glasilozdravni š kezborniceslovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

132
Z D R A V N I K I V P R O S T E M Č A S U
Kamion z romarji na poti proti Kailasu, v ozadju Himalaja
..................................................................................
Nad obalo svetega jezera Manasarovar
..................................................................................
sotna ob posebnem ~asu na posebnem mestu
- med najve~jo sve~anostjo ob Saga Dawi,
na Tarbo~eju ob vzno`ju Kailasa.
Pot v de`elo snega
Iz `ivahne, barvite nepalske prestolnice
Katmandu sem `e ve~krat potoval proti tibetanskim
osemtiso~akom. Dobro sem poznal
slikovito pot skozi globoke zelene doline
in na koncu skozi mogo~no sotesko, ki jo
je divja reka Bote Kosi izdolbla skozi Himalajo.
Tokrat je bilo nekoliko druga~e. Himalajske
orjake sem gledal z zavestjo, da ne bom
plezal na njihove vrhove. Ni bilo lahko, a privla~nost
legendarnih krajev zahodnega Tibeta
in velika pri~akovanja so prekrila {e ne
v celoti izsanjano in uresni~eno hrepenenje
po bivanju v zagonetnem in nadvse zahtevnem
svetu najvi{jih gora, po hlastanju za vrhovi
in nedoumljivimi do`ivetji na bole~i
meji zmo`nosti organizma, v svetu velikih
nadmorskih vi{in, kjer je vsak trenutek hkrati
umiranje in `ivljenje v najve~ji polnosti.
Skoraj tiso~ kilometrov po kolovozih in
slabi makadamski cesti je bila dolga vo`nja s
terenskimi vozili po pokrajini, ki je hkrati pusta
in lepa, kruta in prijazna, nenavadna in
~udno doma~a. Neudobje ob poskakovanju
terencev in po`iranju oblakov prahu se je prepletalo
z navdu{enjem ob izjemnih lepotah.
Ves ~as je na{e ju`no obzorje omejevala
fantasti~no lepa bela veriga Himalaje. Vzporedno
z njo smo potovali proti zahodu, po
robu najvi{je in najve~je planote na{ega planeta.
Tibet je predvsem visokogorska pu{~ava,
de`ela gora in ne{tetih jezer, de`ela izjemne
kulture in duhovnosti, ki ni moda in izhod
iz slepe ulice “napredka” kot `al marsikje
na zahodu, pa~ pa vsepovsod prisotno
dejstvo, zgodovina in sedanjost, ki jo lahko
za~uti{ tako v sre~anjih s preprostimi, `e tiso~letja
na enak na~in `ive~imi nomadi kot v
u~enjih dalajlame in drugih tibetanskih modrecev.
Slaba cesta nekajkrat privijuga na ve~ kot
pet tiso~ metrov visoke prelaze, kar je dodobra
utrudilo sicer zmogljive japonske terence,
popotnikom pa dalo okusiti za vzorec
mraza, vetra in redkega zraka, ve~nih
spremljevalcev himalajcev. S prelaza Tong
La se je v vsej lepoti in mogo~nosti, kot orja{ka,
temnomodrega neba dotikajo~a se katedrala,
zable{~ala 8.013 metrov visoka [i{a
Pangma. Na njenem vrhu sem stal pred osmimi
leti, nato sem be`al navzdol in si v stopnjujo~em
se viharju re{eval `ivljenje. Dva dni
kasneje smo lahko ob~udovali severna ostenja
legendarnih osemtiso~akov Anapurne in
Daulagirija. Slednji mi je leta 1987 poleg dose`enega
vrha, prvega in {e vedno edinega
slovenskega zimskega osemtiso~aka, podaril
najve~jo pustolov{~ino mojega `ivljenja.
Takrat sem bil najdlje doslej povsem na meji,
onkraj katere ni vrnitve.
Manasarovar
Kraj, kjer od vzhoda prihajajo~i popotniki
po dolgih dnevih utrujajo~e in neudobne
vo`nje prvi~ zagledajo Kailas, je poseben.
Med rjavorumenimi planjavami, pod pokrivalom
nevihtnih oblakov, se je v daljavi modrilo
sveto jezero Manasarovar, obdano z zasne`enimi
himalajskimi orjaki. [e naprej,
skoraj na zahodnem obzorju pa se je iznad
rjavih hribov ble{~ala bela piramida. Kot
uro~eni smo strmeli vanjo, obhodili obcestno
sveti{~e, sre~evali v prah padajo~e romarje
in se soo~ali z zagonetnimi ob~utki.
Dan in pol smo pre`iveli na obali jezera
Mansarovar. Mnogo premalo in hkrati dovolj,
da je bilo mo`no za~utiti duh kraja. Kot
v misti~nih sanjah so minile ure dru`enja s
Tibetanci, sprehodov po obali, ~akanja rde-
~erumene ble{~ave vzhajajo~ega sonca, ki se
je kot po`ar izza Himalaje razlila nad skodrano
gladino. In na koncu obisk sveti{~a
^iu gompa visoko v skalni steni nad jezerom,
Samostan ^iv gompa na obali jezera
Manasarovar
..............................................
ISIS december 2002