez corpus delicti detomorilka
ni mogla biti obsojena. Poznan pa je celo primer, da je neko dekle z
zobmi razgrizlo svoje novorojeno dete.
Kaj se je zgodilo z detomorilko, ko so odkrili njeno dejanje Detomor
je te`ko dokazljiv, ~e storilka sama ne prizna dejanja. Sodnomedicinski
izvedenci devetnajstega stoletja so imeli izredno te`ko delo.
^e so sploh na{li truplo in je bilo v stanju, ko je {e mo`na obdukcija,
je bilo potrebno ugotoviti, ali je pri{el `iv ali mrtev na svet in ali je
umrl nasilne smrti. Za razjasnitev vpra{anja `ivorojenosti so se poslu-
`evali tako imenovanega plavalnega poskusa s plju~i. Poskus, ki ga
uporabljajo {e danes pri dokazovanju mrtvorojenosti ali `ivorojenosti
otrok, so izvajali tako, da so plju~a mrtvega otroka izrezali iz telesa
in jih potopili v ~isto, hladno vodo. ^e so plju~a plavala na povr{ju
vode, je pomenilo, da so bila napolnjena z zrakom, torej je novorojenec
pred smrtjo dihal. ^e so taka plju~a potisnili pod vodo, so spu{-
~ala zra~ne mehur~ke in to je bil dokaz za vsebnost zraka. Ta poskus
pa na `alost ni bil popolnoma zanesljiv. @e tedanji strokovnjaki so se
zavedali, da plju~a dlje ~asa mrtvega otroka plavajo na vodi, ~e so bila
predihana, in tudi, ~e niso bila predihana. V procesu razkrajanja namre~
nastaja plin metan, ki povzro~i, da tudi nepredihana plju~a ostanejo
na povr{ini vode. Druga nezanesljivost je bila v tem, da so z
vsebnostjo zraka v plju~ih lahko dokazali, da je otrok sicer zadihal (lahko
tudi `e pred porodom ali med porodom), niso pa mogli dokazati,
ali je takoj potem umrl povsem naravne smrti ali nenaravne. Pomanjkljivost
poskusa pa obstaja tudi v obratni smeri. Ni nujno, da novorojenec
zadiha takoj po porodu. To se zgodi po razli~no dolgem ~asu, saj
ima iz materinega telesa {e dovolj kisika v krvi. Ugotovitev, da v plju-
~ih ni bilo zraka, torej ne more povsem izklju~iti mo`nosti detomora,
ker se je ta lahko zgodil v ~asu od poroda do prvega diha. [e te`je je
bilo dokazati nasilno smrt. Na podlagi morebitnih notranjih in zunanjih
po{kodb so morali sodnomedicinski izvedenci ugotoviti, ali so
bile po{kodbe posledica nasilja matere, ali posledica nesre~nega slu-
~aja, ali so nastale {e v materinem telesu, ali med porodom, ali po porodu.
Tu je bila takratna sodna medicina, razen pri zelo o~itnih znamenjih
nasilja, precej nemo~na. Skoraj vedno je obstajala mo`nost,
da so po{kodbe nastale slu~ajno in da jih mati ni povzro~ila namerno.
Poleg tega je treba upo{tevati tudi dejstvo, da so ve~inoma na{li trupla
{ele po dolo~enem ~asu in da so bila `e mo~no po{kodovana. Mnogokrat
so manjkali deli teles, ki so jih izkopale in odnesle `ivali, poleg
tega pa je potem trajalo tudi ve~ ur, celo dni, da so se strokovnjaki
lotili svojega dela.
Tako ne presene~a dejstvo, da na koncu mnoge detomorilke zaradi
pomanjkanja dokazov niso bile obsojene zaradi detomora, temve~
zgolj zaradi skrivnega rojstva, ki je tudi bilo kaznivo dejanje, saj
je namigovalo na detomor. Za prvo polovico 19. stoletja ka`ejo {tevilke
za celotno Notranjo Avstrijo, kamor so spadale tudi slovenske
de`ele, naslednjo sliko: v ~asu od leta 1804 do leta 1849 (takrat je bil
v veljavi Franciscejski kazenski zakonik) je znanih 686 primerov
`ensk, ki so bile zaradi detomora v preiskovalnem postopku. Od tega
je 316 primerov, za katere je znano, kako se je proces kon~al. 166 je
bilo razgla{enih za krive, 119 so jih zaradi pomanjkanja dokazov izpustili,
15 so jih spoznali za nedol`ne, pri 16 primerih pa so proces
zaradi drugih vzrokov opustili. Podatki, ki jih je zbral dr. Valenta za
Kranjsko, ka`ejo podobno sliko. Od leta 1835 do 1866 je bilo na ljubljanskem
de`elnem sodi{~u 228 procesov proti detomorilkam. Od
tega je bilo le 74 detomorov, torej slaba tretjina, dokazanih in so bile
storilke tudi obsojene! 153 je bilo izpu{~enih; najve~ zaradi pomanjkanja
dokazov, ena pa je med preiskavo pobegnila.
Kako so detomorilke slu`ile kazen za re{etkami Podatkov o tem
ni veliko. Obstajajo le fragmentarni zapisi iz jetni{nic ali pisma jetnic
in njihovih sorodnikov, ki so se po naklju~ju ohranila. Na splo-
{no so veljale za zgledne zapornice, ki jim je bila dru`ba drugih sojetnic
zoprna. To dejstvo zaradi specifi~nosti detomora v primerjavi
z drugimi hudodelstvi ne presene~a, saj jih glede na osebnostne lastnosti
ne moremo uvr{~ati med `enske, nagnjene k prestopni{tvu ali
te`jim deliktom.
Na vpra{anje, kaj se je z njimi zgodilo po odhodu iz zapora - ali
so se poro~ile, ali so imele {e kaj otrok, kako so sklenile svoje `ivljenje,
bi lahko dobili odgovore iz `upnijskih mati~nih knjig, vendar bi
bilo za to potrebno ogromno dela, rezultati pa bi bili morda skromni.
Samo domnevamo lahko, kako so detomorilke `ivele s tem svojim
“made`em” in kako jih je sprejela okolica, ki je bila najve~krat
najbolj neizprosen sodnik, gluh za osebne stiske posameznika. O pogledu,
ki so ga imeli takrat ljudje na detomor, nam vse pove slovenska
ljudska pesem:
Kam tiste du{e pridejo,
ki matere detco umarjajo
Tiste du{e ti pridejo,
ge só na véke zgubljene.
Kam tiste du{e pridejo,
ki svoje otroke zapravljajo
Gorí, gorí, gorela bo{,
zveli~ana nikdar ne bo{.
december 2002 ISIS