glasilozdravni š kezborniceslovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

136
S KNJIŽNE POLICE
J. F. Perkonig: Z dvema jezikoma
Kaj je bil Josef Friedrich Perkonig Za
koro{ke Nemce je bil Der Dichter
Kärntens. Za koro{ke Slovence je bil
vsaj nem~ur, ~e ne `e nem{ki nacionalist ali
celo nacist. Ko pa o njem razmi{ljam jaz,
imam v mislih pred sabo vedno dve knjigi.
Prva, z naslovom Kärnten, Heimatland,
Ahnenland, iz{la leta 1942, je bila moja ~itanka
v nem{ki me{~anski {oli v letih od 1943
do 1945. Ker ni te`ko uganiti vsebine, je ne
bom opisoval. Perkonig te knjige ni napisal,
temve~ jo je le oblikoval in uredil.
Drugo, zbirko esejev z naslovom Im Morgenlicht,
je Perkonig napisal. Iz{la je leta
1948. ^etudi je ~asovna razlika med obema
knjigama komaj {est let, sta neprimerljivi. Po
eni strani se mi to zdi logi~no, po drugi pa
nelogi~no. In moja zmedenost se {e pove~a,
ko se spomnim, da je Perkonig - med drugim
- v nem{~ino prevedel Cvetje v jeseni.
Morda se je bolje vpra{ati, kaj Perkonig
ni bil
Tako je bilo skoraj samoumevno, da sem
Perkonigove eseje prebral in z isto samoumevnostjo
sem prevedel tistega z daljnose`nim
sporo~ilom o nestrpnem ~asu, zaradi
katerega je avtor zapravil del svoje du{e. In
ker se zgodovina ponavlja, se mi zdi, da se
nam, ki `ivimo v bolj nestrpnem ~asu kot
Perkonig, prav hitro pribli`uje ~as, ko bomo
slovensko morda peli - govorili, brali, pisali
in razmi{ljali pa ni~ ve~.
M. Korda{
J. F. Perkonig:
Z dvema jezikoma
Na pokopali{~u na Otoku rasteta dve drevesi,
hrast in lipa, in njuni debli se tako objemata,
da je komaj mogo~e razlo~iti, katero
je eno ali drugo. Tudi listje je pome{ano,
tako kot da bi razli~ni listi viseli na eni in isti
veji, zakaj drevesni kro{nji sta v dolgih letih
postali ena sama. Ker je pa~ tako, da veljata
hrast in lipa za germansko in slovansko drevo,
lahko njuno bratovsko zdru`itev tam, na
~astivredni zemlji Otoka, kjer je mogo~e sli-
{ati utrip skritega srca de`ele, dojamemo kot
prispodobo za dve du{i, nem{ko in slovensko,
ki sta se na{li tu v rajsko spokojnem ~asu
in ki vseskozi nista poznali spora; sta sploh
kdaj pomislili, da bi ju nekdaj lahko razdru-
`il prepir ali celo le zlovoljna misel
Bili sta Adam v dveh podobah in tako kot
on v svoji arkadijski nedol`nosti nista slutili,
da sta bili nagi, in ko sta spregledali, ker
jima je neprijazen ~as na silo odprl o~i, takrat
so pa~ najbolj{i od njiju skrivaj zajokali
in `alovali, da jim je bilo odvzeto njihovo
preprosto srce. Lahko mu dam {e mnogo
imen, ki so zdaj seveda `e dolgo vklesana na
nagrobnikih, ki pa so bila neko~ {e meso in
kri; v~asih govorijo v mojem spominu nem{-
ko, v~asih slovensko in zaradi tega se z njimi
nih~e ne pravda, tako kot se to ni dogajalo
takrat, ko so bili {e `ivi. Hvala bogu niso do-
`iveli, da bi jih na tem mestu zmerjali, ker so
govorili svoje slovensko nare~je, imenovano
vindi{arsko, in spet na kak{nem drugem
mestu, kjer so z nem{ko govorico dozdevno
odpadli od svojega naroda; tako se je pripetilo
zadnjim od njih, ki so se predolgo obotavljali,
da bi umrli v svetu, ki je zapravil svojo
spokojnost. Pa saj se `e tako in tako niso
dobro zna{li v njem, bilo jim je neprijetno
in bole~e odlo~iti se za enega od obeh jezikov,
ki sta jim bila oba vrojena; z za~udenim
o~esom so zrli na nestrpno dobo in sanjali
o neki drugi, `e oddaljeni, ki bi jim lahko
to {irokosr~no dopustila.
@e od svoje dru`ine sem so vsi doma~ini
znali govoriti slovensko. Bilo je ~ustveno, napol
pojo~e nare~je, na svoji dolgi poti skozi
stoletja je pobralo veliko {tevilo nem{kih besed,
ki so se mu dozdevale priro~nej{e ali la`je
izgovorljive kot pa izrazi ~istega slovenskega
jezika, in odtlej jih je uporabljalo pogumno
in trdovratno. @eleznico so imenovali
ajzenpon, `upnika fajmo{ter, ~evlje pun~e
- to je imelo deloma `e kar nejasen pomen,
a {e vedno razpoznaven kot Feiner Meister
ali Bundschuhe. Tak{ni ali druga~ni besedi
so dali druga~en zven, niso spremenili njenega
zna~aja, v nekem smislu so jo le druga-
~e oblekli in odtlej je sodila k jeziku, ki si jo
je bratovsko izposodil od drugega. Tak{no
izposojanje je potekalo v globoki ti{ini, bilo
je komaj opazno in o njem se ni govorilo;
dva naroda sta `ivela v spokojni enovitosti
in privo{~ila sta drug drugemu, kar si je eden
lahko prisvojil od biti drugega jezika. Vendar
ni prevzemalo le slovensko nare~je od
nem{~ine; tudi slednja se ni branila jemati
od slovenskega nare~ja, tu in tam besedo,
krajevni izraz, da, celo vsa melodija je pri{la
od njega. Bila je zadr`an, v besede vpet napev
vedrega, delovnega, pridnega naroda,
daljna glasba je plavala dale~, dale~ za govorico
in otroci pri{lekov so se sprva po~utili
tuje v {oli, na travnikih in na igri{~ih zato,
ker jim je manjkala. Jaz sem jo zadr`al dolgo,
dolgo noter v svoje `ivljenje, tako kot govorica
izda vsakega Ro`anca, br` ko odpre
svoja usta, in bila je resni~na izguba, ko sem
jo bil v svetu zapravil.
A njen prikazni podoben odmev mi je ostal
v u{esu in mi pri~ara nazaj vso spravljivo
misel, v kateri se je `ivelo takrat; saj tudi ljudem,
ki so zmogli govoriti v dveh jezikih, ni
nikoli pri{lo na misel, da bi drugega spreobrnili
k tistemu jeziku, ki jim je bil ljub{i in
ki jim je la`e {el z jezika. Verjetno bi se ve~ina
zna{la v hudi zadregi, ~e bi jih silili odlo-
~iti se za en ali za drug jezik; oba so govorili
tako reko~ nezavedno, iz preprostega srca
ven, kot jim je pri{lo na misel, materni jezik
in tistega drugega, nau~enega v {oli in ob stiku
z ljudmi.
[ele mnogo pozneje, potem ko jim je nesre~na
politika nalo`ila, naj bodo na to pozorni,
so se nenadoma zalotili, da so govorili
v tistem jeziku, za katerega so se zarotili,
da ga bodo zavrgli. Zato, ker so tako zahtevali
nestrpni ljudje. Menili so, da se bodo
prepoznali kot ~udno razcepljeno bitje; postali
so negotovi in nenadoma niso bili ve~
sami svoji. A takrat, ko sem jih {e sli{al govoriti
v~asih nem{ko, v~asih slovensko, tako
kot je pa~ uravnaval nekak{en gibek navdih,
so bili {e vedno svoji in zato imajo v mojem
spominu tisto posebno toplo barvitost. Tudi
jaz nisem imel, tako kot tisti ~ustveni ~as ne,
prav nobenega razloga, da bi se pri{teval k
enemu ali drugemu narodu, njegov jezik je
bilo naklju~je, pogosto podano s tistim trenutkom.
Vsekakor menim, da vem, kako je
v globini du{e pri{lo do izbire med obema
nare~jema. Na primeru svojega o~eta lahko
za~utim - seveda ne `e od nevednega otro{-
tva - kdaj je imel prednost en jezik in kdaj
drugi.
Moj o~e, ki je bil rojen leta 1860, je prihajal
{e iz spokojnega ~asa. Znal je slovensko
govoriti in peti, tako kot vsi ljudje nje-
ISIS december 2002