glasilozdravni š kezborniceslovenije - Zdravniška zbornica Slovenije
glasilozdravni š kezborniceslovenije - Zdravniška zbornica Slovenije
glasilozdravni š kezborniceslovenije - Zdravniška zbornica Slovenije
You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
130<br />
ZDRAVNIKI V PROSTEM ČASU<br />
Hipertenzija gre na morje<br />
Rok Accetto<br />
Hipertenzija je pogosta bolezen. Ocenjujemo,<br />
da ima kar 40 odstotkov<br />
odraslega prebivalstva v Sloveniji<br />
previsok krvni tlak. Ustrezno obvladovanje<br />
hipertenzije nedvomno in dokazano ugodno<br />
vpliva tako na trajanje `ivljenja kot tudi<br />
na zbolevnost in s tem na kakovost `ivljenja.<br />
To pa je na{ cilj, ali ne<br />
Obvladovanje hipertenzije pomeni doseganje<br />
ciljnega krvnega tlaka, ki je 130/85<br />
mmHg ali manj, pri nekaterih skupinah bolnikov<br />
pa {e manj! Ali je res potrebno za doseganje<br />
tega cilja jemati antihipertenzivna<br />
zdravila Nikakor ne! Pri blagih oblikah bolezni<br />
lahko z enostavnimi ukrepi, ki jih pri-<br />
{tevamo k zdravemu na~inu `ivljenja, uspe-<br />
{no nadzorujemo krvni tlak in si s tem sami<br />
izbolj{amo prognozo ter kakovost `ivljenja.<br />
Tudi pri huj{ih oblikah hipertenzije, ki sicer<br />
zahteva zdravljenje z zdravili, so nefarmakolo{ki<br />
ukrepi nujni, potreba po zdravilih<br />
je ponavadi manj{a.<br />
Zdrav na~in `ivljenja ni “primeren” le za<br />
bolnike. Na mestu je tudi v smislu primarne<br />
preventive sr~no-`ilnih bolezni. Tega se zavedamo<br />
tudi zdravniki Klini~nega oddelka za<br />
hipertenzijo v Bolnici dr. Petra Dr`aja v Ljubljani.<br />
Ne le, da bolnikom delimo nasvete, tudi<br />
za zgled smo jim lahko. Nobeden od zdravnikov<br />
ne kadi ve~, ~eprav je bila to pred 15<br />
leti kar pogosta razvada, borimo se proti preveliki<br />
telesni te`i, z rekreativnim {portnim<br />
udejstvovanjem vzdr`ujemo primerno fizi~no<br />
kondicijo. V dokaz sebi in drugim, da je<br />
Start v Ljubljani<br />
..................................................................................................<br />
temu res tako, smo se odlo~ili (poleg podpisanega<br />
{e prim. doc. dr. Jurij Dobovi{ek, dr.<br />
med., ter prim. Borut Kol{ek, dr. med.), da<br />
se s kolesi podamo na pot od Ljubljane do<br />
Portoro`a. ^e bomo uspeli, naj bo to za~etek<br />
vsakoletne akcije, ki jo bomo imenovali “Hipertenzija<br />
gre na morje”.<br />
Iz zamegljene in za ta ~as mrzle Ljubljane<br />
smo 14. septembra ustrezno opremljeni<br />
in oble~eni krenili ob osmi uri zjutraj. Na<br />
bencinskem servisu na Tr`a{ki cesti, kjer<br />
smo preverili tlak (pa ne krvni, ampak tlak<br />
v pnevmatikah), smo poprosili mimoido~ega<br />
Zorana Predina, da nas je slikal. Dr`al se<br />
je rahlo na smeh, morda zato, ker smo se mu<br />
zdeli podobni vitezom iz filma Mo`je v pajkicah.<br />
Kljub temu in prav po~asi izgovorjeni<br />
`elji, da bi nas raje videl in slikal po prihodu<br />
na cilj, je slika kar uspela. Do Vrhnike<br />
je {lo, kot bi pihnil - anglosaksonci bi v svojem<br />
jeziku rekli “ko{~ek torte”. Tudi vrhni{ki<br />
klanec nam ni delal te`av. [e ogreli se nismo<br />
toliko, da bi si slekli vetrovke. “Brcali” smo<br />
dalje v pri~akovanju Ka~jih rid. To pa bo zalogaj!<br />
Ampak o~i so bile prevelike. Ka~je ride<br />
nas niso zmogle in v Postojni smo si {e vedno<br />
~ili privo{~ili polurni postanek. Ko smo<br />
ponovno zajahali kolesa, smo ugotovili, da<br />
bo potrebno za dosego cilja (Portoro`a) le<br />
nekaj pretrpeti. Zazdelo se mi je, da je med<br />
po~itkom nekdo snel sede` mojega kolesa.<br />
Pa ga ni! Saj ne, da bi bil preve~ zaskrbljen<br />
zaradi bole~e zadnje plati, ampak malo me<br />
je zaskrbelo, kaj bo z (saj veste, kaj). Pa menda<br />
ne bo vse skupaj kar odpadlo Kratki postanki<br />
v nadaljevanju, ko smo nadome{~ali<br />
izgubljeno teko~ino in pojedli tudi ko{~ek<br />
~okolade, so bili kar dobrodo{li. Spremljal<br />
nas je ~udovit, son~en dan indijanskega poletja.<br />
Za Diva~o je potrebno skreniti z glavne<br />
ceste proti Rodiku. Prvi v koloni je bil Jure,<br />
potem Borut in jaz. Cesta se dozdevno rahlo<br />
vzpenja. Vztrajno poganjamo pedala, {tevec<br />
hitrosti pa no~e in no~e preko 15 km/h.<br />
Kar naenkrat nekaj {vigne mimo nas - bila<br />
sta dva mladca na kolesih. Mislil sem si, da<br />
sta zagotovo {tartala v Diva~i in ne v Ljubljani,<br />
tako kot mi, ki smo imeli za sabo `e<br />
okrog 80 km. To je spodbodlo Jureta, mo~no<br />
je pritisnil na pedala, posku{al jima je slediti<br />
in za ovinkom nama je izginil spred o~i.<br />
Midva pa s svojim tempom naprej. Borut se<br />
je nekajkrat ozrl in me prav grdo pogledal,<br />
~e{, naj ga ne vle~em nazaj! Klanca (~eprav<br />
ne hudega) ni bilo ne konca ne kraja. ^ez<br />
~as sem skozi zobe izdavil: “Borut, jaz bi se<br />
kar malo ustavil!” Borut sprva ni~, potem pa:<br />
“Jaz tudi, ampak ...” [portnik po du{i. Stisnil<br />
je zobe in pognal naprej, jaz pa za njim.<br />
Oba sva bila v manj{i krizi. Na vrhu klanca<br />
so vse ~rne misli izpuhtele in do Kozine je<br />
{lo samo {e navzdol. Drug za drugim sva se<br />
ustavila na kri`i{~u, kjer je `e bil Jure in zaskrbljeno<br />
je dejal: “Ali sta kaj videla Roka<br />
[el je naprej s kolesarjem ki nas je dohitel.<br />
“Hojla, tukaj sem!” A zato je tako pospe{il<br />
pred Rodikom, misle~, da sem bil eden od<br />
tistih mladcev, ki sta nas prehitela.<br />
ISIS december 2002
Change language