glasilozdravni š kezborniceslovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

TAKO MISLIMO
127
Za~etek slovenske citologije
Marko Kolenc
Vpublikaciji Onkolo{ka ginekologija, ki jo je izdala Ginekolo{ka
klinika v Ljubljani v po~astitev 80-letnice prof. dr. Juleta
Kova~i~a, lahko v prispevku Maje Primic @akelj “Prispevek
profesorja Kova~i~a k raziskovanju epidemiologije raka materni~nega
vratu v Sloveniji” med drugim preberemo naslednje:
“V Sloveniji so za~eli citolo{ko iskati zgodnje oblike raka materni~nega
vratu leta 1953 na tedanji Kliniki za porodni{tvo in `enske
bolezni v Ljubljani ...”
Resnici na ljubo in v korist zgodovini medicine velja napisati, da
je bil za~etnik citolo{ke diagnostike pri nas v Sloveniji prof. dr. Ivo
Raj{p `e leta 1951, takrat {e sta`ist na celjskem Porodni{ko-ginekolo{kem
oddelku. Radoveden in strokovno prodoren je kljub pomanjkanju
originalnih Papanicolaouovih barvil izpeljal barvanje z drugimi
barvili, kar je omogo~alo citolo{ko diagnozo malignih obolenj
in tudi hormonskih disfunkcij pri `enskah s pomo~jo vaginalnih bri-
sov. @e leta 1952 je svoje izsledke objavil v ~lanku “Vaginalni razmaz”
v Zdravstvenem vestniku (XI, 105-110).
Ni namen tega pisanja zmanj{evanje zaslug Juleta Kova~i~a, saj je
znano, da je bil med prvimi citologi na ljubljanski kliniki po prof.
Vladimirju Trampu`u prav on, poleg Sre~ka Rainerja v Ljubljani
(1955) in v Kranju (1956), Franca Rostaherja in Alemke Saks v Mariboru
(1955), To{a Cizlja v Kopru (1956), pa {e kdo bi se na{el iz
tistih let.
Velik razmah citolo{ke dejavnosti v medicini je danes nepogre{-
ljiv in te`ko primerljiv s tistim na samem za~etku. Teh za~etkov pa
vendarle ne smemo prezreti, zlasti ker so bili speljani v slabih pogojih
in ker predstavljajo zibelko tako mo~ni veji medicine.
Le redki {e `ive~i iz tega obdobja so mi potrdili gornje navedbe.
NOVE PUBLIKACIJE
Janko Kostnapfel: Spomin, ki boli
Kostnapfel J. Spomin, ki boli. Unigraf
2002, 176 str.
“… kako boli, boli,
ko spomin vzdrhti…”
Ajdi~ B., Dachauske pesmi
Avtor je prevzel naslov za svoje delo po
navedenem citatu, saj je rde~a nit
knjige du{evna bole~ina, kateri “pa bi
morda posebej lahko rekli kar SPOMIN, KI
BOLI.” (str. 126). Delo je razdeljeno na sedem
delov, ki jih sestavljo kraj{a poglavja.
Deli imajo zelo {iroke naslove: Starost, Smrti
petih starostnikov, Nagoni, Psihopatija, Pet
mladostnikov - u`ivalcev drog, Pacienti -
trpe~i, Vojna je vojni zlo~inec. Na koncu
knjige je dodana kratka informacija o avtorju
in kratek seznam objavljenih knjig in strokovnih
publikacij. Spremno besedilo je napisal
prim. dr. Jurij Zalokar.
Izbor gradiva - pripovedi bolnikov iz avtorjeve
bogate prakse, pogovori s kolegi, citati
iz raziskav, citati iz strokovne literature,
pa tudi iz zakladnice svetovne knji`evnosti
- je svojstven. Razkrije se avtorjev raziskovalni
nagon, ki ga opi{e z besedami ruskih
znanstvenikov “refleks ~to takoje” (str. 85).
Kako razumeti du{evno bole~ino Verjetno
tega ne moremo. Zato se zgodbe prepletajo
z avtorjevimi iskrivimi domislicami in globokimi
razmi{ljanji. [e pogosteje pa se kar
kon~ajo in bralca prepustijo lastnim mislim.
Marsikatera me je spodbudila k razmi{ljanju
in se mi povrnila v spomin, ~eprav sem
bil prepri~an, da sem jo `e davno pozabil.
Npr. du{evna blaga smrt - upokojenska evtanazija,
vojna je (sama po sebi) vojni zlo~inec,
mo`gani so (v zvezi z vojnami itd.) najve~ji
maligni tumor v ~loveku, klasifikacija
psihopatov (str. 93), kjer velja: “Pomembni
so tudi majhni psihopati, ki jih vsak dan sre-
~ujemo okrog sebe, na delovnih mestih in
drugje. Ne nazadnje v politiki. Slednji so lahko
{e posebno nevarni.” (str. 95-96). Ali pa
citat naslova Frommove knjige Imeti ali biti,
kar je dovolj povedno `e samo zase.
Stil je za vse tiste, ki avtorja poznamo, takoj
prepoznaven. Kratki stavki se vrstijo
drug za drugim, sledi - na videz - “od{tekan”
dodatek in pogosto se kon~a s tremi pikicami…,
kar lahko med vrsticami pomeni:
Razmisli! Za primer navajam (str. 85): “Imeti
ali biti - to je osnovno vpra{anje. ^lovek
v socialni revoluciji marsikaj prenese, le podru`abljanje
premo`enja zelo te`ko: “ To je
moje…” Na primer gozd ali reka…” Vendar
pa tako pisana beseda ne te~e tako, kot
~e bi avtorja poslu{ali. ^e med govorom menja
temo, je to zanimiva asociacija, katere
pot na plano sku{amo dojeti. ^e pa je tako v
pisani besedi, pa sicer formalno predstavljana
~rtica razpade na mno`ico med seboj nepovezanih
odstavkov in stavkov, ki bralca
december 2002 ISIS