glasilozdravni š kezborniceslovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

137
S K N J I Ž N E P O L I C E
gove generacije v Ro`u. Tako kot oni je raje
govoril slovensko in verjetno je v tem jeziku
tudi razmi{ljal, nem{~ini je bila pa~ usojena
stopnja drugega, nikakor ne edinega zakonitega
jezika. Moj o~e se je poro~il s kme~ko
h~erjo iz nem{kega podro~ja, ki ni znala niti
besede slovensko in ki se je tudi pozneje ni
nau~ila. Tako je postala nem{~ina moj materni
jezik, slovenskega sem se nau~il {ele na
cesti. Pri{lo mi je na misel, kako si nekdo v
zgodnji mladosti kot prek no~i vse pridobi,
védenje in identiteto, ne da bi vedel, da je to
njegova last vse do tistega trenutka, ko se tega
z za~udenjem zave.
K mojemu o~etu so ljudje pogosto prihajali
v delavnico, sosedje, prijatelji, najve~krat
so bili pu{karji. Takrat, ko so delo - gravuro,
ki jo je moj o~e moral vrezati na neko
pu{ko, ali kako drugo delo, ki ga je moj o~e,
ki ni bil le graver, ampak je tudi sam znal
delati pu{ke, moral oddati - dokon~ali, so
otipavali `ivljenje dale~ naokrog, takrat so
pri{le na dan dogodiv{~ine tega ali onega.
Marsikdo od njih je bil na tujem, v delavnici
so {irili svoje izku{nje in poglede. Vsi ti pu{-
karji so bili zgovorni ljudje in tako se je dogajalo,
da so govorili v~asih nem{ko, v~asih
slovensko, z mojim o~etom so v~asih dolgo
vztrajali v enem jeziku, spet hitro presko~ili
v drugega in se spet vrnili; videti je bilo, da
raba obeh jezikov nima pravil, kot da bi bila
prepu{~ena samovolji trenutka in nenadni
muhavosti.
Ko danes v du{evnem polmraku razmi{-
ljam o posameznih predmetih takratnih oddaljenih
pogovorov, kolikor pa~ niso `e
zdavnaj usahnili, se mi dozdeva, da beg iz
enega v drug jezik ni bil kar brez pravil, da
ni potekal kar tako po naklju~ju, kot se je
dozdevalo, temve~ da so ob tem delovale
skrivnostne sile, ki so dolo~ale, kaj izraziti
nem{ko in kaj slovensko. Vsaki tvarini so
prisodile njej soroden jezik, a vse to se je dogajalo
nekje v globini srca, kamor sami ne bi
posegli brez pohlepa, ~e bi to hoteli raziskati.
Tudi sam ne bi mogel v vseh nadrobnostih
povedati, kdaj je pri{lo do zamenjave jezika,
vendar mi je tako, kot da bi ljudje in
moj o~e govorili slovensko takrat, ko je {lo
za re~i, ki so v posebni meri zadevale srce.
Morda je takrat iz njih govorila tudi njihova
mladost in ta je govorila prete`no slovensko.
Br` ko so v svojem pogovoru stopili iz mejá
svojega tihega bivanja, ki je potekalo v ubornih
delavnicah, na majhnih hi{nih vrtovih,
v naro~ju velikih dru`in in komaj kdaj v gostilnah,
ko so se hoteli vsaj malo ozreti po
svetu, da jim ne bi bil odtegnjen njegov dele`,
pa so govorili nem{ko. Nau~ila jih je {ola,
stik s ~asom in morali so biti u~ljivi u~enci,
zakaj nem{ko so govorili kot svoj materni
jezik, vendar jih ni nih~e povpra{eval,
kako se je to zgodilo, sodilo je k njim kot naravna
in samoumevna re~. Ko so se temu za-
~eli ~uditi, da se oba jezika tako bratovsko
oklepata, se je s tem `e pojavil prvi nemir.
Sramovanje je skalilo nedol`no ~ustvo in `e
so posamezniki zatajili svoje staro slovensko
nare~je, ker so obnoreli ljudje, ki so se kazali,
kot da bi prina{ali tako imenovani napredek,
temu nare~ju prisodili ni`jo stopnjo in
ga posku{ali v o~eh prepla{enih in nemarnih
poni`ati. Drugi so do nem{~ine otrdili
svoje srce, ker so domnevali, da bi zagre{ili
izdajo lastne biti, ~e tega ne bi storili.
Ah, kako oddaljeno je bilo vse to tistim,
ki so tako med pogovori ali tudi ob njihovem
za~etku ali koncu zapeli pesem, eno tistih
starih doma~ih pesmi, v kateri so se nenadoma
zna{li brez poprej{njega dogovora
in katerih besedila so bila v~asih nem{ka,
v~asih slovenska. Nikakor se mi ne zdi, da
bi bile njihove pesmi druga~ne; obdajale so
nem{ke besede, slovenske besede z istim preprostim,
rahlo oto`nim napevom. V njem
je bila zelena melanholija gorá. Prepustili so
se ji v prav tistem polo`aju, v katerem so bili
takrat, ko so nastavili ton pesmi. Takrat je v
delavnici mojega o~eta eden slonel ob visoki
mizi, na kateri je le`alo mnogotero orodje,
drugega je zajelo sredi sobe in o~e je stal
ob prime`u, s kladivom in gravirnim dletcem
v rokah. Tako - kot bi navidez `ive lutke
negibno okamenele v panoptikumu, kot
bi v pesmi dali svojemu mnenju spremenjen
izraz - so nekaj ~asa peli in zdi se mi, da so se
ob tem po~utili dobro in sre~no, vsekakor
bolje, kot pa da bi bili govorili o nemiru, ki
je morda obstojal tudi v njihovih okoli{~inah.
Da sem v tistih letih moral sli{ati marsikatero
slovensko pesem, mi je prodrlo {ele
mnogo pozneje v zavest in morda nekaj v
meni sanja o njej, skoraj tako, kot bi {e zdaj
sli{al oto`ni odmev daljnega napeva, ne da
bi mogel razlo~iti govorico njenih besed. Kot
otrok sem torej moral sli{ati slovenske pesmi,
a pel nisem nobene in danes mi je tako,
kot da bi bil v svojem `ivljenju nekaj zamudil.
Zaradi lastnih zmot, ki so seveda izhajale
tudi od la`nih prerokov in od tuje krivde
sploh, sem se odtujil drugi, ni~ manj lepi du{i
svoje domovine. Ves ~as mojega mladostnega
`ivljenja so me nagovarjali v duhu tistega
~asa in jaz sem tudi dopustil - Bogu bodi poto`eno
- pregovoriti se, da je sloven{~ina v
de`eli pri nas le manj{e pravice gost, naj se
pri gosposki mizi vede tako, da mol~i, in naj
se zadovolji s prostovoljno podarjeno ljubeznijo
svojih zvestih pripadnikov. A tudi v drugem
taboru - in tega ne ob`alujem ni~ manj
bole~e - so bili pametni, dobri ljudje, ki jim
je nek drug peklenski demon pri{epetaval,
da je nem{~ina zapravila vse svoje pravice na
slovenskih tleh.
Kako pravi~ni smo bili otroci; k nem{~ini,
~e nam je iz o~etovske hi{e sem gladko
tekel le ta jezik, smo se nau~ili {e sloven{~ine.
Nismo se je sramovali, uporabljali smo
jo kot odrasli ljudje, tako kot je pa~ narekoval
trenutni nagib, in verjetno bo tudi nas
vodilo tisto navidez naklju~no, v~asih skrito,
a u~inkovito pravilo. Kar dolgo sem molil
slovensko, ker nas je tako pri verouku nau-
~il `upnik, klel in zabavljal sem nem{ko, ker
me je tega nau~ila razvada, igrali pa smo se
z izrazi iz obeh taborov; stih iz{tevanja, ki
smo ga spesnili sami, se je glasil takole: “Adn,
dva, tri” (kar v slovenskem nare~ju pomeni
“ena, dve, tri”), “du stoßt mi und i stoß di”. 1)
Ob teh prepletanjih, ki me spominjajo
bratovskega objema dveh dreves na pokopali{~u
na Otoku, so bila tudi druga. Neka
stara `enska, h kateri smo se otroci v~asih
zatekli, ko smo se nasitili sodobnega sveta,
nam je pripovedovala zgodbe na isti na~in
in pravlji~no spokojna niso bila le dogajanja
v njih, temve~ tudi na~in, s katerim sta
se prena{ala oba jezika. V njih so bili dolgi
dialogi, ki so bili vsi slovenski, in tudi na drugih
mestih je bilo tako, kot nenadoma in neposredno
preide pripovednik iz preteklega
~asa v sedanjik; potem so bili dolgi kosi zgodbe
spet nem{ki. A v u{esu mi ni ostalo ni~ od
tistega ljubkega dvojnega napeva ve~, prav
vse mi je iztrgal nestrpni ~as.
1)... du stoßt mich und ich stoße dich: ti porine{ mene in jaz
porinem tebe (op. prev.).
december 2002 ISIS