glasilozdravni š kezborniceslovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

43
I N T E R V J U
E: ^e bi rad objavil moj portret, potem bi bil za to fotografijo.
M: Tak{en si, ja, tak{en si, zmenjeno…No, na tej pa je detajl iz
tvojega okolja. Majhna hi{ica, ki je v bistvu kru{na pe~ na dvori{~u.
E: Simbol kruha, izvor hrane, od `ita, ki ga imam ob strani zlo`enega,
do burkelj, vil, kru{ne pe~i, v kateri se poleg drugih dobrot
pe~e kruh.
M: Burklje so stvar, s katero podaja{ lonec v globino pe~i
E: Tako je. Ko podaja{ lonec v pe~. Lopar je za hlebce.
M: Zakaj ima{ obe{en zvonec na tram Da pokli~e{ goste, ko je
kruh pe~en
E: (Smeh, za~injen z zadrego.) Eh, ne, tolikokrat sem se `e z glavo
zadel v ta tram, da mi je {lo `e na `ive. Sedaj me zvonec opozori, da
sem `e preblizu, da prihajam, da ga ru{im zopet, ha, ha!
M: Tudi na tej sliki je del tega okolja, je izsek iz celotne podobe.
Balkon, bogato poudarjen s cvetjem.
E: Lahko bi rekel, jutranji pogled. Samo na ta balkon~i~ stopi{, pa
si oprhan z vso energijo jutra. Zlije se energija sve`ine, ste~e po tebi.
M: Tele modre ro`e pa so…
E: Surfinije, ja, bele in modre surfinije. Tudi vijoli~aste imam tam
zgoraj. Ne, pardon, zgoraj so slovenke. Poglej stare lonce, v katere
sadim ro`e. Prinesem jih od vsepovsod
in mi je v{e~, da so kot dopolnilo k mojim
ro`am.
M: Skalnjak na tej sliki je pa sprejem,
reprezentanca, ponos gospodarja…
Kdor pride sem, dobi namesto
aperitiva ta krasen barvni sprejem na
skalnjaku.
E: Hm, tako je. (Malo se je zamislil,
tako verjetno {e nikoli ni pogledal na skalnjak
ob vhodu v hi{o.)
M: Ampak je bogat. Katere so tele
rde~e ro`e
E: Novogvinejke. [e sedaj cvetijo. Na
njem so aprila, maja najprej {marnice.
M: Mi smo jim pravili solzice. Pre-
`ihov Voranc tudi. Vem pa, da tako
imenujemo tudi travni{ko travo.
E: [marnica ima pri ljudeh velik pomen.
Predvsem v mesecu maju jo ~islajo
v cerkvah. Po~akaj, moj sin bo o tem
vedel kaj ve~, saj je poleg {tudija {e pomo`ni
{tudent teologije. Matja`! Daj,
pridi malo bli`e! (Iz hi{e se nama pridru`i
njegov sin, ki si je dal veliko postoriti
nekje v njeni notranjosti.) Malo nama
pomagaj: mesec maj, {marnice, pa cerkev…
Sin M: Mesec maj je ro`novenska
pobo`nost. Majni{ka pobo`nost Matere
Bo`je, kar se ponovi tudi v oktobru. V mesecu maju vse cerkve
di{ijo po {marnicah (in se je zopet potopil nekam v notranjost).
M: Poglej, ali niso tukaj okrog ciklame
E: Ja, ciklame so to. In marjetice. In tagetes. Kot nekak{en potpuri...
M: To v ozadju je srebrna smreka
E: To pa je srebrni bor. Simbol mo~i, ponosa, ~e ho~e{. ^uva me
pred vsemi temi vetrovi, pravi ponos narave, kot je recimo hrast pri
listnatih simbol trdnosti, mo~i, tako je pri iglavcih srebrni bor.
M: No, pa sva re{ila zadevo, pregledala sva o`ji izbor {e enkrat.
Dajva sedaj {e en po`irek. ^in, ~in (privzdignem kozarec, da
bi se mu zahvalil za prijeten pogovor ob njegovih fotografijah). Kdaj
si bil rojen
E: 1944. Pravi bik sem po znamenju… Aprilsko dete.
M: Koliko vas je bilo doma
E: Trije smo bili, trije otroci. In odkar pomnim, sem bil zaljubljen
v ro`e. Imeli smo majhen vrt, `iveli smo na Studencih - delavska
~etrt - in mama mi je odstopila gredo, da sem lahko sadil ro`e.
In to kljub temu, da nam je primanjkovalo solate in povrtnine. Na
eni strani ro`e in na drugi strani `ivali. Kar pomnim, sem odra{~al
s psom, neprestano sem imel neke `ivali, neke ljubljence ob sebi. V
tem najdem ogromno energije, `ivljenjskega smisla, uteho ob najmogo~nej{ih
stresih, razo~aranjih, ko tone{..., potrebujem samo malo
tega, pa sem zopet na vrhu. To zelenje tukaj mi je prava fiziolo{ka
kompenzacija na stres.
M: Narava {e vedno ponuja zato~i{~e.
E: Samo najti ga mora{, tako je. Pravzaprav samo pogledati, spoznati
in vzeti, saj je je zaenkrat {e dovolj
okrog nas.
M: Nekaterim se zdi prepoceni in
preblizu…
E: To~no tako. Po drugi strani imamo
polna usta izrekov: vrnimo se k naravi,
nazaj v naravo itd., ampak bolj ali
manj ostane samo pri besedah. Kaj pa
~lovek napravi, ~e gre enkrat na teden
te~ Ali se sprehoditi skozi park Tudi
takrat, ko je grdo vreme, ko me zebe,
ko je blato, tudi takrat vidim tukaj vsega
po malem. Pogledam, prisluhnem,
pobo`am s pogledom ali roko in to mi
je kakor akumulator. Znova sem poln
energije in volje. No, dobro, veliko ljudi
je, ki bi radi, pa ne morejo. Ampak
jaz vidim tukaj mo`nost, sicer pa, saj ne
potrebuje{ ravno svoje zemlje, kljub
temu, da je tukaj zgolj flikica (krpica)
od nje. Jaz ve~je ne potrebujem.
M: Ljudje se radi bohotijo s svojimi
hi{ami - vikendi, ki si jih zgradijo
na de`eli ali na morju in potem dve
tretjini ~asa, ki ga imajo za oddih in rekreacijo,
porabijo za ~i{~enje in vzdr-
`evanje. Sploh niso tam. Zgolj obveznosti
so si prinesli od doma in iz slu`be
v drugo okolje.
E: Jaz sem tukaj vsak prosti trenutek.
Znam se ustaviti, umiriti in opazovati.
M: Mimogrede, zopet kaj pi{e{
E: Ne, v tem trenutku ne.
M: Koliko je bilo knjig do sedaj Pet
E: Ne, {tiri, {tiri knjige so bile. Zadnja je bila Tridimenzionalna
ultrasonografija. Kitajci pravijo, tri knjige mora{ napisati in sina mora{
napraviti, pa si v svojem `ivljenju opravil poslanstvo (smeh). Ne,
december 2002 ISIS