000002f9-00000247-kc-interno-06-2010

aktualno
16
bolnih otrok, ki so jih na hrbtu prinesle
matere… Vročina, kašelj, dehidracija,
bolečina, nekateri izmed njih so bili res
hudo bolni. Sam še nimam otrok, a samo
mislim si, kako bi se s punco počutila, če
bi kateri izmed njih zbolel. Verjetno bi
takoj klicala zdravnika, neozirajoč se na
to, da sem v bistvu sam zdravnik. Njihove
matere apatično strmijo v daljavo,
niso zaskrbljene, do otrok ravnajo precej
grobo. Marsikatero dekle moje starosti,
to je 26 let, ima že šest otrok ali več, kar
je verjetno eden izmed razlogov, da jim
otroško življenje ne pomeni tako veliko.
O drugačnosti kulture smo se veliko učili
iz vsakdanjih obiskov pacientov. Nekoč
je v sobo vstopila žena; mnogorodnica
srednjih let z nožničnim izcedkom in
pridruženimi bolečinami v spodnjem
delu trebuha. V takšnem primeru je
treba zdraviti vse možne povzročitelje
spolnih bolezni. To smo tudi storili. Ko
smo oskrbeli prvo ženo, je ta stekla ven
in pripeljala noter še drugo ženo njunega
skupnega moža. Pozdravili smo tudi
njo, nato še moža, ženi pa sta kar tekmovali,
katera bo nesla zdravila njemu. Zaplet
je dosegel vrhunec, ko smo ugotovili,
da obstaja nekje še tretja žena tega
moža …
Za kosilo tudi kamni in zemlja
Dnevno so se praznile naše zaloge antibiotikov
in antimalarikov. Najpogosteje
Interno glasilo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana \ december 2010
Primeri zdravljenja in terapij v času našega bivanja v Afriki so bili izredno raznoliki. »Nikoli
ne bom pozabil dneva, ko sem se zvečer ves utrujen zvrnil v posteljo, takoj za tem pa so
pritekli otroci z deklico, ki jo je pičil nek insekt; začela je nastajati anafilaktična reakcija. Z
antihistaminiki in kortikosteroidi smo uspeli reakcijo zaustaviti,« zapiše Andrej Porčnik.
»Spoznal sem svet, ki se razlikuje od
našega, ljudi, ki razmišljajo drugače kot
pri nas, zdravstveni sistem, ki se niti
primerjati ne more z našim … Na svet
in na naše zdravstvo morda gledam
drugače kot prej. Naš zdravstveni
sistem ni popoln, a je na zelo visoki
ravni. Poleg tega ima potencial postati
še boljši.«
smo uporabili amoksicilin in ciprofloksacin,
s katerima smo lahko pokrili širok
spekter bakterij, saj natančne diagnostike
tam ni bilo. Zdravila smo predpisovali
pa smernicah, ki jih je izdala organizacija
»Zdravniki brez meja.«
Krompir, fižol, riž in zelje so bili vsak dan
naše kosilo. Nemalokrat so se v našem
kosilu znašli razni kamni in zemlja. To
dejstvo priča o higienskem standardu
na ekvatorju, posledice pa smo dnevno
srečevali v svojih ambulantah. Veliko je
bilo črevesnih parazitov, ki smo jih lahko
uspešno zdravili z Mebendazolom.
Prav tako smo se odločili zdraviti ljudi z
anamnezo peptične razjede kar z eradikacijsko
terapijo za Helikobakter Pylori z
amoksicilinom, klaritromicinom in omeprazolom.
Odzivi na ta zdravljenja so bili
zelo pozitivni.
Apatičnost iz obrazov je izginila,
ko smo jim dali očala
Ob odmorih sem se velikokrat sprehodil
po vasici. Na eni strani sem videval
otroke, nasmejane, vesele, ki so mi tekli
nasproti in me pozdravljali. Njihovi možgani
so še nedefinirani, neizoblikovani,
lahko bi rekel, da so še dojemljivi za vse.
Zob časa jih še ni izoblikoval. Na obrazih
starejših pa se je že začela kazati melanholičnost,
odsotnost čustvovanja, kot da
bi se vdali v usodo in življenje sprejeli
takšno, kot je - brez želje in volje spremeniti
ga na bolje.
Moji babici so nekaj let nazaj naši
zdravniki uspešno pozdravili odstop
mrežnice … Pred mano sedaj stoji mladenka
z motno roženico – takšno stanje
bo ostalo. Nato pa vkoraka starejša gospa
... Povedala je, da ne more več brati
Biblije. Dali smo ji očala in kar naenkrat
so se ji kotički ust dvignili, oči so se ji
zvedrile, gubice na njenih licih pa so
veličastno zasijale. Z največjim veseljem
je odšla domov… brati Biblijo. To so bili
eni redkih trenutkov, ko so Ugandčani
pokazali čustva, trenutki, ko je z njihovih
obrazov izginila turobnost, ki jih z leti vse
bolj zaznamuje.