000002f9-00000247-kc-interno-06-2010

DECEMBER 

10 

06 

ŠTEVILKA 

glasilo Univerzitetnega klini;nega centra Ljubljana 

4 

8 

15 

20 

35 let glavne stavbe UKCL 

Obisk bolnišnice dr. Petra Držaja 

Medicinska odprava v Ugando 

Intervju z asist. Markom Macuro: 

»Klinika potem, ko jo je David Beckham zapustil, 

ni nikogar več zanimala.«

DECEMBER 

10 

06 

ŠTEVILKA 

glasilo Univerzitetnega klini;nega centra Ljubljana 

Iz vsebine 

4 

8 

35 let glavne stavbe UKCL 


15 


Uvodnik 

Uvodni nagovor generalnega direktorja UKC Ljubljana ............................................................................ 3 

Aktualno 

Vrhunska medicina v Ljubljani – 35 let nove stavbe Kliničnega centra ............................................... 4 

Spomini Zdravka Krvine, generalnega direktorja KCL med leti 1973 in 1979 .................................... 6 

Janez Zemljarič, direktor Kliničnih bolnic od 1968 do 1973 o poteku gradnje glavne stavbe UKCL 7 

Obisk bolnišnice dr. Petra Držaja......................................................................................................................... 8 

Transplantacija ledvic in hemodializa omogočata kvalitetno življenje ................................................ 12 

Medicinska odprava v Ugando ........................................................................................................................... 15 

Virtualno do svoje ambulante.............................................................................................................................. 18 

Intervju z Mojco Pučko, med. ses. na Oddelku urgentne interne medicine Interne klinike UKCL 19 

Intervju z asist. Markom Macuro, dr. med., iz KO za travmatologijo Kirurške klinike ...................... 20 

Ustanovitev ‘Partnerstva za prehrano in preventivo debelosti‘............................................................... 22 

Prvič na svetu uporabili žilnega robota za posege na femoralnem žilju ............................................. 23 

UTRIP UKCL 

Od prenosa krvi do skrbi za bolnike .................................................................................................................. 24 

Obisk iz bolnišnice Katinara v Trstu ................................................................................................................... 25 

Predavanje strokovnih sodelavcev iz Danske ................................................................................................ 25 

Nov endoskopski stolp na KO za reprodukcijo ............................................................................................. 25 

Center za vodenje otrok pred in po transplantaciji jeter Pediatrične klinike UKCL obeležil 15 let... 26 

Prvič narejena operacija medenice po meri bolnika .................................................................................. 26 

Zaradi dnevne bolnišnice lahko bolniki v bolnici preživijo le nekaj ur ................................................ 27 

Kljub vsesplošni krizi športni duh ne popušča .............................................................................................. 28 

Slovenija ima na področju transplantacij dober okvir ............................................................................... 29 

V UKCL odslej izmenjava HOPE ........................................................................................................................... 30 

PREBERITE 

Pogovor z doc. dr. Andrejem Janežem, dr. med., predstojnikom Klinike za endokrinologijo, 

diabetes in presnovne bolezni UKCL ................................................................................................................ 31 

Gibanje za zdravje – tudi v zimskem času ....................................................................................................... 32 

KAJ MENIJO O NAS ................................................................................................................................................ 33 

ANKETA 

Kaj vam pomeni sanjski vstop v novo leto ................................................................................................... 34 

Vabimo vas, da tudi vi soustvarjate naše interno glasilo! 

Prispevke, obvestila in fotografije, ki jih želite objaviti v februarski številki internega 

glasila, pošljite v uredništvo do 5. januarja 2011. 

V uredništvi si pridržujemo pravico do krajšanja poslanih prispevkov in izbora fotografij, 

primernih za objavo. Prispevke lektoriramo. 

Prispevke in fotografije nam pošljite po elektronski pošti na naslov: 

sabina.vrhnjak@kclj.si 

Zaželena je pisava Arial (velikost pike 12) in krajši prispevki, ki naj ne bodo daljši od 

2.500 znakov s presledki vred. 

Fotografije oddajte posebej ( ne v besedilu) v digitalni obliki: JPG, TIF… in obvezno 

navedite ime avtorja. 

Vaših prispevkov in fotografij ne honoriramo. 

Interno glasilo Univerzitetnega 

kliničnega centra Ljubljana 

December 2010, številka 6 

Univerzitetni klinični center Ljubljana 

Zaloška c. 2, 1550 Ljubljana, Slovenija 

Glavni urednik 

mag. Simon Vrhunec 

Odgovorna urednica 

Sabina Vrhnjak, univ. dipl. nov. 

Uredniški odbor 

prof. dr. Brigita Drnovšek-Olup, dr. med., 

višja svetnica 

Erna Kos Grabnar, viš. med. ses. 

Darinka Klemenc, dipl. m. s. 

Meta Valentinčič Vesel, univ. dipl. prav. 

prof. dr. Helena Meden Vrtovec, dr. med., 

višja svetnica 

Ksenija Ševerkar, univ. dipl. ekon. 

Biserka Marolt Meden, univ. dipl. soc. 

Polona Lečnik Wallas, univ. dipl. soc. 

Lektoriranje 

Apolonija Kališnik, prof. slov. jez. in dipl. 

sploš. jez. 

Fotografije 

Jolanda Kofol, Marjana Česenj, Matej 

Družnik in drugi 

Oblikovanje 

Stvarnik d.o.o./Camera d.o.o. 

Tisk 

Grafika Gracer d.o.o. 

Naklada 

3.000 

20 Intervju z asist. Markom Macuro: 

»Klinika potem, ko jo je David Beckham zapustil, 

ni nikogar več zanimala.« 

Glasilo je v elektronski obliki na 

naslovu http://www3.kclj.si 

2 

Interno glasilo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana \ december 2010

uvodnik 

Dragi sodelavci in 

sodelavke, 

nekaj dni pred izidom te številke internega glasila Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana 

je minilo 35 let od odprtja glavne stavbe in diagnostično, terapevtsko, servisnega (DTS) objekta, 

kjer izvajamo večino naše dejavnosti. Od začetka naseljevanja tega objekta, ki skupno meri kar 

80 tisoč kvadratnih metrov, je minilo 40 let. 

V času odprtja je bil Klinični center ena najmodernejših bolnišnic v tem delu sveta. Bil je v ponos 

takratnemu zdravstvu, medicini, pa tudi državi, v kateri smo takrat živeli. Nedvomno je bila 

izgradnja glavne stavbe Kliničnega centra investicija vseh investicij. Podobnega investicijskega 

ciklusa verjetno kaj kmalu ne bomo doživeli – predvsem zato, ker se soočamo s časom recesije. 

Dejstvo je tudi, da za izvedbo ni pomemben samo čas, temveč je potrebnega tudi ogromno 

poguma. Pogum so takrat našli – za to gre posebna zahvala vodstveni ekipi Kliničnega centra v 

času več let trajajoče gradnje. Klinični center, kakršen je bil zgrajen takrat, nam daje danes osnovo, 

da lahko razmišljamo in načrtujemo spremembe in dogradnje, ki so izvedljive. 

Želeli bi si tako pomembno obletnico proslaviti slavnostno in razkošno. Žal pa časi niso ugodni 

za izkazovanje razkošja. Želeli smo si v obletnico proslaviti z zaključkom kakšne pomembnejše 

investicije: npr. s slavnostnim odprtjem nove Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno 

kirurgijo ali pa z zaključkom kakšnega od pomembnejših delov prenove DTS. Žal investitor – Republika 

Slovenija – zaradi različnih vzrokov tega ni uspel zagotoviti. 

Kljub temu se lahko v letošnjem letu, ki se zaključuje, pohvalimo z zelo pomembnimi premiki. 

Po dveh desetletjih od centralizacije Univerzitetnega kliničnega centra smo uspešno sprožili 

projekt ponovne poslovne decentralizacije. Vodstva klinik se soočajo z novimi izzivi, povezanimi 

z odgovornostjo do izvedbe programa in do sredstev, ki jih imajo za to na voljo. Uveljavili smo 

nova pravila na področju donacij za izobraževanje in na področju kliničnega preskušanja. Naše 

delo postaja vedno bolj transparentno. Povečujemo število zaposlenih zdravstvenih delavcev in 

uveljavljamo nove pristope pri organizaciji našega dela, tako da je le to opravljeno z manj dela 

preko rednega delovnega časa. 

Spoštovane sodelavke in sodelavci, Univerzitetni klinični center Ljubljana predvsem po vaši zaslugi 

v vseh pogledih postaja odlična inštitucija. Da bomo odlični ostali tudi v prihodnjem letu, 

vam in vsem vašim že zdaj želim prijetne praznike in nadvse lepo ter zadovoljstva polno novo 

leto. Srečno 2011! 

mag. Simon Vrhunec, generalni direktor UKCL 

Interno glasilo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana \ december 2010 

3

aktualno 

Vrhunska medicina v Ljubljani – 

35 let nove stavbe Kliničnega centra 

Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, Inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani 

Ob 35-letnici vselitve v novo stavbo UKC (29. 11. 1975), ki je bila svoj čas pojem za vrhunsko medicino v 

Jugoslaviji in kamor so se prihajali zdravit tudi najuglednejši predstavniki takratne države, poglejmo, 

kako naporno pot sta morala prehoditi slovenska družba in njeno zdravstvo, da so jo dobili. Slovenci 

smo težko dobili politično podporo iz nekdanje prestolnice v Beogradu, kjer je bila »centralna blagajna«, 

prav tako se zdravniki in arhitekti niso mogli zediniti, ali bi bilo bolje bolnišnico širiti ob Zaloški 

cesti ali jo preseliti na obrobje mesta. Tudi razmišljanja o ločeni mestni bolnišnici in kliniki s fakulteto 

so zavlačevala odločitve. Kresala so se torej politična, arhitekturna in strokovna mišljenja, ki so skoraj 

50 let zavirala izgradnjo prepotrebne bolnišnice. Končno pa je nastala kot plod politične volje, saj je 

morala država zanjo globoko seči v žep. 

Zametki bolnišničnega zdravljenja na 

Kranjskem segajo v konec 18. stoletja, ko 

je bila l. 1786 v Ljubljani nasproti današnje 

kavarne Evropa ustanovljena prva 

civilna bolnišnica na Kranjskem. Imela 

je le 12 postelj. Dobrih 100 let pozneje 

se je zaradi rasti mesta in medicinskega 

napredka, posledično pa tudi potresa 

l. 1895, preselila iz porušenega avguštinskega 

samostana na Ajdovščini na 

sedanjo lokacijo ob Zaloški cesti s 568 

posteljami. 

4 

Gradnja nove stavbe KC - temeljni kamen so položili l. 1966, večina gradnje je potekala v času, ko je KC vodil Janez Zemljarič (1968-1973), 

odprt pa je bil v času direktorja Zdravka Krvine (foto Vlastja Simončič). 


aktualno 

Novogradnja je bila nujna 

Že med obema svetovnima vojnama 

so se pojavljale težnje za organizacijo 

popolne Medicinske fakultete (MF) ter 

izgradnjo novega, enotnega bolnišničnega 

centra. L. 1945 se je kompleks splošne 

bolnišnice ob Zaloški cesti skupaj s 

stavbo nekdanje šentpetrske vojašnice 

preimenoval v Klinične bolnice (KB). 

Nove klinike so se v naslednjih letih in 

desetletjih reorganizirale, mnoge so zamenjale 

lokacijo, marsikatera pa je bila 

tudi prenovljena. Kljub temu povečano 

število bolniških postelj ter funkcionalnih 

prostorov v KB ni zadostovalo potrebam 

mesta. Nujna je bila novogradnja. 

Maja 1961 je Mestni ljudski odbor Ljubljana 

izbral projektantsko skupino pod 

vodstvom arhitekta Stanka Kristla. Skupina, 

ki se je imenovala H (hospital), naj bi 

nadaljevala s preučevanjem programa 

za zidavo nove bolnišnice v skladu s potrebami 

Ljubljane in celotne Slovenije. 

Nov kompleks naj bi bil namenjen zdravljenju 

bolnikov hkrati pa naj bi predstavljal 

učno bazo študentom MF in medicinskih 

šol v Ljubljani. Kot lokacija je bila 

izbrana majhna površina med Ortopedsko 

kliniko in Polikliniko. Paziti so morali 

na povezanost nove klinike z obstoječimi 

ustanovami (Pediatrična, Infekcijska, 

Ortopedska in Stomatološka klinika, Poliklinika, 

Zavod za transfuzijo krvi, Virusni 

laboratorij, Zavod za zdravstveno in tehnično 

varnost ter poslopje za upravne 

namene kliničnega centra). Preprečiti so 

morali tudi morebitno podvojitev določenih 

medicinskih in tehničnih služb. 

Ker med obema svetovnima vojnama in 

tudi pozneje v Ljubljani niso zidali nobene 

bolnišnice v tako velikem obsegu in s 

tako zapletenim programom, so močno 

zaostajali za hitrim razvojem bolnišnične 

arhitekture po svetu. 

Pod vodstvom arhitekta Marka Šlajmerja 

je ljubljanski urbanistični zavod do leta 

1964 izdelal in predstavil urbanistični 

program za medicinski center v Ljubljani. 

V 30 letih bi po programu morali 

zgraditi dva posteljna objekta in delno 

sezidati tretjega, ki naj bi bil končna faza 

izgradnje bolnišničnih kapacitet ob Zaloški 

cesti. V novih objektih bi bilo 2.304 

postelj, v razširjenih in dograjenih že obstoječih 

objektih Infekcijske klinike, Pediatrične, 

Stomatološke, Dermatološke in 

Ortopedske klinike 1.322 postelj, v novem 

Onkološkem inštitutu 400 postelj, 

skupaj 4.026 postelj. Načrtovali so tudi 

preureditev prometne infrastrukture. Zaloška 

cesta naj bi bila po Cegnerjevi ulici 

in Vodmatskem trgu (sedaj Malenškovi 

ulici) priključena na Jenkovo in dalje na 

Masarykovo cesto, ki je bila predvidena 

kot štiripasovnica. Tedanja Njegoševa 

naj bi prav tako postala štiripasovnica in 

bila podaljšana preko Ljubljanice do Poljanske 

ceste in naprej, kar se sedaj pripravlja. 

Zaloška cesta naj bi bila zaprta za 

ves tranzitni promet. 

Z novo stavbo so se bolnišnične 

kapacitete in število zaposlenih 

močno povečali 

Čas je pokazal, da se želje in stvarnost 

niso skladale. 13. julija 1966 so začeli 

z gradnjo enega posteljnega objekta 

s 1.110 bolniškimi posteljami, diagnostičnim 

in operacijskim delom. Selitve v 

novo stavbo so potekale skoraj pet let, 

ko je bil 29. novembra 1975 (na takratni 

dan republike), Klinični center po skoraj 

10 letih gradnje uradno slavnostno odprt. 

Pred selitvijo v KC so imele KB okoli 

2.800 postelj in 2.400 zaposlenih, med 

njimi okoli 250 zdravnikov in okoli 500 

medicinskih sester, z novo stavbo so se 

bolnišnične kapacitete in število zaposlenih 

močno povečali. Zastavljeni načrt 

po širjenju ostalih zgradb v kompleksu 

kliničnih bolnišnic se je odvijal po svoje. 

L. 1992 so se zaradi razpada Jugoslavije 

izpraznili objekti vojaške bolnišnice ob 

Zaloški cesti. Tja se je preselila Očesna 

klinika, delno tudi psihiatrična dejavnost. 

L. 1997 je imel UKC okoli 3.800 postelj 

in 7.000 zaposlenih, med njimi okoli 

1.000 zdravnikov in 1.700 zaposlenih v 

zdravstveni negi. Po odcepitvi Psihiatrične 

klinike in Klinike za pljučne bolezni 

in alergijo Golnik l. 1998 se je zmanjšalo 

število postelj na 2.700 in število zaposlenih 

na 5.903, med njimi je bilo 855 

zdravnikov. 

Vpogled v danes 

V novem tisočletju so realizirali novogradnjo 

Nevrološke klinike (2009) na mestu 

nekdanje Očesne klinike. Pediatrična 

klinika se je l. 2009 vselila v novo stavbo 

na Bohoričevi ulici 20, v njenih bivših 

prostorih na Vrazovem trgu pa bo najverjetneje 

nastala negovalna bolnišnica. 

Druge klinike v petdesetih letih od zapisanih 

zastavljenih ciljev niso doživele bistvenih 

sprememb, razen Onkološkega 

inštituta, ki pa je bil le kratek čas sestavni 

del ljubljanskih bolnišnic. 

Projekt Kliničnega centra sta pripravljala prim. Drago Mušič in arhitekt Medico inženiringa 

Vlado Sekavčnik, arhitekturno ga je prevzel arhitekt Stanko Kristl. 

Danes ima UKC 2.188 postelj in zaposluje 

7.461 uslužbencev, od tega 1.268 

zdravnikov in 3.214 medicinskih sester. 

V 40 letih je torej UKC približno petkrat 

povečal število zdravnikov in približno 

šestkrat število medicinskih sester. Po 

navedenih parametrih sodi UKC Ljubljana 

med velike klinike tako na evropskih 

kot tudi ameriških tleh. 


5

aktualno 

»Premalo poudarjamo, da je 

UKCL vrhunska ustanova,« 

Zdravko Krvina, generalni direktor KCL (danes UKCL) med leti 1973 in 1979, je ob 35-letnici glavne stavbe 

spregovoril o svojih spominih; on je tisti, ki je glavno stavbo 29. novembra 1975 slavnostno odprl 

Služba za odnose z javnostmi, Sabina Vrhnjak 

Zdravko Krvina, direktor Kliničnega 

centra Ljubljana (današnjega Univerzitetnega 

kliničnega centra Ljubljana, op.p.) 

je ob sami otvoritvi celotne glavne stavbe 

UKCL zapisal: »Nekdanje sanje in želje, 

potrebe in zahteve so danes postale 

resničnost.« Iste besede bi ponovil tudi 

danes, nam pove v našem pogovoru in 

doda, da je otvoritev pomenila zaključek 

gradnje ogromnega kompleksa, za katerega 

so si prizadevali že od leta 1966. 

Zdravko Krvina, direktor Kliničnega centra 

Ljubljana (današnjega UKCL) v letih med 

1973 in 1979. 

»Enthuziazma, 

pripravljenosti 

za delo in 

zadovoljstva, da 

smo gradnjo in 

opremljanje leta 

1975 zaključili, se 

enostavno ne da 

popisati.« 

Otvoritev bila mednarodno odmevna 

Sogovornik se spominja, da so do leta 

1974 peljali pravo »borbo za financiranje«. 

Do leta 1974 je bila namreč gradnja 

financirana iz proračuna, po sprejetju 

nove ustave pa je bilo devet samoupravnih 

interesnih skupnosti tistih, preko 

katerih se je gradnja financirala. »Z 

res ogromnim vložkom in trudom vseh 

vpletenih, tudi posameznih predstojnikov 

in profesorjev, smo dosegli, da smo 

novembra leta 1975 lahko slavnostno 

odprli KC v celoti,« se spominja Zdravko 

Krvina. Odprtje celotnega KC ni imelo 

vpliva samo v slovenskem prostoru, 

temveč tudi preko meja. Slednje dokazujejo 

številni obiski profesorjev in doktorjev 

znanosti iz tujine, pa tudi to, da so 

imeli med 15 in 20 odstotkov pacientov 

iz drugih pokrajin Jugoslavije. 

V času njegovega mandata zaposleni 

na tradicionalnem smučanju 

pojedli 1500 klobas 

V tistih letih so izjemen poudarek dajali 

zadovoljstvu zaposlenih, vzdušje pa je 

bilo – četudi so bile plače nizke – odlično. 

»Prepričan sem, da na Starem Vrhu 

pri Škofji Loki, kamor smo zaposleni tradicionalno 

hodili na smučanje, nikoli ne 

bodo pozabili, da sem jim pred našim 

prihodom naročil 1500 domačih klobas,« 

smeje pove sogovornik, ko našteva, 

kaj vse so nekoč skupaj počeli: dva 

do tri-krat letno so posamezne klinike 

organizirale piknike oz. srečanja, za vse 

zaposlene pa je bil organiziran avtobusni 

prevoz do športnega centra v bolnišnici 

Golnik (v tistem času je spadala 

pod UKCL, op.p.). »Veste, najbolj hudo mi 

je, ko danes prebiram poročanje o UKCL 

v medijih. Podobne probleme v zvezi z 

denarjem smo imeli vseskozi. Danes pa 

v javnosti skušajo prikazati, kot da je v 

zdravstvu vse narobe, premalo pa poudarjamo, 

da je UKCL vrhunska ustanova. 

Nihče ne zapiše, da je UKCL v 35 letih 

ogromno prispeval k daljšemu življenju 

ljudi v Sloveniji in da je ogromno prispeval 

k zdravju in kvaliteti življenja ljudi. Saj 

nenazadnje tudi življenjska doba ljudi v 

Sloveniji ne bi bila tako dolga, če ne bi 

bilo UKCL,« razmišlja Zdravko Krvina. 

6 


aktualno 

Za odprtje »kriv« tudi žar in napor 

zaposlenih ob prvi selitvi oddelka 

O svojih pogledih na potek gradnje je za nas spregovoril tudi Janez Zemljarič, direktor Kliničnih bolnic 

v času med letoma 1968 in 1973 – v času ključnih premikov gradnje glavne stavbe UKCL 


»Človek redko doživi tolikšno srčnost, 

odgovornost in moč, s kakršno so graditelji 

in osebje kliničnega centra (današnji 

UKCL, op.p.) takrat ustvarjali to prepotrebno 

dobrino slovenskega zdravstva 

in celotne družbe,« se danes spominja 

Janez Zemljarič, direktor Kliničnih bolnic 

v času med letoma 1968 in 1973. Po 

35 letih od otvoritve posteljnega objekta 

lahko samo še z večjo prepričljivostjo 

potrdim nekoč izrečen stavek: da smo 

takrat zmogli skoraj nemogoče, pove 

v našem pogovoru, v katerem izpostavlja, 

da so se klinične bolnice dolga leta 

spopadale z izjemno težkimi razmerami. 

Vprašanje, kdaj in kako se lotiti sprememb, 

je bilo odprto ves povojni čas. 

»Med vnemo za spremembe po začetku 

priprav v 1965. letu smo se srečevali 

Janez Zemljarič 

»Zdravniki, 

medicinske sestre 

in drugo osebje so 

z neponovljivim 

žarom in napori 

izvajali delo v 

novi stavbi sredi 

gradbišča.« 

s številnimi vprašanji, ključni sta bili dve: 

prvo je bilo vsebinsko (ali naj zgradimo 

sodoben klinični center ali novo mestno 

bolnišnico), drugo pa tisto stalno vprašanje, 

kako zagotoviti financiranje,« pove 

sogovornik. Ravno zaradi težav v zvezi s 

financiranjem se je gradnja, se spominja 

Janez Zemljarič, leta 1970 skoraj ustavila. 

»Zaradi neznosnih razmer, zlasti v kirurških 

strokah, smo se kljub vsemu med 

gradnjo odločili za postopno selitev v 

nastajajoči hospitalni objekt. Konec leta 

1970 se je v 8. nadstropje nove stavbe 

preselil urološki oddelek stare kirurške 

klinike,« pove sogovornik. »Zdravniki, 

medicinske sestre in drugo osebje so z 

neponovljivim žarom in napori izvajali 

delo v novi stavbi sredi gradbišča. Ravno 

njihova prizadevnost in neomajna 

vztrajnost sta nas pripeljala do tega, da 

smo vendarle zbrali moči in sredstva za 

postopno nadaljevanje dela (končni dogovor 

je bil, da je 40 odstotkov financiral 

republiški proračun, 30 odstotkov 5 

mestnih ljubljanskih občin, 30 odstotkov 

pa 23 občin ljubljanskega okraja), ki je 

leta 1975 pripeljalo do otvoritve prvega 

dela,« doda Janez Zemljarič. 

Odgovornost, prodornost in angažiranje 

vseh 

Za dokončanje stavbe in nadaljevanje 

gradnje je bil izjemno pomemben nov, 

popolnejši program Kliničnih bolnic, ki 

je nastal leta 1971: v njem je dozorelo 

spoznanje, da je gradnja dokončno stekla, 

program pa je poleg posteljnega 

dela opredelil še diagnostične, terapevtske 

in oskrbovalne enote. »Ta povsod 

soglasno sprejet dokument je v nekaterih 

delih aktualen še danes, predvsem 

v jasni opredelitvi, da se mora Slovenija, 

potem ko bo izgrajen tako velik in sodoben 

center, hkrati opredeliti tudi potrebno 

delitev dela in širši ustrezen razvoj 

bolnišnične dejavnosti in drugih objektov,« 

pove Zemljarič. V novem programu 

je bilo razširjeno tudi število dejavnosti, 

ki so prehajale v moderno opredelitev 

in tehnološko izpopolnjevanje objektov 

za diagnostiko, kurativo, rehabilitacijo in 

kvalitetno pedagoško ter raziskovalno 

delovanje. 

»Ni mogoče opisati, s kakšno odgovornostjo, 

prodornostjo in angažiranjem so 

poslej nastajali projekti, odločitve o gradbeni 

zasnovi in vsa gradbeniška in instalacijska 

dela. Med drugim je bilo delo 

tako organizirano, postopki pa usklajeni 

do te mere, da nikjer niso bile potrebne 

spremembe in drugačne rešitve,« pove 

Zemljarič. Prepričan je, da je do dokončanja 

gradnje pripeljala neustavljiva notranja 

moč, znanje, enotnost in privrženost 

vseh sodelujočih: tako gradbincev 

kot tudi vseh zaposlenih. Nemogoče je 

izpostavljati izredne prispevke posameznikov, 

meni sogovornik. 


7

aktualno 


Osebni stik in neposredna bližina narave sta tisto, kar bolniki in osebje cenijo. Četudi »odmaknjeni od 

centra«, so skupno štirje oddelki, situirani v bolnišnici dr. Petra Držaja, v svojem mišljenju in dejavnosti 

na področju zdravljenja dosegli številne pomembne premike 


V bolnišnici dr. Petra Držaja na Vodnikovi 

cesti 62 delujejo skupno štirje oddelki 

Univerzitetnega kliničnega centra 

Ljubljana (UKCL). Izredno dobra timska 

obravnava na KO za hipertenzijo Interne 

klinike, kratka čakalna doba na KO za 

abdominalno kirurgijo Kirurške klinike, 

celostna geriatrična oskrba v Centru za 

vojne veterane in zgled Sloveniji za zdravljenje 

revmatoloških bolezni – našteto 

predstavlja le nekaj izmed posebnosti, ki 

smo jih izvedeli ob našem obisku. Majhnost, 

fleksibilnost, pa tudi to, da »te vratar 

vsako jutro pozdravi z nasmehom in mu 

lahko mimogrede zaupaš tudi ključe od 

svojega avta«, so tisto, kar zaposlene v 

manjši bolnišnici v Šiški z zadovoljstvom 

spremlja v službo iz dneva v dan. 

Na KO za abdominalno kirurgijo 

predvsem »urgenca s ceste« 

Na Kliničnem oddelku za abdominalno 

kirurgijo Kirurške klinike, katerega del 

deluje v bolnišnici dr. Petra Držaja, imajo 

skupno 74 postelj, štiri od teh so postelje 

intenzivne terapije, deset pa je postelj 

intenzivne nege. »Naša velika prednost 

je majhnost in fleksibilnost,« ob našem 

obisku pove mag. Bojan Žakelj, namestnik 

predstojnika KO za abdominalno 

kirurgijo. Kako zelo fleksibilni so lahko 

pri pregledih, se pokaže tudi v času najinega 

pogovora, ko ga zmoti klic glede 

naročanja pacienta z rakom debelega 

črevesa: pacient bo sprejet takoj, že v 

nekaj dneh bo operiran. »Čakalna doba 

za operacijo bolnikov z rakom debelega 

črevesa je pri nas zelo kratka, med sedem 

in deset dni. Seveda pa so bolniki, 

pri katerih obstaja veliko tveganje, lahko 

operirani že naslednji dan,« pove mag. 

Bojan Žakelj. Rak črevesja z zaporo je sicer 

primer ene izmed zahtevnejših operacij, 

ki lahko traja okoli štiri ure. Takšnih 

operacij na omenjenem oddelku letno 

opravijo okoli 150. 

Na njihovem oddelku se sicer ukvarjajo 

bolj z »urgenco s ceste,« pove namestnik 

8 

V bolnišnici dr. Petra Držaja skupno delujejo štirje oddelki, trije s področja Interne klinike in eden s področja Kirurške klinike. Bolnišnica v 

zgornji Šiški je dobila ime po partizanskem zdravniku Petru Držaju. Velike, svetle sobe in petje ptičev na bližnjem hribu Rožnik so tisto, 

zaradi česar tako osebje kot tudi bolniki v omenjeni stavbi – nekoč gradu – radi preživljajo čas, menijo vsi štirje predstojniki oddelkov. 


aktualno 

predstojnika in doda, da pri svojem delu 

odlično sodelujejo z matičnim oddelkom 

Kliničnega oddelka za abdominalno 

kirurgijo v UKCL. Z izrazom »urgenca 

s ceste« želi sogovornik povedati, da 

obravnavajo predvsem paciente, ki so 

sprejeti prek ambulante Splošne nujne 

medicinske pomoči Zdravstvenega 

doma Ljubljana. Na KO za abdominalno 

kirurgijo v bolnišnici dr. Petra Držaja velja, 

da je več kot polovica bolnikov sprejetih 

in pregledanih še isti dan. Na naše 

vprašanje, če se da oceniti, v katerem 

delu dneva imajo največji naval, zaposleni 

odgovarjajo, da je to izjemno težko 

oceniti. »Ure dežurstva so popolnoma 

nepredvidljive. Na določen dan imamo 

lahko deset nujnih operacij, naslednji 

dan pa skoraj nobene. Sicer pa v povprečju 

na dežurni dan opravimo 2.7 operacij,« 

pove mag. Žakelj. Na omenjenem 

oddelku imajo sicer enajst zaposlenih 

zdravnikov, skupno pa je na oddelku 120 

ljudi. »Ker je oddelek majhen, so lahko 

tudi odnosi bolj korektni. Zdaj denimo 

vsi točno vedo, da midva tukaj sediva 

in se pogovarjava, organizacija dela pa 

je tudi zato – ker vedno natančno vemo 

drug za drugega – precej lažja,« še pove 

mag. Bojan Žakelj. 

Na KO za hipertenzijo edini v Sloveniji uporabljajo metodo merjenja hitrosti pulznega vala 

in centralnih parametrov, s čimer ocenijo zgodnjo prizadetost tarčnih organov. »S tem 

lahko že v zgodnji fazi določimo, ali bolnik potrebuje zdravljenje. Težko je namreč nekomu 

brez argumentov predpisati, da mora nadaljnjih 40 let jemati zdravila, ki seveda niso brez 

stranskih učinkov,« pove prof. dr. Accetto. 

V ambulantni KO za hipertenzijo Interne 

klinike, pove predstojnik Rok Accetto, celotna 

obravnava bolnika poteka timsko: 

eno administratorko imajo za vseh šest 

ambulant, zdravnik in medicinska sestra 

pa skrbita za dve ordinaciji »hkrati«. 

mag. Bojan Žakelj, predstojnik Kliničnega 

oddelka za abdominalno kirurgijo Kirurške 

klinike pove, da se na omenjenem oddelku 

bolnišnice dr. Petra Držaja ukvarjajo bolj z 

»urgenco s ceste«. Dodaja, da pri svojem 

delu odlično sodelujejo z matičnim oddelkom 

Kliničnega oddelka za abdominalno 

kirurgijo v UKCL. 

Nedolgo nazaj niso zdravili niti 

Roosvelta, danes pa je zdravljenje 

hipertenzije izjemnega pomena 

Klinični oddelek za hipertenzijo je bil 

ustanovljen 19. marca 1982. Na vprašanje, 

zakaj relativno pozno osnovanje 

oddelka, tamkajšnji predstojnik, prof. dr. 

Rok Accetto odgovarja, da »hipertenzija 

ni stvar, ki bi bila kot veliko tveganje 

za zdravje spoznana zelo zgodaj«. Kot 

primer poda, da v času druge svetovne 

vojne tudi predsednik ZDA, Franklin 

D. Roosevelt, ni bil zdravljen, ker takrat 

hipertenzije enostavno niso zdravili. 

»Šele po drugi svetovni vojni je stroka 

prišla do spoznanja, kako veliko tveganje 

predstavlja hipertenzija za pojavnost 

srčno-žilnih in možganskih bolezni,« 

pove prof. dr. Accetto. Danes so dejstva 

znana: če v populaciji uspešno znižamo 

krvni tlak, se tveganje za možgansko kap 

zmanjša za 50 odstotkov, za srčno kap za 

16 odstotkov, tudi za ledvično popuščanje 

je tveganje pri nizkem krvnem tlaku 

bistveno nižje. V deželah, kjer so raven 

krvnega tlaka uspešno znižali, se je denimo 

bistveno spremenilo tudi število 

nevroloških bolnikov s kapjo. V Sloveniji 

smo pri rezultatih znižanja krvnega tlaka 

takoj za vodilnimi v svetu (Kanado in 

ZDA): iz približno 9-odstotne urejenosti 

krvnega tlaka iz leta 2001 smo v lanskem 

letu dosegli 35-odstotno urejenost krvnega 

tlaka pri populaciji. 

Na hipertenziji dobra timska 

obravnava 

Hipertenzija je kronična bolezen, kar je 

v približno 90 odstotkih gensko pogojena. 

Tudi zato je izjemno pomembno 

osveščanje o nevarnostih, meni prof. dr. 


9

aktualno 

Accetto. Na njihovem kliničnem oddelku 

si za to prizadevajo iz dneva v dan, 

veliko pa so na področju osveščanja javnosti 

strokovnjaki naredili tudi v okviru 

Sekcije za arterijsko hipertenzijo. 

Na KO za hipertenzijo si prizadevajo, da 

bi bil bolnik deležen čim hitrejše in čim 

bolj kakovostne obravnave. V ambulantni 

obravnavi celotna obravnava poteka 

timsko: eno administratorko imajo za 

vseh šest ambulant. Po sprejemu bolnika 

v približno pol ure pregleda medicinska 

sestra in ga preda zdravniku. V 

istem času, ko zdravnik pregleduje bolnika, 

sestra naredi meritve pri drugem 

bolniku, tim zdravstvenih delavcev pa 

tako, pravi prof. dr. Acceto, skrbi za dve 

ordinaciji hkrati. »Velik del našega dela 

pomeni edukacijo bolnika, pri čemer 

je delo medicinskih sester izjemno pomembno,« 

meni prof. dr. Acceto, ki si 

želi, da bi tudi v Sloveniji čim prej tudi 

formalno spoznali, kako veliko vlogo 

imajo pri zdravljenju kroničnih bolezni 

medicinske sestre. Na njihovem KO sicer 

v hospitalnem delu letno zdravijo okoli 

1000 ljudi, ambulantno pa okoli 5500. 

Nedavno so uvedli novo metodo: edini 

v Sloveniji uporabljajo metodo merjenja 

hitrosti pulznega vala in centralnih parametrov, 

s čimer ocenijo zgodnjo prizadetost 

tarčnih organov. 

Center za vojne veterane: naš cilj 

je bolnika ponovno postaviti na 

noge in vrniti v domače okolje 

Center za vojne veterane je »posebnež« 

med oddelki Interne klinike. V preteklosti 

je bil zasnovan kot celovita enota za 

obravnavo veteranov druge svetovne 

vojne na primarni in sekundarni ravni, 

še vedno združuje delo treh ambulant 

splošne medicine in bolnišničnega oddelka 

s specialistično ambulanto. 

Povprečna starost bolnikov, ki jih bolnišnično 

obravnavajo na Centru za vojne 

veterane, je več kot 81 let. V 98 odstotkih 

gre za nujne sprejeme, ki so skoraj 

izključno sprejeti preko Internistične 

prve pomoči. Polovica bolnikov je neustrezno 

prehranjenih, tretjina bolnikov je 

pomembno gibalno okrnjena, vsak četrti 

je okrnjen kognitivno. ''Največji obet 

koristi obravnave na našem oddelku je,'' 

po besedah vodje, Gregorja Veninška,'' 

pričakovan pri starejših od 75 let, ki zaradi 

številnih bolezenskih stanj jemljejo 

veliko zdravil, so začetno gibalno ali kognitivno 

okrnjeni, neustrezno prehranjeni 

in so obležali zaradi akutne bolezni ali 

splošne onemoglosti.'' »Naša posebnost 

je, da pri obravnavi uporabljamo geriatrični 

pristop, t. i. celovito geriatrično 

oceno,« pove Veninšek. Posameznika 

pri zdravljenju obravnavajo v interdisciplinarnem 

timu – zdravnik s pomočjo 

diplomirane medicinske sestre, fizioterapeva, 

socialnega delavca, dietetika, 

ter po potrebi psihiatra in drugih specialistov, 

skuša identificirati vse bolnikove 

težave in napravi ustrezen načrt obravnave, 

katere cilj je remobilizacija bolnika 

in njegova vrnitev v domače okolje. 

V prihodnosti želijo celovito 

oskrbo ponuditi vsem bolnikom 

''Poleg zdravljenja akutne bolezni poskušamo 

vedno odkriti in obravnavati 

običajno prezrte medicinske probleme 

kot so delirij, demenca, depresija, polipragmazija, 

neustrezna prehranjenost, 

gibalna okrnjenost in ne-biološke dejavnike 

zdravja, ki onemogočajo kakovostno 

bivanje, po možnosti v domačem 

okolju. Naš cilj je, da ozdravimo akutno 

bolezen ter bolnika postavimo na noge. 

Veliko težo pri načrtovanju in izvajanju 

oskrbe imajo bolnikove vrednote. Za 

krhkega in bolnega starega človeka je 

kakovost preostalega življenja pogosto 

bolj pomembna od dolžine le tega,'' 

pove Veninšek. V Centru za vojne veterane 

so ponosni, da so njihovi bolniki v 28 

dneh po odpustu zaradi podobnih težav 

ponovno sprejeti v bolnišnico zgolj v 3 

odstotkih in si želijo, da bi lahko celovito 

geriatrično oceno in na njej temelječo 

oskrbo v prihodnosti ponudili vsem bolnikom, 

ki jo potrebujejo, vendar se pri 

tem soočajo s pomanjkanjem zdravnikov 

in premajhnim obsegom programa. 

Na oddelku, kjer program zdravstvene 

zavarovalnice dopušča zdravljenje zgolj 

450 bolnikov letno, delajo samo trije 

zdravniki, ki poleg dela na bolnišničnem 

oddelku enkrat tedensko delajo tudi v 

ambulantah in sodelujejo pri zagotavljanju 

neprekinjenega zdravstvenega 

varstva tako v svoji hiši kot na Internistični 

prvi pomoči. Obetajo si, da bodo 

med zdravniki, ki sedaj v večjem številu 

končujejo specializacijo iz interne medi- 

10 


Na KO za revmatologijo Interne klinike se 

vseskozi trudijo, da bi bili vodilni center za 

področje revmatologije, ne samo za Slovenijo, 

temveč tudi navzven. Kot razloži 

predstojnik Dušan Logar, so že štiri leta 

nazaj uvedli elektronsko klinično pot za 

zdravljenje revmatoidnega artritisa, zdaj 

uvajajo podobne elektronske klinične poti 

še za dve drugi bolezni. 

Vizija Centra za vojne veterane je, da bi 

kot enota za akutno geriatrično medicino 

in remobilizacijo v prihodnosti zagotovili 

geriatrično oskrbo vsem akutno bolnim 

krhkim starim ljudem sprejetim na Interno 

kliniko. Želijo si povečanje plačanega 

programa in sodelavcev, s katerimi bodo 

lahko naprej razvijali svojo dejavnost, ki 

pomeni novost v slovenskem prostoru, 

omeni predstojnik Gregor Veninšek.

aktualno 

V bolnišnici dr. Petra Držaja tudi oddelek Lekarne 

V okviru Lekarne UKCL deluje tudi oddelek Lekarne v bolnišnici dr. Petra Držaja. Z 

zdravili, medicinskimi pripomočki ter potrošnim materialom oskrbuje oddelke bolnišnice. 

Poleg tega ta lekarna deluje tudi kot javna lekarna in z zdravili na recept ter 

drugimi izdelki oskrbuje paciente, ki se zdravijo ambulantno. V letu 2010 sta bila na 

kliničnem oddelku za revmatologijo in kliničnem oddelku za hipertenzijo uvedena 

klinična farmacevta, ki skrbita za informiranost zdravstvenega osebja z informacijami 

o zdravilih, sodelujeta pri raportih in vizitah ter pripravljata preglede terapije pri kritičnih 

bolnikih. V sklopu sodobnih smernic obravnave bolnika med različnimi ravnmi 

zdravstva se pripravljamo na uvedbo brezšivnega načina zdravljenja, ki ob ustrezni 

informacijski podpori omogoča individualizirano obravnavo bolnika od sprejema do 

odpusta ter nadaljevanja terapije pri osebnem zdravniku. S temi ukrepi lahko zmanjšamo 

z zdravili povezane zaplete, kar je predvsem pomembno pri starejših polipragmatičnih 

bolnikih. 

cine, tudi tisti, ki bodo za svojo kariero 

izbrali geriatrično medicino. »Potrebe po 

geriatrični oskrbi so velike. V ZDA denimo 

ocenjujejo, da kar 15 odstotkov ljudi, 

starejših od 65 let, potrebuje geriatrično 

oskrbo,« pove Veninšek, ki si želi, da 

bi tudi v Sloveniji spoznali, da ustrezna 

geriatrična oskrba ob nespremenjenih 

stroških za zdravstvo izboljšuje kvaliteto 

življenja bolnikov, zmanjša število bolnišničnih 

obravnav, poveča delež živečih v 

domačem okolju in odmakne čas, ko je 

potrebno zagotoviti nego v domovih za 

ostarele. 

Revmatologija: smernice zdravljenja 

za vso Slovenijo, pa tudi 

edinstven laboratorij 

Bolezni s področja revmatologije so 

najpogostejše v srednji življenjski dobi 

(med 40. in 50. letom), nekaj pa je bistveno 

starejših, pa tudi bistveno mlajših 

bolnikov, nam ob našem obisku KO za 

revmatologijo Interne klinike pove namestnik 

predstojnika, prim. dr. Dušan 

Logar. Na omenjenem oddelku je zaposlenih 

skupno deset zdravnikov, vseskozi 

pa se trudijo, da bi bili vodilni center za 

področje revmatologije, ne samo za Slovenijo, 

temveč tudi navzven. Že štiri leta 

nazaj so denimo uvedli elektronsko klinično 

pot za zdravljenje revmatoidnega 

artritisa. Zdravnik za vsakega pacienta 

posebej vodi elektronski »karton«, pacienti 

po zdravljenju z zdravili dobivajo 

standardizirane vprašalnike, zaradi česar 

zdravniki lažje določijo nadaljnjo terapijo. 

»Pri pacientki, katere podatke pravkar 

vnašam, je opaziti vidno izboljšanje po 

zdravljenju z biološkim zdravilom. Tudi 

sama ocenjuje, da so njene bolečine, 

ki so bile na začetku neznosne, danes 

precej manjše,« pojasnjuje dr. Logar. Z 

biološkimi zdravili se zaradi revmatičnih 

bolezni v Sloveniji zdravi okoli 600 bolnikov. 

»Zadnja leta v svetu velja pravilo, 

V okviru KO za revmatologijo deluje referenčni Laboratorij za imunologijo revmatologije, letno pa tam izvedejo preko 40 tisoč preiskav, 

pomembnih za diagnostiko revmatičnih obolenj. 


11

aktualno 

12 

da je zdravljenje revmatoidnega artritisa 

učinkovito, če ga zdravimo zgodaj in 

agresivno,« pojasnjuje dr. Logar. Zdravniki 

najprej poskusijo z »običajno« terapijo, 

če ta ni uspešna, bolniku po približno 

devetih mesecih predpišejo biološko 

zdravilo. Elektronske klinične poti na 

področju zdravljenja revmatoidnega artritisa 

so se izkazale za zelo učinkovite, 

zato si zdaj prizadevajo, da bi uveljavili 

še elektronske klinične poti za dve drugi 

bolezni, za luskavični (psoriatični) artritis 

in ankilozirajoči spondilitis. 

Brez laboratorija za imunologijo 

revmatizma ne bi bilo izvrstnih 

možnosti diagnosticiranja 

Kako zelo razširjene so bolezni na področju 

revmatičnih obolenj, dokazuje 

tudi dejstvo, da so Združeni narodi desetletje, 

ki se pravkar izteka, poimenovali 

»dekada bolezni gibal«, s tem pa so želeli 

nacionalne vlade opozoriti, da si omenjeno 

področje zasluži več pozornosti. 

Prim. dr. Dušan Logar z razumevanjem 

pomena revmatičnih obolenj v Sloveniji 

ni preveč zadovoljen; ob ogledu fotografij 

ljudi z revmatičnimi obolenji, ki so bile 

nedaleč nazaj razstavljene v slovenskem 

parlamentu, omeni, da so tam dosegle 

le odmevnost v medijih, ne pa pri tistih, 

ki imajo v rokah škarje in platno. Za to, 

da bi bolezni, povezane z revmatičnimi 

obolenji, čim bolj obvladovali, si na KO 

za revmatologijo prizadevajo tudi v okviru 

laboratorija za imunologijo revmatizma. 

Laboratorij v pritličju bolnišnice dr. 

Petra Držaja, je referenčni laboratorij za 

celo Slovenijo, ob našem obisku pove 

vodja Laboratorija za imunologijo revmatizma, 

Tanja Kveder. Letno v njem 

naredijo preko 40 tisoč preiskav, kar 

tretjina od teh pa je za naročnike izven 

UKCL. »Brez laboratorijske diagnostike ni 

možna postavitev diagnoze sistemske 

bolezni veziva,« njihovo pomembnost 

izpostavi tudi prim. dr. Dušan Logar in 

doda, da tako lahko predvidijo tudi težji 

potek bolezni za približno deset let vnaprej. 

Izredno ponosni so, da laboratorij 

vedno znova privablja mlade raziskovalce 

in študente, pa tudi na to, da zanje 

dela strokovnjakinja, ki je še nedavno 

delala v Chicagu: višja raziskovalka Snežna 

Sodin Šenurlj. 


Transplantacija 

ledvic in hemodializa 

omogočata kvalitetno 

življenje 

Ob 40-letnici prve kronične hemodialize in transplantacije ledvice – 

oboje je bilo prvič opravljeno v UKCL - smo se pogovarjali s prof. dr. 

Rafaelom Ponikvarjem, dr. med., vodjo Centra za dializo in namestnikom 

predstojnika KO za nefrologijo Interne Klinike 


Kronična hemodializa in transplantacija 

ledvic, dva izmed največjih 

dosežkov medicine dvajsetega 

stoletja, sta bili v Republiki Sloveniji, 

leta 1970, prvič izvedeni znotraj 

Univerzitetnega kliničnega centra 

(UKCL). Obe vrsti nadomestnega 

zdravljenja okvar ledvic sta mnogim 

bolnikom s končno odpovedjo 

ledvic omogočila dolgo in polno 

življenje. V UKCL smo še danes, štirideset 

let po začetkih, na področju 

kakovosti dialize in transplantacije 

ledvic v samem svetovnem vrhu. 

»Naši rezultati so izjemno dobri. 

Zagotovo lahko tem izjemnim 

uspehom pripišemo tudi majhnost 

naše države, čeprav je kvaliteta v 

našem, pa tudi v drugih slovenskih 

centrih, vseskozi zelo visoka,« pove 

prof. dr. Rafael Ponikvar, vodja Centra 

za dializo in namestnik predstojnika 

KO za nefrologijo Interne 

klinike. V okviru Centra za dializo 

imajo trenutno 41 dializnih mest 

za okoli 220 kroničnih dializnih 

bolnikov, delajo pa kar v treh izmenah: 

dopoldne, popoldne ter preko 

noči, kar pomeni, da so na voljo 24 

ur na dan. 

»Dializa je absolutno življenjskega pomena, brez nje bolniki ne bi preživeli,« pove prof. dr. 

Rafael Ponikvar.

aktualno 

Kdo so bolniki, ki hemodializo ali 

transplantacijo ledvic sploh potrebujejo 

»Gre za kronične bolnike, ki so trajno prizadeti 

z izgubo funkcije ledvic, pa tudi za 

bolnike, ki jim ledvice odpovedo akutno 

(letno jih je v Sloveniji med 600 in 700). 

Novih kroničnih bolnikov, ki potrebujejo 

dializno zdravljenje ali transplantacijo, je 

po podatkih iz Registra nadomestnega 

zdravljenja za Slovenijo med 230 in 250 

letno. V okviru nadomestnega zdravljenja 

gre lahko za hemodializo, peritonalno 

dializo ali transplantacijo.« 

Kaj omogoči bolniku nadomestno 

zdravljenje 

»Povedano na kratko: omogoči mu polno 

življenje, delo, študij, potovanja po 

svetu in preživetje dolgih desetletij kvalitetnega 

življenja. Vse to je odvisno predvsem 

od spremljajočih bolezni. Kronična 

hemodializa, ki se je v svetu pričela uporabljati 

leta 1960, v Sloveniji pa leta 1970, 

se je razvila do te mere, da omogoča 

dolgo in kvalitetno življenje. Po svetu že 

poročajo o bolnikih, ki se z dializo zdravijo 

več kot 40 let. Bolnica z najdaljšim hemodializnim 

stažem pri nas se dializira 

37 let in 10 mesecev. Dializa je v Sloveniji 

dostopna vsem, ki jo potrebujejo. Včasih 

tega ni bilo. Leta 1960 so v tujini denimo 

imeli komisijo, ki je odločala o tem, kdo 

bo prišel na dializo in kdo ne. To je bilo 

zelo hudo. To so bili časi, ko je manjkalo 

tako znanja kot aparatur; bili so začetki, 

ki so pomenili velik premik, čeprav niso 

vsi bolniki s končno odpovedjo ledvic 

prišli na dializo. A pred tem so vsi ljudje 

zaradi tega umirali.« 

Lahko razložite, kdaj se odločamo za 

dializo in kdaj za transplantacijo 

»Dejstvo je, da si transplantacijo želi veliko 

ljudi, ki so prizadeti zaradi odpovedi 

ledvic. Seveda so pred transplantacijo 

potrebne zelo natančne preiskave, a 

načeloma transplantacijo omogočimo 

vsem bolnikom, ki to želijo in imajo zanjo 

izpolnjene pogoje. Starostnih omejitev 

ni več. Od leta 2000 smo člani Eurotransplanta, 

ki združuje Belgijo, Nizozemsko, 

Luxemburg, Nemčijo, Avstrijo, Hrvaško 

in Slovenijo. Po številu transplantacij 

ledvic smo v poprečju Evrotransplanta, 

»Gre za ogromen 

klinični in tudi 

civilizacijski 

dosežek. Kar se 

tiče kakovosti 

dialize in 

transplantacij 

ledvic, smo v 

UKCL v svetovnem 

vrhu. To se odraža 

predvsem pri 

preživetju in 

smrtnosti, ki 

ju spremljamo 

skozi Register. 

Naši rezultati so 

izjemno dobri.« 

čakalna doba za transplantacijo je relativno 

kratka.« 

Kako dolga je čakalna doba 

»V zadnjem času dobijo ledvico mnogi 

bolniki v roku enega leta, je pa čas odvisen 

tudi od imunoloških posebnosti 

posameznika.« 

V vmesnem času pa je potrebna dializa 

»Da; dializa omogoča miren in natančen 

postopek preiskav in morebitnih terapij. 

Potem bolnika pokličemo – ponavadi se 

to zgodi sredi noči – ga ponovno pregledamo, 

dializiramo in nato po premedikaciji 

z imunosupresijskimi zdravili napotimo 

v operacijsko dvorano. Dializa je 

bolnikom na voljo tudi takrat, ko pride do 

začasne ali trajne odpovedi presadka.« 

Kaj pomeni dializa za bolnika 

»Dializa je absolutno življenjskega pomena, 

brez nje bolniki ne bi preživeli. 

Bolniki morajo priti k nam 3-krat na teden, 

dializira se 4, 5 ali 6 ur; eno skupino 

bolnikov pa dializiramo 3-krat na teden 

po 8 ur čez noč, med spanjem. Princip 

je enostaven: čim daljša je dializa, tem 

boljši so učinki zdravljenja in preživetje. 

Nekateri so na dializo navajeni in z njo 

zelo zadovoljni, mnogi pa si želijo transplantacije. 

Pri posamezniku je kratkoročni 

in dolgoročni učinek transplantacije 

nemogoče napovedati. Zato niso 

tako redki bolniki, tudi med mlajšimi, ki 

transplantacijo odklanjajo.« 

Tako prvo transplantacijo ledvice kot 

tudi prvo hemodializo smo v Sloveniji 

prvi opravili v UKCL. Ali še danes 

takšnemu dosežku pripisujemo velik 

pomen 

»Seveda. Gre za ogromen klinični in tudi 

civilizacijski dosežek. Kar se tiče kakovosti 

dialize in transplantacij ledvic, smo 

v UKCL v svetovnem vrhu. To se odraža 

predvsem pri preživetju in smrtnosti, ki 

ju spremljamo skozi Register. Naši rezultati 

so izjemno dobri. Zagotovo lahko 

uspehu pripišemo tudi majhnost naše 

države, čeprav je kvaliteta v našem centru 

vseskozi zelo visoka. Eden izmed dejavnikov 

kvalitete je tudi bdenje nad žilnimi 

pristopi. Ves čas sami delamo arterio 

venske fistule in vstavljamo umetne žile. 

Rešujemo vse komplikacije arteriovenskih 

(AV) fistul – to so razne tromboze in 

slabe funkcije; naše znanje na tem področju 

je za bolnike izredno pomembno. 

S takojšnjo trombektomijo po trombozi 

AV fistule omogočimo bolniku ohraniti 

žilni pristop za dializo in ga obvarujemo 

pred vstavitvijo dializnega katetra, ki je 

potreben, če AV fistula ne dela.« 

V letošnjem letu ste uvedli novo metodo 

zdravljenja akutne okvare ledvic 

pri bolnikih s plazmacitomom. 

“Začeli smo uporabljati dializator/umetno 

ledvico, katere membrana je bolj 

prepustna od običajnih dializatorjev. Ta 

večja prepustnost omogoča odstran- 


13

aktualno 

jevanje nekoliko večjih molekul beljakovin, 

ki nastajajo pri plazmocitomu. 

Omenjena metoda pomaga pri zdravljenju 

akutne ledvične odpovedi, ki nastane 

pri plazmacitomu. Gre za eno izmed 

novosti, ki smo jih skozi leta uvajali 

v našem Centru. Naj se vrnem še k transplantacijam. 

Na področju transplantacij 

ledvic imamo za približno 20 odstotkov 

boljše preživetje ledvic, kot je povprečje 

v Eurotransplant.” 

Čemu to pripisujemo 

“Predvsem veliki skrbnosti pri pripravi 

bolnikov ter bdenju nad bolniki na 

enem mestu. Izogibamo se presaditvam 

z velikimi imunološkimi preprekami, pa 

tudi sprejemanju organov nestandardnih 

darovalcev. Na KO za nefrologijo 

vse to počnemo že štirideset let, znanje 

je vedno bolj izpopolnjeno. Ničesar ne 

prepuščamo naključju.” 

Pa v tujini ne velja, da bi za bolnika 

na enem mestu opravljali vse 

“Različno. Za ZDA denimo vem, da bolnike 

po transplantaciji ledvic pošljejo k 

zdravniku, od koder je bil bolnik napoten. 

V Sloveniji pa imamo prednost, da 

smo tako majhni, da lahko bolniki po 

transplantaciji prihajajo k nam. Neposredno 

po presaditvi so pregledi pogosti, 

pozneje pa na 2 - 3 mesece. Bolnikom 

vedno omogočamo dostopnost do 

zdravnika, tudi prek telefona.” 

Ali dializa nujno vodi v transplantacijo 

in ali potem bolnik dokončno ozdravi 

“Ne, bolnik v nobenem primeru ni 

ozdravljen, v obeh primerih gre za 

nadomeščanje funkcije izgubljenega organa. 

Tudi sama transplantacija ima svoje 

omejitve; polovica ledvic propade po 

približno 10- 12 letih, potem jih je potrebno 

nadomestiti. Pri dializi ni tako ostrih 

pogojev za sprejem v program zdravljenja, 

kot to velja pri transplantaciji, zato 

pomeni dializa pribežališče za vse, ki jim 

ledvice ne delajo.” 

Kakšne so sicer omejitve za posameznega 

bolnika, ki potrebuje dializo 

“Z razvojem tehnologije in spoznanji se 

trudimo, da bi bilo omejitev čim manj. 

Kadar delamo daljšo dializo – že prej 

sem omenil, da eno skupino dializiramo 

3-krat po 8 ur - dodatnih omejitev za 

bolnika ni. Opozarjamo zgolj pred ekstremi 

uživanja sadnih sokov in preveč 

soljene hrane, to pa velja tudi za zdravega 

človeka.” 

Število ledvičnih bolnikov se iz leta v 

leto večje. Čemu pripisujete to 

“Pravzaprav se je pri nas številka kar 

umirila; vsako leto beležimo zgolj 3 - 4 

odstotni porast vseh bolnikov v programu 

nadomestnega zdravljenja ledvične 

odpovedi. To pripisujemo učinkovitim 

terapijam preprečevanja ledvične okvare 

– še preden posameznik dializo sploh 

potrebuje. Z zdravili lahko naredimo 

veliko. Zelo učinkovito je denimo zdravljenje 

hipertenzije oz. povišanega krvnega 

tlaka:če posameznik nima urejenega 

krvnega tlaka, to samo po sebi uničuje 

funkcijo ledvic. Dobra je tudi terapija sladkorne 

bolezni in visokega holesterola. 

Vse to so dejavniki, ki ljudem omogočajo 

kakovostno življenje brez dialize.” 

Pred leti je bilo medijsko odmevno, 

ko so na Hrvaškem za hemodializo 

umrli bolniki. Za kaj je šlo v tem primeru 

“V tovarni so preizkušali tesnost dializatorjev, 

in sicer s snovjo, ki se po preizkusu 

tesnosti kapilar dializatorja ni popolnoma 

izprala – prišla je v kri in zaradi 

hlapnosti pri relativno nizkih temperaturah, 

okoli 37 stopinj, je prišlo do nastanka 

plina v krvi bolnikov, ki so se s temi 

dializatorji dializirali. Prišlo je do akutne 

zamašitve pljučnih kapilar in smrti.” 

14 

Obe vrsti nadomestnega zdravljenja okvar ledvic (transplantacija in dializa) sta mnogim 

bolnikom s končno odpovedjo ledvic omogočila dolgo in polno življenje. 


Kako velika nevarnost sicer obstaja, 

da pride do tako hudih zapletov 

“Če imamo odličen dializni material, kot 

ga ta trenutek imamo v UKCL, in tudi 

drugod v Sloveniji, so nevarnosti minimalne. 

Imamo vrhunske hemodializne 

monitorje z množico varnostnih sistemov, 

predvsem pa zelo strokovno podkovano 

in izurjeno dializno osebje, ki 

odlično in predano opravlja svoje zahtevno 

delo.”


aktualno 

V imenu petih študentov, ki so se tri mesece mudili na medicinski odpravi v Ugandi, Andrej Porčnik, 

zdravnik pripravnik UKCL, piše o zdravljenju in drugačni kulturi juga Ugande 

Andrej Porčnik 

Julij 2010, nahajam se sredi črne 

celine, ob prečudovitem jezeru, 

po katerem s kanujem plujejo domačini, 

sedim v majhni sobici na 

lesenem stolu, okoli mene stene, 

s katerih odpada omet, pod mano 

zemlja, pred menoj miza, čez mizo 

mati z otrokom v naročju, ki kašlja 

in ima visoko vročino. Okoli mojega 

vratu stetoskop, za menoj antibiotiki. 

Z mislimi sem pri otrokovem 

stanju, le kaj mu je in kako ga 

pozdraviti, se sprašujem To se je 

dogajalo čez poletje na jugu Ugande. 

Prizore, kot je ta, smo dnevno 

srečevali tekom trimesečne humanitarne 

odprave pod okriljem sekcije 

za tropsko medicino. Tam sem 

bil skupaj z Bredo Podjaveršek, 

dr. med., Nino Šenico, dr. med., 

Mikom Rebernikom, študentom 

medicine in Tatjano Čuk, študentko 

visoke šole za zdravstvo. 

Ko sem bil na odpravi, sem ves 

čas doživljal kontraste med stanjem 

tam in pri nas v Sloveniji 

Nekega dne je vstopil v našo kliniko 

mlad fant, prisodil bi mu kvečjemu šestnajst 

let. Povedal je, da ga boli v prsnem 

košu in da občasno izgublja zavest. Ob 

poslušanju njegovega srca s stetoskopom 

sem slišal glasni šum aortne stenoza 

in mitralne regurgitacije, najverjetneje 

kot posledico nezdravljene revmatske 

vročice. Gledal sem fanta, fant je gledal 

mene. Na njegovih ustih je še vladal nasmeh, 

ni vedel, za kakšno stanje gre. Misli 

so mi odtavale v domovino. Naši splošni 

zdravniki že leta z uspešno diagnostiko in 

predpisovanjem antibiotikov to bolezen 

preprečijo. Spomnim se na Univerzitetni 

klinični center Ljubljana (UKCL), kjer bi 

takšno stanje z najmodernejšo in uspešno 

tehnologijo tudi operirali in bi lahko 

ta fant živel normalno življenje. V Ugandi 

pa bi moral plačati antibiotike sam, v kolikor 

bi ga želeli operirati, bi moral fant 

v Indijo in plačati 14.000 evrov. Denarja 

domačini nimajo, takšnih primerov pa je 

bilo ogromno. Fant odide domov… 

Vročina, kašelj, dehidracija – in 

popolnoma drugačen odnos 

staršev 

Leto nazaj sem ob besedi Afrika pomislil 

na lačne in bolne otroke, ki tekajo po 

peščenih tleh, v daljavi pa postopa slon. 

Sedaj pa sem videli slone, prav tako pa 

smo dnevno dobili vsaj kakšen ducat 

V majhni hiški je ekipa skupno petih ljudi vsak dan sprejemala paciente. Nekateri so prišli od blizu, drugi od daleč – eni celo tako od daleč, 

da so pred hiško prespali čez noč, na dan okoli med 50-70. Mnoge bolezni bi v Sloveniji pozdravili brez težav. 


15

aktualno 

16 

bolnih otrok, ki so jih na hrbtu prinesle 

matere… Vročina, kašelj, dehidracija, 

bolečina, nekateri izmed njih so bili res 

hudo bolni. Sam še nimam otrok, a samo 

mislim si, kako bi se s punco počutila, če 

bi kateri izmed njih zbolel. Verjetno bi 

takoj klicala zdravnika, neozirajoč se na 

to, da sem v bistvu sam zdravnik. Njihove 

matere apatično strmijo v daljavo, 

niso zaskrbljene, do otrok ravnajo precej 

grobo. Marsikatero dekle moje starosti, 

to je 26 let, ima že šest otrok ali več, kar 

je verjetno eden izmed razlogov, da jim 

otroško življenje ne pomeni tako veliko. 

O drugačnosti kulture smo se veliko učili 

iz vsakdanjih obiskov pacientov. Nekoč 

je v sobo vstopila žena; mnogorodnica 

srednjih let z nožničnim izcedkom in 

pridruženimi bolečinami v spodnjem 

delu trebuha. V takšnem primeru je 

treba zdraviti vse možne povzročitelje 

spolnih bolezni. To smo tudi storili. Ko 

smo oskrbeli prvo ženo, je ta stekla ven 

in pripeljala noter še drugo ženo njunega 

skupnega moža. Pozdravili smo tudi 

njo, nato še moža, ženi pa sta kar tekmovali, 

katera bo nesla zdravila njemu. Zaplet 

je dosegel vrhunec, ko smo ugotovili, 

da obstaja nekje še tretja žena tega 

moža … 

Za kosilo tudi kamni in zemlja 

Dnevno so se praznile naše zaloge antibiotikov 

in antimalarikov. Najpogosteje 


Primeri zdravljenja in terapij v času našega bivanja v Afriki so bili izredno raznoliki. »Nikoli 

ne bom pozabil dneva, ko sem se zvečer ves utrujen zvrnil v posteljo, takoj za tem pa so 

pritekli otroci z deklico, ki jo je pičil nek insekt; začela je nastajati anafilaktična reakcija. Z 

antihistaminiki in kortikosteroidi smo uspeli reakcijo zaustaviti,« zapiše Andrej Porčnik. 

»Spoznal sem svet, ki se razlikuje od 

našega, ljudi, ki razmišljajo drugače kot 

pri nas, zdravstveni sistem, ki se niti 

primerjati ne more z našim … Na svet 

in na naše zdravstvo morda gledam 

drugače kot prej. Naš zdravstveni 

sistem ni popoln, a je na zelo visoki 

ravni. Poleg tega ima potencial postati 

še boljši.« 

smo uporabili amoksicilin in ciprofloksacin, 

s katerima smo lahko pokrili širok 

spekter bakterij, saj natančne diagnostike 

tam ni bilo. Zdravila smo predpisovali 

pa smernicah, ki jih je izdala organizacija 

»Zdravniki brez meja.« 

Krompir, fižol, riž in zelje so bili vsak dan 

naše kosilo. Nemalokrat so se v našem 

kosilu znašli razni kamni in zemlja. To 

dejstvo priča o higienskem standardu 

na ekvatorju, posledice pa smo dnevno 

srečevali v svojih ambulantah. Veliko je 

bilo črevesnih parazitov, ki smo jih lahko 

uspešno zdravili z Mebendazolom. 

Prav tako smo se odločili zdraviti ljudi z 

anamnezo peptične razjede kar z eradikacijsko 

terapijo za Helikobakter Pylori z 

amoksicilinom, klaritromicinom in omeprazolom. 

Odzivi na ta zdravljenja so bili 

zelo pozitivni. 

Apatičnost iz obrazov je izginila, 

ko smo jim dali očala 

Ob odmorih sem se velikokrat sprehodil 

po vasici. Na eni strani sem videval 

otroke, nasmejane, vesele, ki so mi tekli 

nasproti in me pozdravljali. Njihovi možgani 

so še nedefinirani, neizoblikovani, 

lahko bi rekel, da so še dojemljivi za vse. 

Zob časa jih še ni izoblikoval. Na obrazih 

starejših pa se je že začela kazati melanholičnost, 

odsotnost čustvovanja, kot da 

bi se vdali v usodo in življenje sprejeli 

takšno, kot je - brez želje in volje spremeniti 

ga na bolje. 

Moji babici so nekaj let nazaj naši 

zdravniki uspešno pozdravili odstop 

mrežnice … Pred mano sedaj stoji mladenka 

z motno roženico – takšno stanje 

bo ostalo. Nato pa vkoraka starejša gospa 

... Povedala je, da ne more več brati 

Biblije. Dali smo ji očala in kar naenkrat 

so se ji kotički ust dvignili, oči so se ji 

zvedrile, gubice na njenih licih pa so 

veličastno zasijale. Z največjim veseljem 

je odšla domov… brati Biblijo. To so bili 

eni redkih trenutkov, ko so Ugandčani 

pokazali čustva, trenutki, ko je z njihovih 

obrazov izginila turobnost, ki jih z leti vse 

bolj zaznamuje.

aktualno 

Po izkušnji: naš zdravstveni sistem 

ni popoln, a je na zelo visoki 

ravni 

Danes sem spet tu, v Sloveniji. Hodim po 

UKCL, mimo ambulant, oddelkov, operacijskih 

sob. Delo poteka usklajeno, sestra 

podaja kirurgu sofisticirane instrumente, 

on z njimi opravlja zapletene posege, 

medtem ko anestezist zagotavlja pogoje 

za nemoteno delo. Uvajajo se nove in 

nove tehnike zdravljenja. Tako izgleda 

družba, v kateri živimo mi. Nekaj mesecev 

prej sem bil v Afriki, v regionalni bolnišnici. 

Ljudje so ležali na tleh, nič ni bilo 

sterilno, zaradi nepravilne uporabe doniranega 

aspiratorja so otroci umirali, na 

obsežnih opeklinah je bil namazan cvetlični 

med, nevrološke bolezni brez možnosti 

diagnoze, bolečine v kolkih, ki se 

zdravijo z natezanjem. Tako izgleda svet 

v katerem živijo. Kaj je bil smisel vsega 

tega, se včasih sprašujem, ko odhajam 

domov iz dela. Pomemben segment je 

nudenje zdravstvenih uslug, ki jih ljudje 

tam nimajo, kot tudi izobraževanje lokalnih 

ljudi o raznoraznih stvareh, da si 

bodo lahko kasneje pomagali sami (v 

času obiska smo jih denimo izobrazili o 

pomenu zdravljenja hipertenzije). Drug 

vidik, morda še pomembnejši, je osebna 

izkušnja. Spoznal sem svet, ki sa razlikuje 

od našega, ljudi, ki razmišljajo drugače 

kot pri nas, zdravstveni sistem, ki se niti 

primerjati ne more z našim… Na svet in 

na naše zdravstvo morda gledam drugače 

kot prej. Naš zdravstveni sistem ni 

popoln, a je na zelo visoki ravni. Poleg 

tega ima potencial postati še boljši. Sodelovanja 

v tem procesu se že veselim. 

Večkrat bom pomislil, kakšna je situacija 

v Afriki in se ne bom spraševal, kaj lahko 

slovensko zdravstvo naredi zame, ampak 

kaj lahko jaz naredim za slovensko 

zdravstvo. 

Na obrazih ljudi je velikokrat zaznati čustveno 

otopelost – a ne takrat, ko lahko 

zaradi novih očal spet berejo Biblijo. 

Velik problem je bil povišan krvni tlak, velikokrat tudi nad 200/140. Zdravili smo jih predvsem z tiazidnimi diuretiki in nifedipinom. Organizirali 

smo tudi izobraževanja o tej bolezni s pomočjo prevajalk. Takrat sem se spomnil na svojo drugo babico, ki jo kličem oma, ki ji naši 

zdravniki že leta uspešno uravnavajo krvni tlak. 


17

aktualno 

Virtualno do svoje ambulante 

Uporabniki bodo lahko doslej od doma načrtovali pot do UKCL, se prek spleta pozanimali o čakalnih 

dobah, urah obiskov in številnih drugih informacijah 

Služba za odnose z javnostmi 

V Univerzitetnem kliničnem centru 

Ljubljana (UKCL) smo bogatejši za 

virtualizacijo obstoječih stavb, ki 

je dosegljiva prek spletne rešitve 

in Infoterminalov, postavljenih na 

sedmih enotah po UKCL. Preko 

Infoterminalov bodo uporabniki 

lahko dostopali do digitaliziranih 

informacij o lokacijah obstoječih 

stavb, odpiralnih časih ambulant, 

možnostih naročanja itd. Iste vsebine, 

kot so dostopne na skupno sedmih 

terminalih, so na voljo tudi na 

spletni strani http://www4.kclj.si/. 

Za bolnike celoten projekt, katerega 

glavni doprinos je spletna stran, pomeni 

vir informacij: odslej bo lahko vsak 

posameznik že doma pogledal, kje 

UKCL sploh je (uporabnik bo lahko odslej 

načrtoval pot do UKCL iz katerega 

koli naslova v Sloveniji, se pozanimal, 

kateri avtobusi mestnega prometa ga 

do UKCL pripeljejo, kje lahko parkira 

idr). Načrti prostorov so povezani tudi 

z drugimi pomembnimi informacijami, 

denimo z lokacijami sanitarij, recepcije, 

informacijskih točk, avtomatov s hrano 

… Na terminalih in na spletni strani lahko 

najdemo tudi kratek opis dejavnosti 

posameznih enot in kliničnih oddelkov, 

odpiralne čase posameznih ambulant, 

čakalne dobe za posamezne preiskave 

ter številne druge informacije. 

Infoterminali so primerni tudi 

za invalide 

Infoterminali so samostoječi in zaradi 

dvižnega mehanizma primerni tudi za 

invalide, omogočajo pa grafični izris in 

besedni opis poti med posameznimi 

stavbami UKCL, kar uporabniku dodatno 

olajša gibanje in iskanje lokacij na celotnem 

območju. Infoterminali so skupno 

postavljeni na sedmih lokacijah, in sicer: 

v glavni stavbi, na Polikliniki, na Pediatrični 

kliniki, na Ginekološki kliniki, Kliniki 

za infekcijske bolezni in vročinska stanja, 

v Bolnišnici dr. Petra Držaja v Šiški, eden 

izmed njih pa je postavljen tudi zunaj 

stavb, in sicer v vratarski hišici v bližini 

uprave UKCL. 

Ob zagonu terminalov 17. novembra 

2010 je mag. Simon Vrhunec, generalni 

direktor UKCL, skupaj z zunanjim izvajalcem 

Damjanom Pintarjem, izvršnim 

direktorjem Zaslon Telecom, d.o.o., na 

Infoterminalu v glavni stavbi simbolično 

prerezal rdeči trak, ob tem pa povedal, 

da se UKCL s projektom virtualizacije 

skuša čim bolj približati uporabniku. »S 

tem omogočamo večjo dostopnost za 

potencialne uporabnike naših storitev, 

kamor so všteti bolniki, obiskovalci ter 

tudi strokovna in poslovna javnost.« in 

dodal, da bo to za uporabnike pomenilo 

predvsem lažjo orientacijo in gibanje 

znotraj posameznih enot UKCL. 

Na projektu sodelovalo več kot 

100 zaposlenih iz UKCL 

Med ključnimi cilji celotnega projekta je 

olajšati dostop do informacij in izboljšati 

njihov pretok. Poleg tega bo, kot je ob 

otvoritvi povedal Jani Recer, pomočnik 

generalnega direktorja za informatiko, 

omenjena rešitev predstavljala tudi podlago 

za naknadno povezovanje z različnimi 

informacijskimi sistemi v UKCL in 

izven njega. 

Pri projektu je sodelovalo več kot 100 

zaposlenih UKCL, za vzdrževanje informacijske 

rešitve pa je bila, pove dr. Irma 

Urh, vodja projekta Virtualizacije UKCL, 

izoblikovana skupina 30 vsebinskih in 

petih tehničnih skrbnikov. Ti bodo odslej 

posodabljali podatke in dodajali nove 

vsebine. Projekt je rezultat prijave na 

razpis Ministrstva za visoko šolstvo, znanost 

in tehnologijo, s čimer smo dosegli 

95-odstotno financiranje iz evropskih 

skladov za regionalni razvoj. 

18 

Ob prvem zagonu terminalov, od leve proti desni: Damjan Pintar, 

izvršni direktor ZASLON TELECOM, d.o.o, Jani Recer, pomočnik generalnega 

direktorja za informatiko, dr. Irma Urh, vodja projekta 

Virutalizacije UKCL, mag. Simon Vrhunec, generalni direktor UKCL, 

prof. dr. Brigita Drnovšek Olup, strokovna direktorica UKCL, Erna 

Kos Grabnar, glavna medicinska sestra UKCL. 


mag. Simon Vrhunec, generalni direktor UKCL in Damjan Pintar, 

izvršni direktor ZASLON TELECOM, d.o.o, sta v novembru simbolično 

prerezala pentljo na enem izmed sedmih Infoterminalov.

aktualno 

»Pred vrnitvijo v UKCL sem pogrešala 

dodatna strokovna izobraževanja, 

izmenjavo mnenj in pogovore,« 

Intervju z Mojco Pučko, medicinsko sestro na Oddelku urgentne interne medicine Interne klinike 

UKCL 

Služba za odnose z javnostmi, Polona Lečnik Wallas 

Mojca Pučko, medicinska sestra, 

zaposlena na Oddelku urgentne 

interne medicine Interne klinike 

UKCL, ima zanimivo izkušnjo. V 

UKCL je iz realnega sektorja prišla 

pred slabim letom dni. Zanimalo 

nas je, zakaj se je odločila 

za vrnitev v UKCL in kakšna so 

njena pričakovanja v prihodnosti. 

Kje delate in kakšen je vaš delokrog 

»Zaposlena sem na Oddelku urgentne 

interne medicine. Moje delo zajema 

vse tri izmene in dežurstva. V 

moj delokrog spada nega pacienta, 

vsa terapija, priprava pacienta na preiskave, 

varnost in dobro počutje.« 

Ker prihajate iz realnega sektorja, 

me zanima vaša izkušnja, kaj 

ste najbolj pogrešala 

»V UKCL sem se vrnila zaradi osebnih razlogov. 

Prestop sem dalj časa načrtovala, 

saj je menjava delodajalca vedno malce 

stresna. Morda sem pred vrnitvijo v UKCL 

pogrešala dodatna strokovna izobraževanja, 

izmenjavo mnenj in pogovore. 

Pogrešala sem tudi izmenjavo izkušenj; 

med sestrami kolegicami, zaposlenimi 

pri koncesionarjih, vsega tega ni bilo v 

takšni meri, kot bi si želela.« 

Kakšen je bil vaš prejšnji delokrog 

v ambulanti koncesionarja 

»Lahko bi rekla, da je bil povsem drugačen. 

Za veliko stvari si moral sam poskrbeti; 

od nabave materiala, cepiva, zdravil, 

statistike, obračuna za ZZZS. Velikokrat 

sem se ukvarjala tudi z inšpektorji, ki 

so prišli opravljati takšen ali drugačen 

»Predvsem sem vesela, da se lahko dodatno izobražujem znotraj in zunaj UKCL,« med drugim 

v intervjuju pove Mojca Pučko, medicinska sestra, zaposlena na Oddelku urgentne 

interne medicine Interne klinike UKCL. 

nadzor nad potekom dela v ambulanti. 

Predvsem pa sem z leti pogrešala družbo 

kolegic, saj je delo v ambulanti lahko 

tudi monotono.« 

Kaj vas je prepričalo, da ste se 

odločili za UKCL 

»Ko sem se po skoraj 15 letih vrnila nazaj 

v UKCL, sploh nisem imela imela nobene 

treme ali kakršnega koli strahu pred 

nastopom dela. Javni zavod sem poznala 

že prej, seveda pa se je medtem veliko 

stvari spremenilo. Drugačen je proces 

dela, na oddelku so nove in natančnejše 

aparature.Vendar pa moram omeniti, da 

se občutek dela s pacienti hitro prebudi 

in povrne tako, da težav pravzaprav nimam.« 

Kakšne so po vašem menenju 

prednosti, ki jih kot delodajalec 

ponuja UKCL 

»Prednosti, ki mi jih ponuja novi delodajalec, 

so kar obsežne, predvsem sem 

vesela, da se lahko dodatno izobražujem 

znotraj in zunaj UKCL, planiram lahko 

dopust, pa tudi kakšen prosti dan ni 

vprašljiv.« 

Bi še kaj sporočili vašim kolegicam 

in kolegom 

»Mojim novim in mladim sodelavcem bi 

se rada zahvalila, da so me lepo sprejeli 

medse. Večini sem lahko mama (smeh). 

Morda še tole: kot vsi v UKCL si tudi mi 

želimo delati v novi intenzivni sobi z 

novo medicinsko opremo.« 


19

aktualno 

»Klinika potem, ko jo je David Beckham 

zapustil, ni nikogar več zanimala,« 

Asist. Marko Macura iz Kliničnega oddelka za travmatologijo Kirurške klinike se je nedavno udeležil 

izpopolnjevanja pri zdravniku, ki je Ahilovo tetivo operiral nogometašu Davidu Beckhamu, sam pa je 

pri nas med drugimi operiral nogometaša Sebastjana Cimerotiča 


20 

Asist. Marko Macura, dr. med., iz KO za 

travmatologijo Kirurške klinike je imel 

željo pomagati športnikom pri športnih 

poškodbah še pred odločitvijo za specializacijo, 

kanček zanimanja za to pa gre 

verjetno iskati tudi v njegovi dolgoletni 

košarkaški karieri. V letošnjem letu ga je 

izmenjava izkušenj gnala na Finsko – naravnost 

k prof. Sakari Oravi, specialistu 

ortopedu, ki je marca letos operiral slavnega 

nogometaša Davida Beckhama. 

»Zanimalo nas je, kdo je ta prof. Sakari 

Orava, na kakšen način on operira,« med 

drugim pove v našem intervjuju in doda, 

da je v času izpopolnjevanja ugotovil, da 

ima tudi sam »veliki prof. Orava« podobne 

probleme kot on sam in vsi drugi, ki 

se ukvarjajo s športnimi poškodbami: 

soočajo se z neučakanostjo športnikov, 

ki želijo okrevati čim prej. 

Menda ste bili nekoč velik športni 

navdušenec, in sicer košarkar. Zakaj 

ste odnehali 

»Predvsem zato, ker je bilo šport težko 


uskladiti s službenimi obveznostmi. Zdaj 

se sam s športom ukvarjam le še občasno, 

predvsem s svojimi tremi otroki. Vsi trije 

igrajo košarko, smo košarkarska družina, 

tudi žena in dedki so igrali košarko.« 

Potem ste se pa zaradi kariere težko 

odrekli športu 

»Ne, sploh ne. Moje delo se mi je zdelo 

zelo privlačno, z lahkim srcem sem 

se odločil, da zaključim športno kariero. 

Morda mi je celo malo odleglo, da sem 

jo dal 'na stran'. Drugače bi bilo, če bi bil 

v košarki res zelo uspešen, a nisem bil 

– v mladinski reprezentanci še, kasneje 

pa ne več. Tako intenzivni treningi, skupno 

okoli 4 do 5 ur na dan, že s študijem 

medicine niso bili združljivi. Reprezentančno 

kariero sem prekinil v 1. letniku 

fakultete: med treningi in izpitnimi roki 

sem izbral slednje.« 

Ste si ukvarjanja s športnimi poškodbami 

želeli od nekdaj 

»Da, še pred specializacijo. Na srečo so 

se tako ideje vodstva klinike kot tudi 

moje skladale.« 

Potem ko je asist. Marko Macura zaradi poškodbe Ahilove tetive operiral našega nogometaša 

Sebastjana Cimerotiča, se je odpravil k profesorju na Finsko, ki je operiral Davida 

Beckhama. 

K vam v verjetno prihajajo tako profesionalni 

kot rekreativni športniki. 

Jim je kdaj težko razložiti, da morajo 

zaradi poškodbe zdaj enostavno mirovati 

»Ne gre za to, da bi morali mirovati. Morda 

je moja prednost v tem, da poznam 

treninge športnikov in njihove cilje. Moji 

pacienti načeloma zelo, zelo malo mirujejo. 

Vedno dobivajo navodila, kaj in 

kako lahko delajo, tako da so v dvoranah 

in igriščih minimalno odsotni, zgolj toliko, 

kolikor je potrebno zaradi kirurškega 

posega. Vsi dobijo zelo natančna navodila. 

Dejstvo je, da mora biti športnik, ki 

je vajen gibanja, vseskozi zaposlen.« 

Nekoč ste bili zdravnik košarkarskega 

društva Slovan. Ste še zdaj 

»Ne. Položaj klubskih zdravnikov je pri 

nas nekoliko nedorečen; klubi se ubadajo 

z velikimi organizacijskimi in finančnimi 

težavami, najpomembneje pa je, 

da športni klub redko – po moji presoji 

– potrebuje stalno prisotnost kirurga. 

Bolj potrebujejo prisotnost fizioterapevta, 

pomembno pa je, da imajo vedno 

omogočeno dosegljivost zdravnika, ki 

se ukvarja s športnimi poškodbami. Tudi 

zame je bolje, da imajo v klubu mojo telefonsko 

številko, kot pa da sedim z njimi 

na klopi.« 

Še ne dolgo nazaj ste se, da bi še izboljšali 

zdravljenje na področju športnih 

poškodb, odpravili na Finsko. 

»Res je. Šlo je za neke vrste izpopolnjevanje 

(angl. fellowship) oz. gostovanje 

na kliniki. V mojem primeru je bilo to 

drugo dlje trajajoče gostovanje, najprej 

sem bili na Kliniki za športne poškodbe 

v Stockholmu na Švedskem, zdaj še na 

Finskem. Zgodba mojega odhoda na 

Finsko je naslednja: novembra lani sem 

pri nas operiral znanega nogometaša 

Sebastjana Cimerotiča. Podobno 

poškodbo Ahilove tetive je marca letos 

utrpel nogometaš David Beckham, 

operiral pa ga je prof. Sakari Orava na 

Finskem. Zanimalo nas je, kdo je prof. 

Sakari Orava, ter to, na kakšen način on

»Moji pacienti 

načeloma zelo, zelo 

malo mirujejo. Vedno 

dobivajo navodila, kaj 

in kako lahko delajo, 

tako da so iz dvorane 

in igrišč minimalno 

odsotni, zgolj toliko, 

kolikor je potrebno 

zaradi kirurškega 

posega.« 

operira. Na kliniki imamo princip, da če 

se učimo, se želimo učiti od najboljših.« 

In kdo je po vaši oceni prof. Sakari 

Orava 

»Prof. Orava je star 65 let, je ortoped, in 

se celo življenje ukvarja s športnimi poškodbami. 

Napisal je preko 110 člankov 

in je prvi na svetu po tovrstni literaturi. 

Napisal je tudi nekaj publikacij za domačo 

športno javnost, je konzultant za 

največje svetovne klube – Real Madrid, 

Barcelono, Romo, Inter, Milan … Poleg 

Davida Beckhama je operiral številne 

druge športnike (Davida Trezegueta, 

Didiera Deschampsa, Peppa Guardiolo, 

Merlene Ottey, Haile Gebreselassie, 

Christiana Ghedino …). Najbolj medijsko 

odmevna je bila seveda operacija 

Davida Beckhama, takrat so bili na kliniki 

okupirani s strani medijev. Podobnost 

poškodbe Cimerotiča in Beckhama je bil 

torej neposredni povod, zakaj sem odšel 

na Finsko. « 

Nekdo, ki operira Davida Beckhama, 

se mora privaditi medijske pozornosti. 

Sta o tem s prof. Oravo govorila 

»Sva. On je medijske pozornosti deležen 

že zaradi svojega delovanja v Španiji, 

Italiji, to z Davidom Beckhamom je 

samo pomenilo vrh medijskega zanimanja. 

Res pa je, da klinika potem, ko jo je 

David Beckham zapustil, ni nikogar več 

zanimala. Prof. Orava je bil tako medijskega 

pritiska relativno hitro razrešen. 

Je pa v odnosu do medijev prof. Orava 

zelo prijazen in skromen, vedno dostopen 

in pripravljen za pogovore. Zelo odprt 

je bil tudi do mene. Zanimalo me je 

predvsem, na kakšen način rešuje težave 

športnikov in s kakšnimi problemi se 

srečuje. Ugotovil sem, da ima tudi sam 

veliki Orava podobne probleme kot mi. 

Ko oskrbimo kakšnega poškodovanega 

športnika in ko nastopi čas rehabilitacije, 

naenkrat vsi vedo več od nas, zdravnikov. 

Prof. Orava je priznal, da ima morda 

zdaj, odkar je operiral Davida Beckhama, 

nekaj manj težav, da pa so si poprej drznili 

mnogi soditi o poškodbah.« 

Imate sami podobno izkušnjo, potem 

ko ste operirali nogometaša Cimerotiča 

»Pravzaprav ne. Cimerotič je jasno povedal, 

da bo poslušal kirurška navodila in se 

je tega jasno držal; v njegovem primeru 

smo v rehabilitaciji s klubskim fizioterapevtom 

zelo dobro sodelovali.« 

Če se vrneva nazaj na Finsko; ste se šli 

učiti posebne metode operacije 

»Ne, ne gre za posebno metodo. Gre 

samo za to, da smo preverili, če se znotraj 

naše klinike držimo podobnih principov. 

Tja nisem šel gledati samo ene 

operacije. Res je, da me je najbolj zanimala 

operacija tetiv, a moje področje so 

rekonstrukcija kolenskih vezi, meniskusov 

in artoskopska kirurgija, s čimer se 

prof. Orava ukvarja. Znan je tudi po tem, 

da opravi največ operacij poškodovanih 

tetiv, ne samo Ahilovih, tudi drugih. Pri 

njemu sem videl tudi operacije kroničnih 

poškodb tetiv tekačev; vsekakor mi 

je dal veliko misliti.« 

Kako pogoste so sicer operacije pri 

poškodbi Ahilove tetive 

»Če gre za pretrganje Ahilove tetive, je 

operacija nujna. Prof. Orava se drži načela, 

da je metoda, kadar gre za rekreativnega 

športnika, primerna perkutana 

metoda, ki ni odprta metoda, saj ne prerežemo 

kože. Pri športnikih se drži načela, 

da poškodovani del vedno odpre.« 

Ali odprta operacija povzroči daljšo 

rehabilitacijo 

»Niti ne, le nekoliko večja nevarnost vnetja 

rane je; možno je, da se rana slabše 

zarašča. Dejstvo pa je, da imajo športniki 

zaradi večkratnih poškodb tetivo že 

okvarjeno. Včasih je tako poleg zašitja 

tetive potrebno še njeno očiščenje.« 

Kako pogosti so lahko zapleti Vemo, 

da je pri Beckhamu celotna javnost 

spremljala njegovo rehabilitacijo in 

se spraševala, zakaj po treh mesecih 

še vedno okreva. 

»To je običajno; doba rehabilitacije je takšna 

tudi pri nas – po operaciji mesec in 

pol imobilizacije. Po koncu imobilizacije 

športnikom naročimo, naj se nadaljnje 

tri mesece ne vzpenjajo na prste in da 

naj ne obremenjujejo tetive. Šele kasneje, 

ko je tetiva tega sposobna, lahko 

aktualno 

začnejo s treningom. Podobno je bilo 

denimo tudi s primerom Cimerotiča. 

Za vrhunske športnike pomeni premor 

petih ali šestih mesecev izredno dolgo 

obdobje; zagotovo potem potrebujejo 

en mesec ostrega treninga, da se lahko 

vrnejo nazaj.« 

Ste kdaj bili priča zelo čustvenih odzivov 

posameznih športnikov, ko so 

izvedeli, da ne bodo mogli več trenirati 

kot prej 

»Seveda. Prvi trenutek, ko jim povem, 

zakaj gre, je zanje hud. Ahilova tetiva ni 

najslabša novica; bistveno bolj so slabe 

volje, ko jim povem, da imajo strgano 

sprednjo križno vez v kolenu, kjer je rehabilitacija 

še daljša, za nogometaše, 

smučarje ali rokometaše pomeni, da se 

v polno aktivnost lahko vrnejo šele 9 do 

10 mesecev po poškodbi, kar pomeni 

izgubo sezone. Pri poškodbi Ahilove tetive 

gre za izgubo pol sezone, pri križni 

vezi pa za celo, kar je psihološko precej 

bolj naporno.« 

Kako potem v takih trenutkih pomirite, 

svetujete 

»Pravzaprav mora to predelati vsak 

športnik sam pri sebi; jaz jim lahko pomagam 

samo s primeri, kako so ravnali 

drugi. Športnik bistveno lažje prenese, 

če mu v tem času naložiš delo. Ob prvi 

informaciji jih skrbi, da bodo v tem času 

morali mirovati. Najlažje športnika potolažiš 

tako, da mu naložiš delo – kot sem 

povedal že uvodoma, moji pacienti zelo 

malo počivajo oz. jim ne dam miru; dam 

jim natančna navodila, da čim bolj pripravljeni 

dočakajo naslednjo sezono oz. 

vrnitev nazaj na igrišče. 

Na trmo niste naleteli 

Trma me pri športnikih ne skrbi, bolj 

me skrbi svojeglavost. Rehabilitacija po 

takih poškodbah je kompleksna. Vsaka 

faza rehabilitacije ima svoj namen; v posamezni 

fazi so nekatere obremenitve 

dovoljene, nekatere še ne. Zato me bolj 

skrbi svojeglavost: športnik prepričan, 

da lahko z delom pride nazaj na igrišče 

in ki prehitro začne obremenjevati določen 

predel, običajno rehabilitacijo samo 

še podaljša ali vsaj pokvari uspeh rehabilitacije. 

S tem pride do nezadovoljstva 

tako na njihovi kot na moji strani. 

Po drugi strani pa sem bil že marsikdaj 

presenečen. Kadar me je bilo zelo strah, 

kako bodo določeni pacienti upoštevali 

navodila rehabilitacije, so ti natančno 

sledili navodilom. Eden izmed takih je 

tudi nogometaš Cimerotič. Po njegovi 

poškodbi so bili rezultati odlični.« 


21

aktualno 

Ustanovitev ‘Partnerstva za 

prehrano in preventivo debelosti‘ 

doc. dr. Nataša Fidler Mis in dr. Eric L. Ding 

Udeleženci srečanja, med njimi je sedmi iz leve proti desni tudi dr. Ding, želijo vplivati na 

javno osveščanje o zdravem načinu prehranjevanja in vplivati na zmanjšanje porabe pijač 

z dodanim sladkorjem, zlasti pri otrocih kot tudi odraslih. 

V Univerzitetni klinični center Ljubljana 

smo nedavno povabili dr. Ericka Dinga, 

epidemiologa nutricionista z Univerze 

»Harvard Medical School«, ki je skupaj s 

podporo prof. dr. Walterja Willetta, dr. 

med. predstojnika Oddelka za prehrano 

na »Harvard School of public Health«, 

aktivno vključen v ocenjevanje javno 

zdravstvenega učinka pijač z dodanim 

sladkorjem na breme bolezni debelosti, 

diabetesa in srčno-žilnih bolezni. Za to, 

da bi z uvedbo »dodatka« na pijače z 

dodanim sladkorjem opozorili na neželen 

zdravstveni učinek tovrstnih pijač, si 

prizadevamo tudi številni strokovnjaki in 

člani civilne družbe v Sloveniji. 

Glavni ukrep: »dodatek« na pijače 

z dodanim sladkorjem 

Ob obisku dr. Eric L. Dinga smo imeli številni 

predstavniki delovno srečanje, katerega 

namen je bil izboljšati zdravstveno 

stanje prebivalcev Slovenije. Želimo 

izboljšati predvsem prehranske navade 

dojenčkov in otrok kot tudi zmanjševanje 

obolenj za sodobnimi civilizacijskimi 

boleznimi, kot so debelost, diabetes, srčno-žilne 

bolezni, rak, karies in druge. Za 

enega glavnih ukrepov pri zmanjševanju 

tovrstnih obolenj predlagamo »dodatek 

za nezaželen zdravstveni učinek« pijač 

z dodanim sladkorjem, ki so v prodaji v 

Republiki Sloveniji. Omenjeno pobudo 

je že podprlo Strokovno združenje nutricionistov 

in dietetikov, RSK za Pediatrijo, 

Združenje za pravice bolnih otrok, Zveza 

potrošnikov Slovenije, nevladna organizacija 

Mreža zdravja ter številni mnenjski 

voditelji iz Slovenije. Z omenjenim »dodatkom« 

želimo vplivati na javno osveščanje 

o zdravem načinu prehranjevanja 

in vplivati na zmanjšanje porabe pijač z 

dodanim sladkorjem, zlasti pri otrocih 

kot tudi odraslih. 

Predlagamo, da bi država z zbranim denarjem 

namensko financirala raziskave 

o prehranskih dejavnikih tveganja za 

nastanek debelosti in drugih kroničnih 

bolezni, ki so posledica pitja pijač z dodanim 

sladkorjem. S tem ukrepom želimo 

izboljšati zdravstveno osveščenost 

in prehranske navade slovenskih državljanov, 

spremeniti percepcijo v realno 

sliko, da so namreč pijače z dodanim 

sladkorjem enako škodljive kot tobačni 

izdelki, ter vplivati na proizvajalce pijač 

z dodanim sladkorjem, da prav tako kot 

tobačna industrija, plačujejo nastalo 

zdravstveno škodo zaradi njihovih izdelkov, 

ki bo namenjen odpravljanju bolezni, 

s katerimi se soočajo ljudje, ki pijejo 

pijače z dodanim sladkorjem. 

Dr. Ding je predstavil podporno pismo 

iz Univerze Harvard in ponudil obsežno 

strokovno pomoč pri izvajanju aktivnosti, 

podporo pri razvoju in ustanovitvi 

neprofitne organizacije ‘Partnerstva za 

prehrano in preventivo debelosti‘. Ko 

nam bo uspelo vzpostaviti tovrsten sistem 

v Sloveniji, upamo, da bomo postali 

vzoren zgled ostalim državam v Evropi 

in v svetu pri naprednem sprejemanju 

javno zdravstvene politike na področju 

debelosti. 

V Sloveniji želimo postati zgled 

ostalim državam 

Dr. Ding je med drugim poudaril, da je 

naloga vlade, da spodbuja ljudi k bolj 

zdravim izbiram. Pomembno je, da informiramo 

ljudi o nevarnosti pitja pijač z 

dodanim sladkorjem in ljudi seznanimo 

z dejstvom, da je nevarnost debelosti 

enaka kot kajenje in da so pijače z dodanim 

sladkorjem in nezdrava prehrana 

enako škodljivi kot kajenje. Proizvajalci, ki 

polnijo trg s pijačami z dodanim sladkorjem, 

bi morali plačati škodo, ki jo s svojimi 

pijačami povzročijo družbi, podobno 

kot morajo tovarne plačati za onesnaževanje 

okolja. Proizvajalci pijač morajo 

razumeti svojo socialno odgovornost, ki 

so jo dolžne odplačati. Trenutno njihovi 

dobički ne odsevajo njihovega celotnega 

vpliva na bolezni, ki jih povzročajo 

pijače z dodanim sladkorjem. Vlada se 

mora zavedati, da prenizke cene nezdravih 

pijač spodbujajo njihovo pitje, 

kar poviša stroške za zdravstvo. Izredno 

težko bi podražili vso nezdravo hrano. 

Prvi korak bi bil, da se tistim, ki proizvajajo 

pijače z dodanim sladkorjem, naprti 

»zdravju sovražne takse«, analogno kot 

je to pri tobaku. Kajenje povzroča celo 

vrsto bolezni. V Ameriki plačajo tobačne 

tovarne stroške zdravljenja v vsaki državi 

za neželene zdravstvene učinke kajenja. 

Tobačne tovarne plačajo mnogo za narejeno 

zdravstveno škodo družbi, proizvajalci 

pijač z dodanim sladkorjem pa 

so pomemben naslednji korak, ki se ga 

moramo lotiti. 

* Intervju z dr. Erikom Dingom bo objavljen v naslednji številki 

22 


aktualno 

Prvič na svetu uporabili žilnega 

robota za posege na femoralnem žilju 

Gre za »pravega robota«, ki so ga posebej za to pripeljali iz ZDA, zdravnik pa lahko z njim upravlja od daleč 

Služba za odnose z javnostmi, Blanka Šetinc 

Na Kliničnem oddelku za kirurgijo srca 

in ožilja, Inštitutu za radiologijo in Kliničnem 

oddelku za žilne bolezni Univerzitetnega 

kliničnega centra Ljubljana so 

v septembru prvič na svetu uporabili 

žilnega robota za posege na femoralnem 

žilju. Robot, ki so ga posebej 

za to pripeljali iz ZDA, je prvi v razvoju 

robotske tehnologije za potrebe žilne kirurgije, 

in se pridružuje drugima dvema, 

ki se uporabljata v elektrofiziologiji in kirurgiji 

nasploh. Gre za »pravega« robota, 

torej napravo, ki ne posnema zgolj roke 

kirurgov, ampak zdravnik z njim upravlja 

preko vmesnikov, ki nimajo nobene podobnosti 

s kirurškimi ali drugimi inštrumenti. 

To je mogoče opraviti daleč stran 

od bolnika, lahko v drugi sobi, ali še dlje. 

Ker se pri omenjenih posegih uporablja 

tudi rentgenska naprava, je ta oddaljenost 

pomembna, saj tako zdravstveni 

delavci niso izpostavljeni rentgenskemu 

sevanju. 

Robot omogoča hitrejše in bolj natančno 

vodenje katetrov in vodilnih žic po 

telesu, z njim je mogoče voditi katetre 

tudi v najbolj zvijugane predele, oziroma 

v predele, ki so s klasično tehniko težko 

dostopni, ali pa zahtevajo veliko časa, da 

se do njih pristopi. V povezavi z robotom 

so bili prvič na svetu uporabljeni specialni 

katetri in vodila, katerih posebnost 

je, da jih lahko zdravnik oziroma robot 

krivi kakor želi, jih obrača, sprošča in na 

ta način hitreje in enostavneje prodira 

preko anatomsko težko ali težje dostopnih 

predelov. 

Posege, ki jih je odobrila Republiška etična 

komisija, so opravili na 20 žilah, vsi posegi 

so bili uspešni. Poglaviten namen, ki 

si ga je zastavila ekipa, ki je pri tem sodelovala, 

to je varnost sistema, je bil s tem 

dosežen. Pri posegih je sodelovalo veliko 

ljudi, tako domačih kot tujih strokovnjakov, 

ki so preživeli v Sloveniji 14 dni. 

V ožji ekipi so poleg prof. dr. Boruta Geršaka, 

dr. med., ki je bil vodja raziskave, in 

dr. Milenka Stankoviča, dr. med., sodelovali 

še ameriška strokovnjaka dr. Jean 

Bismuth in prof. Alan Lumsden, domači 

zdravniki prof. dr. Aleš Blinc, dr. med., 

dr. Vinko Boc, dr. med., dr. Juš Kšela, dr. 

med., in dr. Boris Robič, dr. med.; anesteziologi 

doc. dr. Maja Šoštarič, dr. med., 

dr. Špela Mušič, dr. med., dr. Dominika 

Oroszy, dr. med., dr. Nenad Danojevič, 

dr. med., dr. Bojan Kontestabile, dr. 

med., in dr. Nikola Andonov, dr. med.. 

Inštrumentarji Franci Pajk, dipl. MT, 

Nina Visočnik, dipl. med. ses., Marija 

Zrim, dipl. med. ses., Nina Samsa, dipl. 

med. ses.; radiološki inženirji Marko Repnik, 

Marko Klavžar in Matevž Čadej 

ter anesteziološki tehniki Robert Copič, 

DMT, Zlatko Grubešič, DMT, in Magdalena 

Prelovšek, dipl. med. ses. 

Z ameriške strani, ki razvija robote, pa so 

bili prisotni številni inženirji in tudi oba 

ustanovitelja, Fred Moll in Dan Wallace, 

ki je bil pred tem, ko se je pričel ukvarjati 

z izdelavo robotov, zaposlen v kontroli 

vesoljskih poletov misij Shuttle (NASA). 

Člana ožje ekipe, dr. Milenko Stankovič, dr. med., in prof. dr. Borut Geršak, dr. med., med delom v laboratoriju v Kaliforniji, ZDA. 


23

utrip UKCL 

Od prenosa krvi do skrbi za bolnike 

Skupno okoli 130 zaposlenih v okviru Oskrbovalnih služb – Centralne kurirske in gospodinjske službe 

opravlja izjemno pomembno delo 


24 

Kurirji in gospodinje, ki jih ponavadi srečujemo na hodnikih 

UKCL, opravljajo izredno pomembno delo, le redkokdo pa se 

zaveda, da je njihovo delo ključnega pomena tudi preko noči, 

ko je zaradi velikega števila transplantacij od njih zahtevan maksimalni 

vložek natančnega dela. Ravno kurirji so namreč tisti, 

ki med drugim skrbijo tudi za transport diagnostičnih vzorcev, 

krvi, krvnih pripravkov ter za prenos bolnikove dokumentacije 

za večino klinik in kliničnih oddelkov UKCL. Da bi bolje spoznali 

njihovo delo, smo se odpravili v Centralno kurirsko in gospodinjsko 

službo. 

Lani več kot 303 tisoč kurirskih poti 

V Centralni kurirski in gospodinjski službi UKCL je skupno skoraj 

130 zaposlenih, poleg vodje in namestnice vodje omenjeno 

službo sestavljajo še srednje medicinske sestre oz. dispečerke 

ter kurirke/kurirji oz. gospodinje. Služba, ustanovljena leta 

1996, je dejavnost postopno širila, danes pa opravlja dejavnost 

na večini klinik in kliničnih oddelkov UKCL, 24 ur dnevno vse 

dni v tednu. Kot našteva njihova vodja, Martina Erjavec, gospodinje 

skrbijo za gospodinjska opravila na oddelku (skrb 

za čajno kuhinjo, kuhanje napitkov, skrb za bolniško perilo, 

urejenost oddelka), kurirji pa za pravilen, pravočasen in varen 

transport diagnostičnih vzorcev, krvi, krvnih pripravkov, dokumentacije 

in izvidov. Vse to kurirji izvajajo pod koordinacijo 

Velik del njihovih obveznosti je tudi skrb za prevoz pacientov, pa 

tudi za prenos medicinske dokumentacije. 


srednjih medicinskih sester – dispečerk. »V lanskem letu smo 

v naši službi opravili 303.066 kurirskih poti, od tega je bilo kar 

146.645 urgentnih,« s številkami podkrepi pomen njihovega 

dela ga. Martina Erjavec. 

Za boljšo organizacijo tudi dispečerke 

Centralna kurirska in gospodinjska služba je bila ustanovljena 

leta 1996, in sicer zaradi potrebe po ločitvi del v podporni 

dejavnosti glede na zahtevnost del, uveljavitve enotnih standardov 

za posamezne dejavnosti, dviga kakovosti storitev in 

racionalizacije dela. Transport diagnostičnih vzorcev izvajajo 

v skladu z evropskim standardom za transport diagnostičnih 

vzorcev in priporočilom Svetovne zdravstvene organizacije, 

transport bolnikove dokumentacije in izvidov pa izvajajo 

v skladu z zakonodajo in upoštevanjem varovanja osebnih 

podatkov. »Zaradi obsega dela, zahtevane strokovnosti in 

natančnosti pri prenosu diagnostičnih vzorcev, krvi in krvnih 

pripravkov koordinacijo dela preko dneva opravljajo srednje 

medicinske sestre – dispečerji, v nočnem času pa kurirji svoje 

delo koordinirajo in izvajajo sami, preko klicev oddelkov na 

multiton in prenosne telefone,« običajni delovni dan kurirja 

obrazloži vodja. Zaposleni v omenjeni službi si sicer že dlje 

časa prizadevajo tudi za novo sistemizacijo delovnega mesta – 

namesto sistemiziranega delovnega mesta strežnice 2/1 želijo 

pridobiti naziv oskrbovalke, ki združuje delokrog gospodinje 

na oddelku ter tudi prenos ali prevoz diagnostičnih vzorcev, 

krvi, krvnih pripravkov, dokumentacije, izvidov in pripomočkov 

v popravilo ter tudi spremstvo bolnikov. Slednje opravljajo 

na dislociranih enotah in kliničnih oddelkih, in sicer na Kliniki 

za infekcijske bolezni in vročinska stanja, Pediatrični kliniki, 

Očesni kliniki, Bolnici dr. Petra Držaja in na Ginekološki kliniki. 

Med našim sprehodom po hodnikih UKCL je iz zaposlenih v 

centralni gospodinjski in kurirski službi začutiti veselje do dela: 

»Osrečuje me, ko so z našim delom zadovoljni bolniki in zaposleni,« 

o svojem delu pove Rebeka Berg, podobno pa pristavi 

tudi Nuška Balič, ki jo, kot pravi, »delo z ljudmi osrečuje in 

izpopolnjuje.« 

V UKCL smo za oskrbovalke organizirali specialne učne 

delavnice 

Od februarja pa do konca oktobra smo v UKCL izvedli šest ponovitev 

specialnih učnih delavnic z naslovom »Dela in naloge 

oskrbovalke v bolnišnici«. Izobraževanja se je skupno udeležilo 

242 zaposlenih na delovnem mestu oskrbovalke oz. kurirke in 

gospodinje. Izobraževanje so zaključile s pisnim preverjanjem 

znanja. Pri izvedbi specialnih učnih delavnic je sodelovalo 13 

predavateljev iz UKCL; vsi sodelujoči pa so po zaključku prejeli 

potrdila o aktivnem sodelovanju.

utrip UKCL 

Obisk iz bolnišnice 

Katinara v Trstu 

Služba za odnose z javnostmi, Blanka Šetinc 

V oktobru smo v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana 

(UKCL) gostili vodilne iz bolnišnice Katinara v Trstu. Giampaolo 

Canciani, strokovni direktor bolnišnice na Katinari, in Fabia 

Bassan, glavna medicinska sestra omenjene bolnisnice, sta 

na uradni obisk prišla v spremstvu prof. dr. Zoran M. Arneža, 

predstojnika oddelka za plastično kirurgijo bolnišnice na Katinari, 

Italijansko delegacijo je zanimala predvsem organiziranost 

UKCL. Razložili smo jim sestavo klinik, kliničnih oddelkov, 

samostojnih organizacijskih enot ter organiziranost histološke 

in mikrobiološke dejavnosti, kasneje pa smo jih popeljali tudi 

na operacijski blok in ogled Nove pediatrične klinike. 

Predavanje strokovnih 

sodelavcev iz Danske 


V sodelovanju s Slovenskim združenjem za kakovost in odličnost 

(SZKO) smo k nam povabili strokovna sodelavca in svetovalca 

uprave danske Univerzitetne bolnišnice Odense, go. 

Gitte Dahl Hansen in g. Clausa Thora, ki sta nam predstavila 

uvedbo »vitkega pristopa« v njihovi organizaciji. 

Univerzitetna bolnišnica Odense (OUH) je ena izmed treh univerzitetnih 

bolnišnic na Danskem, po številu obravnavanih bolnikov, 

zaposlenih in vsebini obravnave pa je precej primerljiva 

z UKCL: izpolnjuje lokalne, regionalne in nacionalne funkcije, 

letno je pri njih hospitaliziranih 100 tisoč bolnikov, 800 tisoč 

pa jih obravnavajo ambulantno. V bolnišnici imajo 9.500 zaposlenih 

in 76 kliničnih oddelkov. V bolnišnici so uspešno uvedli 

filozofijo »vitkosti«, s pomočjo le-te pa jim v bolnišnici uspeva 

ustvarjati stabilne in primerne delovne procese, zmanjšati napake 

na najmanjšo možno mero in izboljševati kakovost dela v 

korist pacientov in zaposlenih. Na področju Kardiološke ambulante 

so denimo s pomočjo pristopa vitkosti skrajšali čakalno 

dobo iz 16 na 7 tednov ter naredili 450 pregledov več na leto, 

skrajšali so čas hospitalizacije idr., na področju radiologije pa 

so čakalne dobe za preglede z ultrazvokom zmanjšali kar za 

65 odstotkov. 

Nov endoskopski stolp 

na KO za reprodukcijo 

Italijanski delegaciji smo predstavili organiziranost UKCL in jih popeljali 

na ogled operacijskega bloka in Nove pediatrične klinike. 

prof. dr. Eda Vrtačnik Bokal, dr. med. 

Nedavno so na Kliničnem oddelku za reprodukcijo Ginekološke 

klinike pričeli izvajati operativne posege s pomočjo novega 

endoskopskega stolpa, ki je nadomestil dosedanjega, starejšega 

več kot 10 let. Endoskopski stolp predstavlja trenutno 

najsodobnejšo endoskopsko tehnologijo na tem področju. 

Med njegovimi prednostmi je tudi to, da omogoča kakovostno 

spremljanje operacije tudi asistentu in s tem varnejše in 

hitrejše operiranje. 

Za klinični oddelek, osebje ter posebej za pacientke je to velika 

pridobitev. Na omenjenem oddelku se namreč izvaja več kot 

95 odstotkov operacij endoskopsko, med njimi tudi nekatere 

najzahtevnejše (histerektomije, obsežne endometrioze vključno 

z globoko endometriozo z resekcijo črevesa ali mehurja, 

enukleacije velikih miomov ...). Letno na tem kliničnem oddelku 

obravnavamo preko 5.000 pacientk. 


25

utrip UKCL 

Center za vodenje otrok pred in po transplantaciji 

jeter Pediatrične klinike UKCL obeležil 15 let 


Na Pediatrični kliniki Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani 

(UKCL) so letos oktobra obeležili 15 let delovanja Centra 

za vodenje otrok pred in po transplantaciji jeter. »Tu gre za reševanje 

otrok, ki so sprva na robu življenja, po transplantaciji 

pa lahko zaživijo normalno življenje,« je ob 15. obletnici Centra 

za vodenje otrok pred in po transplantaciji jeter Pediatrične 

klinike UKCL dejala prim. Marjeta Sedmak, v. d. predstojnika 

Kliničnega oddelka za gastroenterologijo, hepatologijo in nutricionistiko 

Pediatrične klinike UKCL. Na omenjenem Centru, 

ki je sicer edini center za zdravljenje bolezni jeter otrok v 

Sloveniji, letno sprejmejo od enega do tri hudo bolne otroke, 

ki nujno potrebujejo transplantacijo jeter. Po transplantaciji je 

njihovo življenje primerljivo z življenjem zdravih otrok. Obletnico 

so obeležili s strokovno proslavo, na njej pa so sodelovali 

tudi strokovnjaki iz bolnišnice v Bergamu, s katero v našem 

Centru izjemno dobro sodelujejo. 

V Centru za vodenje otrok pred in po transplantaciji jeter sprejemajo 

bolne otroke, ki so v večini primerov zboleli za boleznijo 

jeter in žolčnih vodov. Možnosti zdravljenja in preživetja 

otrok, ki se rodijo v Sloveniji, so zaradi dobre organiziranosti in 

mednarodnega sodelovanja omenjenega centra popolnoma 

enake, kot so možnosti zdravljenja in preživetja otrok v razvitih 

državah. 

Otroke, ki potrebujejo transplantacijo jeter in so težji od 30 kilogramov, 

v Centru usmerijo na operacijo na Klinični oddelek 

za abdominalno kirurgijo UKCL. Otroke, ki so lažji od 30 kilogramov, 

v Centru za vodenje pred in po transplantaciji jeter 

preusmerijo v tujino, najpogosteje v bolnišnico v Bergamu v 

severni Italiji, kjer imajo s posebno tehniko presaditve jeter pri 

majhnih otrocih precej več izkušenj. »Majhni otroci se po transplantaciji 

iz Italije ponavadi vrnejo že po dveh tednih, za nadaljnje 

zdravljenje in navodila pa potem poskrbimo mi,« pove 

Levo je prof. dr. Michele Colledan, kirurg, ki je transplantiral večino 

otrok iz Slovenije, ki so bili poslani v transplantacijski center v 

Bergamo, desno pa prof. dr. Lorenzo d'Antiga, vodilni pediater v 

Bergamu. Oba sta predavala na simpoziju, posvečenem obletnici 

Centra. Prof. dr. Michele Colledan je poročal o tehniki »split liver 

transplantation«, ki z delitvijo dajalčevih jeter omogoča istočasno 

presaditev jeter pri otroku in odraslem človeku. 

asist. dr. Matjaž Homan, vodja Centra za vodenje otrok pred 

in po transplantaciji jeter. Po uspešno opravljeni transplantaciji 

bolniki dobijo t. i. imunosupresivno zdravljenje, ki preprečuje, 

da bi bolnikovo telo organ zavrnilo. Prognoza otrok, ki potrebujejo 

presaditev jeter, je v svetu izredno dobra, z izvrstno organiziranostjo 

pa se odličnim rezultatom pridružujemo tudi v 

Sloveniji. 

Prvič narejena operacija medenice po meri bolnika 

Na Ortopedski kliniki UKCL uspešno opravili izjemno zahtevno operacijo medenice z rekonstrukcijo pri 

pacientu z malignim tumorjem 


Na oddelku za tumorje Ortopedske klinike Univerzitetnega 

kliničnega centra Ljubljana (UKCL) so nedavno prvič izvedli izjemno 

zapleteno operacijo medenice z rekonstrukcijo pri bolniku 

s tumorjem. Za dvainštirideset let starega bolnika pomeni 

izvedena rekonstrukcija ohranitev uda z ohranitvijo dolžine uda 

in gibljivostjo, kar je pogoj za hojo brez bergel. »Pred uvedbo te 

operacije je pri bolnikih obveljala precej slabša funkcija okonči- 

26 

Strokovnjaki na Ortopedski kliniki so prvič izvedli izjemno zahtevno 

operacijo rekonstrukcije medenice. Proteza je popolnoma prilagojena 

bolnikovim potrebam in narejena po bolnikovi meri. 


utrip UKCL 

ne z veliko prikrajšavo noge in nezmožnostjo hoje brez uporabe 

bergel,« pove Marko Špiler, specialist ortopedije in splošne 

kirurgije iz Oddelka za tumorje Ortopedske klinike. 

Bolnik je imel maligni tumor na desni strani medenice, bil je 

življenjsko ogrožen in imel je hude bolečine ter močno ovirano 

hojo. Odslej bo njegova desna okončina zaradi opravljenega 

rekonstruktivnega posega na medenici s protezo, popolnoma 

prilagojena njegovim potrebam, dobro funkcionirala. Predoperativno 

so naši strokovnjaki v sodelovanju s strokovnjaki iz Nemčije, 

specializiranimi za pripravo tumorske protetike, izdelali tridimenzionalno 

rekonstrukcijo medenice s planirano resekcijo 

in na modelu predvideno rekonstrukcijo. Rekonstrukcija je narejena 

po točno določenih merah, ustreznih za posameznega 

bolnika. »Gre za prvo tovrstno operacijo v Sloveniji, dosežek pa 

je za nas, ki smo referenčni center za tumorsko kirurgijo v ortopediji, 

izjemno pomemben,« je ob tej priložnosti dejal prof. dr. 

Vane Antolič, predstojnik Ortopedske klinike UKCL. 

Oddelek za tumorje Ortopedske klinike UKCL je sicer sestavljen 

iz tima štirih specialistov ortopedov. Na oddelku kirurško zdravijo 

kostne tumorje (benigne in maligne) ter v sodelovanju s 

hemato-onkološkim oddelkom Pediatrične klinike kirurško 

tudi otroške mehkotkivne in kostne tumorje. 

Zaradi dnevne bolnišnice lahko bolniki v bolnici 

preživijo le nekaj ur 

Prenovljena dnevna bolnišnica KO za hematologijo Interne klinike predstavlja podaljšek, mnogokrat 

pa tudi nadomestek bolnišničnega zdravljenja 


Dnevna bolnišnica Kliničnega oddelka za hematologijo Interne 

klinike je bila pred leti »izhod v sili«, danes pa pomeni izredno 

zaželen način zdravljenja, smo izvedeli ob nedavnem odprtju 

obnovljenih prostorov dnevne bolnišnice na Polikliniki. »Glede 

na veliko pomanjkanje prostih bolniških postelj smo se že pred 

več leti odločili prenesti nekatera zapletena zdravljenja bolezni 

krvi in krvotvornih organov iz bolniškega oddelka v dnevno 

bolnišnico. Večletna prizadevanja za ustrezno opremljenost 

dnevne bolnišnice smo izvedli s finančnimi sredstvi več donatorjev 

in prispevkom UKC Ljubljana, zato bi se ob tej priložnosti 

še posebej rad zahvalil vsem, ki so omogočili, da bomo lahko 

naše bolnike bolj kakovostno zdravili, je ob otvoritvi dejal prof. 

dr. Peter Černelč, dr. med., predstojnik KO za hematologijo. 

Za bolnike nameščeni tudi ustrezni ležalniki 

Celotna dejavnost ugotavljanja in zdravljenja krvnih bolezni 

poteka v specializiranih laboratorijih, bolniškem oddelku, centru 

za presaditev kostnega mozga, hematološki ambulanti in 

dnevni bolnišnici. Dnevna bolnišnica na Polikliniki predstavlja 

podaljšek, mnogokrat tudi nadomestek bolnišničnega zdravljenja 

in večkrat omogoči bolniku, da pride pravočasno do 

potrebnega zdravljenja. To je bil pred leti sprva izhod v sili, danes 

pa je zelo zaželen način zdravljenja, saj bolniki preživijo v 

dnevni bolnišnici le nekaj ur, sicer pa ostanejo doma v krogu 

domačih. Vsako leto na KO za hematologijo v dnevni bolnišnici 

obravnavajo več kot 1200 bolnikov. Izvajajo različne oblike 

zdravljenja, od najenostavnejših venepunkcij do zdravljenja s 

citostatiki, biološkimi in drugimi zdravili. Izobražujejo in nadzirajo 

bolnike pri samozdravljenju z različnimi zdravili, izvajajo 

različna večurna testiranja. Zdravljenje lahko poteka tudi več 

ur, zato so namestili ustrezne ležalnike, opremo za spremljanje 

življenjskih funkcij, saj so med zdravljenjem možni zapleti in je 

potrebno bolnike skrbno spremljati. Za ustrezni nadzor zdravljenja 

bi potrebovali še ustrezno število medicinskih sester, ki 

pa jih zaenkrat še niso uspeli pridobiti. 

Vsak delovni dan obravnavajo v dnevni bolnišnici v povprečju 

okoli 20 bolnikov (od 10 do 30), tedensko 100 do 150, mesečno 

400 do 600. Bolnik običajno v sklopu enega administrativno zabeleženega 

obiska prihaja na zdravljenje večkrat zapored, tudi več 

mesecev. 

Za vsa prizadevanja se je na slavnostnem odprtju osebju zahvalila 

tudi strokovna direktorica UKCL, prof. dr. Brigita Drnovšek Olup. 


27

utrip UKCL 

Kljub vsesplošni krizi športni duh ne popušča 

Športne igre slovenskih bolnišnic 2010: letošnjih iger se je udeležilo rekordno število zdravstvenih delavcev 

Dalija Zupan 

Pete jubilejne igre slovenskih bolnišnic so bile nekaj posebnega. 

In tudi prav je tako. Vsi, ki smo pomerili svoje moči na prvih 

in drugih igrah na Otočcu, smo bili enotnega mnenja. Povsod 

je bilo lepo, toda v tem dolenjskem biseru, v objemu Krke, smo 

se počutili res najbolje. Dober glas seže v deveto vas in tako se 

je letošnjih iger udeležilo rekordno število borbeno razpoloženih 

zdravstvenih delavcev. 

Slabo vreme, ki nas je v petek spremljalo na poti proti dolenjski 

regiji, ni kaj dosti vplivalo na naše dobro razpoloženje. Sploh 

pa za dežjem posije sonce, glede na to pa, da je bil voditelj 

iger dežurni vremenoslovec Robi Erjavec, smo vsi verjeli, da 

se nam obetajo boljši vremenski časi. In tako je tudi bilo. 

Na mestu dogajanja nas je že čakala vodja naše ekipe Silva 

Železnik, ki ji je kljub finančnim oviram s polno mero entuzijazma 

znova uspelo organizirati ekipo. Po pozdravnem govoru 

predstavnice organizatorja iger Združenja zdravstvenih zavodov 

Slovenije, predstavnika Ministrstva za zdravje, direktorice 

Splošne bolnišnice Novo mesto in seveda predstavnika glavnega 

sponzorja iger tovarne zdravil Krka, se je vseh 660 udeležencev 

iz 21 ekip podalo svojim zmagam naproti. Nekateri 

Ekipa UKCL se je že tradicionalno dobro odrezala. 

najbolj borbeno in tekmovalno razpoloženi so si želeli izboljšati 

lanskoletne rezultate in pridobiti čim več točk za svoje ekipe, 

drugi so bili bolj navijaško usmerjeni in se z uvrstitvami niso 

preveč obremenjevali. Vsem pa je bilo skupno prijetno druženje, 

spoznavanje, pridobivanje novih izkušenj. Za prijetno 

ozračje in vzdušje je poskrbel naš neumorni voditelj, ki nas je z 

veliko mero pozitivne energije in odličnim smislom za humor 

spodbujal, sproti seznanjal s prizorišči dogajanj ter obveščal o 

rezultatih, tako naših kot tudi drugih aktualnih športnih dogajanjih. 

Ker pa prazna vreča ne stoji pokonci, so organizatorji že tekom 

V UKCL imamo zlate fante in dekleta: oboji so domov odnesli zlato. 

Rezultati 

ZLATO tenis ženske Dalija Zupan 

odbojka moški Marjan Kette, Tine Holc, Anže 

Lorber, Robert Horvat, Andrej 

Janežič, Denis Mušič 

SREBRO košarka David Vrhovec, Jovica Veljkovič, 

Damir Tuzlak, Jože Šimenko 

nogomet 

Denis Mušič, Zoran Perič, Andrej 

Janežič, Draženko Ris, Alen Šavija, 

Kristijan Kmetec, Aleksander 

Šimac 

BRON veslanje ženske Branka Mrvar v ekipi z ZZZS 

zasluženo 4. mesto badminton ženske Tanja Pulko 

6. mesto tenis moški Miran Pavlič 

golf moški 

Ljubo Marion 

7. mesto odbojka ženske Vedrana Đurašin, Saša Poljanšek, 

Nataša Uranker, Breda Lozar, 

Alijana Suljkanović, Marijana 

Pranjić 

9. mesto družabne igre Breda Lozar, Tanja Pulko, Jasmina 

Karajić, Nijaz Karajić, Aleksander 

Šimac, Zlatko Grebenar, Marko 

Turenšek in Kati Antunović 

28 


utrip UKCL 

dogajanj poskrbeli, da nihče od tekmovalcev ni ostal lačen. 

In ne samo to. Večerna pogostitev in raznovrstnost hrane je 

upravičila naša pričakovanja. Kot pa se za okroglo obletnico 

spodobi, ni manjkala velika okusna čokoladna torta, ki smo si 

jo ob zvokih skupine Victory privoščili tudi najbolj ortodoksni 

pripadniki zdrave prehrane. Obletnica je pač obletnica. Da pa 

bi se izognili nevarnosti dehidracije, smo seveda v duhu dobrih 

sosedskih odnosov nazdravili tudi s cvičkom. Nekateri so 

nazdravljali večkrat, najbolj neumorni pa so še dolgo v noč peli 

in se predajali »Jugo« nostalgičnim glasbenim ritmom. 

Sončno sobotno jutro nas je navdalo z optimizmom. Na vrsti 

so bili finalni obračuni, v katerih se je naša ekipa dobro odrezala. 

Presenečenje je bila prva zlata medalja, ki jo je pridobila 

ekipa moške odbojke. Za žensko teniško zlato pa lahko rečemo, 

da je bilo že nekako pričakovano. Veliko borbenega duha 

sta pokazali odlični ekipi moške košarke in nogometa, ker pa je 

v športu potrebno tudi kanček sreče, sta se tokrat morali obe 

ekipi zadovoljiti z drugim mestom. Bronasto odličje je pripadlo 

naši predstavnici v veslanju. Nenazadnje se lahko pohvalimo 

tudi z odličnim četrtim mestom v ženskem badmintonu, ki 

nam pomeni enako kot žlahtna kovina. Skupno smo izboljšali 

lanskoletno uvrstitev za tri mesta in zasedli solidno deseto mesto. 

Sicer pa občutki ob športnih zmagah in porazih sčasoma 

zbledijo. To, kar šteje v življenju, so lepi dnevi, trenutki, ki pa se 

nepozabno zaklenejo v naša srca. 

Slovenija ima na področju transplantacij dober okvir 

Praznovanje Evropskega dneva darovanja organov in tkiv v okviru evropskega projekta, ki ga vodi 

Slovenija transplant 

prim. Danica Avsec Letonja 

V Sloveniji smo Evropski dan darovanja organov in tkiv, ki smo 

se mu skupaj z drugimi, šestimi »satelitskimi« državami letos 

pridružili prvič, pričeli praznovanje s tiskovno konferenco dva 

dni pred dogodkom. Javnosti smo predstavili aktualne podatke 

in rezultate zdravljenja s presaditvami, prve rezultate raziskave 

kot dela projekta in vabilo na praznovanje. Na dan praznovanja 

smo pripravili strokovno srečanje v hotelu Slon na temo »transplantacijska 

medicina v luči nove evropske direktive«. 

Na strokovnem delu so spregovorili številni udeleženci 

Prvič je bil v Sloveniji predstavljen globalni vidik razvoja dejavnosti 

v tistih deželah, kjer ni urejenih sistemov in lahko dejavnost 

tudi iztiri, kar je predstavil prof. Francis Delmonico iz 

Bostona, velik borec za razvoj dejavnosti za darovanje organov 

in tkiv v urejenih okvirih in proti zlorabljanju na tem področju. 

Izrečeno nam je bilo veliko priznanje, da imamo dober organizacijski 

okvir, ki omogoča razvoj v pravo smer in da tako lahko 

le strokovno napredujemo brez nevarnosti za zlorabe. Prof. dr. 

Viktorija Žnidaršič s Pravne fakultete je s pravnega gledišča 

razložila novosti, ki jih prinaša direktiva za organe, as. dr. Valentin 

Sojar iz UKCL je razložil prednosti za bolnike, ki jih prinaša 

direktiva. Sama sem kot direktorica Zavoda za presaditve organov 

in tkiv Slovenija Transplant prikazala novosti in naloge 

v donorskem programu, ki nam jih naloga direktiva in okvire 

za soglasje o darovanju. To je naloga, ki ni vezana na določila 

direktive in je prepuščena rešitvam na nacionalnem nivoju. 

Bolnikom po transplantaciji smo tradicionalno podelili 

priznanja 

Po strokovnem delu smo se zbrali v parku Tivoli. Za skupno 

600 udeležencev smo organizirali tek na 8 km in hojo na 2 km, 

bogat kulturni program z različnimi izvajalci ter ustvarjalno delavnico 

za otroke. Med izvajalci sta bila tudi Adi Smolar ter 

Eva Hren, ki sta skupaj z drugimi številnimi znanimi Slovenci 

prispevala izjavo o podpori za darovanje. Praznovanje v Tivoliju 

je potekalo pod pokroviteljstvom predsednika vlade, Boruta 

Pahorja, ki se je udeležil teka na 8 km in izrazil podporo dejavnosti. 

Ob 16. uri smo se s slovesnim verskim obredom zahvalili 

tudi vsem darovalcem in njihovim svojcem v ljubljanski 

Stolnici. 

Na pobudo društva bolnikov po transplantaciji Transplant in 

družbe Novartis je bilo v parku Tivoli zasajeno Drevo življenja, 

ki izraža smisel dejavnosti zdravljenja s presaditvami in povezanost 

nas vseh z naravnimi zakoni o rasti. Presajeno darilo, 

človekov organ prav tako raste v drugem človeku, in dober namen, 

ki smo ga z darovanjem razširili do sočloveka lahko razvijamo 

tako kot se bo razvijal drevored, ki bo v Tivoliju nastajal z 

zasaditvami v naslednjih letih. Pokrovitelj tega dogodka je bil 

župan Mestne občine Ljubljana, Zoran Janković. 

Že tradicionalno je Zavod RS za presaditve organov in tkiv Slovenija 

transplant podelil priznanja bolnikom po transplantaciji, 

ki so v tekočem letu dosegli vidne uvrstitve na športnih prireditvah 

v evropskem in svetovnem merilu. Takšnih bolnikov je 

24, med njimi precej takih z zlatimi in srebrnimi odličji. 

Po strokovnem delu smo se zbrali v parku Tivoli, kjer se je teka in 

hoje udeležilo skupno 600 udeležencev. 


29

utrip UKCL 

V UKCL odslej izmenjava HOPE 

Letošnji organizatorji smo v UKCL predstavili enomesečni program izmenjav Evropske zveze bolnišnic 

in zdravstvenih organizacij (HOPE), ki nudi vpogled v evropske zdravstvene sisteme skoraj dvesto strokovnjakom 

letno; izkušnja iz Švedske govori o izjemni samostojnosti medicinskih sester. 

Blaž Vrhnjak 

30 

Nedavno smo v UKCL predstavili enomesečni 

program izmenjav Evropske zveze bolnišnic in 

zdravstvenih organizacij (HOPE), ki smo se mu v 

Sloveniji v letošnjem letu pridružili prvič. Ključni 

namen izmenjave je spoznavanje pristopov posameznih 

držav pri ravnanju z določenimi zdravstvenimi 

problemi; letošnja tematika so bila kronična 

obolenja. Zaradi različnih okolij, v katerih najrazličnejši 

zdravstveni sistemi delujejo, so odgovori 

na iste izzive po različnih državah različni. Da bi 

se podučili, kako omenjene spremembe vplivajo 

na zdravstvena sistema v Veliki Britaniji in na 

Švedskem, sva letos v tujino na enomesečno izmenjavo 

odpotovala dva Slovenca, hkrati pa smo 

v Sloveniji gostili dva tujca, Portugalca in Španko. 

Organizacija izmenjave je potekala v sodelovanju 

med Združenjem zdravstvenih zavodov Slovenije, 

Splošno bolnišnico Slovenj Gradec ter Psihiatrično 

bolnišnico Idrija. 

Čakalnice na Švedskem so prazne – predvsem zaradi izjemno 

samostojnih medicinskih sester 

Sam sem se v okviru izmenjave odpravil na Švedsko, v regijo 

Norbotten, obiskal sem dve bolnišnici in štiri zdravstvene domove. 

Prva stvar, ki mi ni šla v račun, je bilo „pomanjkanje“ bolnikov. 

Čakalnice so bile prazne! V vseh zdravstvenih domovih! 

Ob poizvedovanju sem izvedel, da so tudi oni še nedavno imeli 

gnečo v čakalnicah, pa so se raje odločili za drugačen pristop: 

bolnik ima pravico do interakcije z zdravstvenim delavcem še 

isti dan. Vsi zdravstveni domovi imajo v ta namen ob posebnih 

urah, nekateri ves delovni dan (redni delavnik nekje do pete 

ure) odprte telefonske linije, na katere so oglašajo medicinske 

sestre, ki so visoko usposobljene in zelo samostojne. Same 

triažirajo bolnike, si tiste, za katere ocenijo, da je to potrebno, 

naročijo na pregled k sebi (večinoma isti dan) ali pa jih (isti dan) 

naročijo na pregled k zdravniku. Sestre, ki so diplomirale in večinoma 

opravile krajše podiplomsko izobraževanje na univerzi, 

so sposobne same prepoznati in pozdraviti večino „vsakdanjih“ 

obolenj – tujke v koži in kožna obolenja, blaga vnetja ipd. Same 

predpisujejo nekatera zdravila (vključno z antibiotiki). Na svoje 

znanje in sposobnosti so zelo ponosne in delo rade opravljajo. 

Za sistem pa je takšno delo tudi cenejše. 

Za področje sladkornih bolnikov sestre odmerjajo vso 

terapijo 

Tudi sladkorne bolnike oskrbujejo sestre v zdravstvenih domovih 

in bolnišnicah, ki sledijo smernicam, predpisujejo in 

odmerjajo vso terapijo (vključno z inzulinom); zdravnik revidira 

stanje bolnika in zdravljenje približno enkrat letno ter daje 

usmeritve za v prihodnje. Dnevno zdravnik v zdravstvenem 

domu pregleda 8–16 bolnikov ter opravi deset ali več telefonskih 

posvetov z bolniki ali drugimi člani zdravstvenega tima. 


Pozitivno presenečen sem bil nad aplikacijo znanih populacijskih 

podatkov o obolevnosti na konkretne populacije, za katere 

skrbijo zdravstveni domovi, in kako to vpliva na načrtovanje 

zdravstvene oskrbe. Sestre - reševalci same pregledujejo hudo 

bolne/poškodovane bolnike, včasih stotine kilometrov od bolnišnic. 

Razdalje premagujejo tako, da znajo samostojno stabilizirati 

bolnika (npr.: celotna terapija pljučnega edema, vključno 

z neinvazivnim mehanskim predihavanjem, je v domeni reševalcev) 

in da se močno naslanjajo na telemedicino (pošiljanje 

EKG posnetkov v bolnišnico, telefonski klici, razvijajo telekonferenčne 

zmožnosti v dežurstvih). Vsi v zdravstvenem timu so 

enakovredni partnerji. 

V bolnišnicah je bil vtis podoben – imajo zelo samostojne specialistične 

sestre (za kardiologijo, sladkorno bolezen, pulmologijo, 

nefrologijo ...), ki opravijo velik del dela. Zelo samostojni so 

tudi fizioterapevti (kontrole po ortopedskih operacijah le pri 

njih in če je vse v redu, pregled ortopeda ni več potreben) in 

babice. 

Namestitev in en obrok dnevno zagotovi gostitelj 

Pri odhodu v tujino velja nekaj pravil: namestitev in en obrok 

dnevno zagotovi gostitelj, denarno nadomestilo za čas (plača) 

pa je dolžnost „domačega“ delodajalca. Stroški prevozov ipd. 

so stvar dogovora med udeležencem in njegovim delodajalcem. 

Po vsej Evropi veljajo enaka pravila, s katerimi se udeleženec 

in njegov delodajalec morata strinjati še pred prijavo za 

izmenjavo. 

Več informacij na www.hope.be; popolno poročilo o izkušnji 

s Švedske na www.sb-sg.si, zavihek "Kongresi, simpoziji, predavanja". 

Sestre, ki so diplomirale in večinoma opravile krajše podiplomsko 

izobraževanje na univerzi, so sposobne same prepoznati in pozdraviti 

večino „vsakdanjih“ obolenj na področju sladkorne bolezni, sem 

med drugim spoznaval na obisku v švedski bolnišnici Gällivare.

preberite 

Bodimo telesno aktivni in preprečimo sladkorno 

bolezen-bolezen sodobnega življenja 

Pogovor z doc.dr. Andrejem Janežem, dr. med., predstojnikom Klinike za endokrinologijo, diabetes in 

presnovne bolezni, Univerzitetni klinični center Ljubljana 

Meta Stvarnik 

Sladkorna bolezen tipa 2 je najpogostejša 

oblika sladkorne bolezni, za katero 

zboli okoli 90 odstotkov vseh bolnikov 

s sladkorno boleznijo, predvsem srednja 

in starejša generacija odraslih. Zanjo je 

značilna trajno povišana raven glukoze 

v krvi, ki je posledica nezadostnega 

izločanja insulina iz trebušne slinavke in 

njegovega pomanjkljivega delovanja v 

skeletnem mišičju in maščevju. 

Svet in Slovenija 

Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, 

da ima sladkorno bolezen okoli 6.4 

odstotkov odraslih po svetu. V novem 

tisočletju je po svetu približno 285 milijonov 

bolnikov s sladkorno boleznijo. 

Napovedujejo, da se bo število do leta 

2030 povečalo in preseglo 430 milijonov, 

kar pomeni, da bo prizadet 1 od 20 

odraslih. Za Slovenijo predvidevajo, da 

bo leta 2030 imelo sladkorno bolezen 

8.9 odstotkov prebivalstva. Danes je ta 

bolezen na četrtem mestu med vodilnimi 

vzroki umrljivosti v razvitih državah. 

Pojavnost te bolezni se povečuje z daljšanjem 

življenjske dobe in nezdravim 

načinom življenja s premalo gibanja in 

preveč hrane. Prav zaradi vse bolj razširjene 

debelosti je ta oblika bolezni v 

Sloveniji v porastu. Skrb dodatno vzbuja 

naraščanje telesne teže pri mladini. 

Zakaj je sladkorna bolezen tako 

usodna 

»Znano je, da pri bolnikih s sladkorno 

boleznijo trajno zvečana glukoza v krvi 

sčasoma poškoduje žile, posebno oči, 

ledvica in živčevje. To lahko privede do 

slepote, motnje prekrvitev udov, amputacije, 

poškodbe živcev in odpovedi 

ledvic. Skrajšanje življenjske dobe sladkornih 

bolnikov tipa 2 gre v prvi vrsti na 

račun srčno-žilnih bolezni.« 

Kako ugotovimo, da imamo 

sladkorno bolezen 

»Sladkorno bolezen tipa 2 ugotovimo z 

meritvijo glukoze v krvi. Test lahko opravimo 

hitro in poceni. Če so prisotni značilni 

klinični simptomi sladkorne bolezni 

kot so povečana žeja, pogosto mokrenje 

in ne pojasnjena izguba telesne teže in 

je glukoza v krvi na tešče 7.0 mmol/l 

ali več oziroma naključno 11,1 mmol/l 

ali več, je diagnoza sladkorne bolezni 

potrjena. To preiskavo naj opravijo tudi 

osebe z zvečanim tveganjem zanjo, kot 

so bolezen v rodbini, debelost, zvečan 

krvni tlak ali zvečane maščobe v krvi. 

Smiselno je zgodnje odkrivanje bolezni 

in čim prejšnje zdravljenje.« 

Kako lahko sami vplivamo na 

sladkorno bolezen 

»Znižanje prekomerne telesne teže, dietna 

prehrana nasploh in telesna dejavnost 

izboljšajo stanje sladkorne bolezni 

in ostajajo ves čas bolezni temelj njenega 

zdravljenja. Takoj po odkritju bolezni so ti 

ukrepi včasih dovolj učinkoviti za dobro 

urejenost glukoze v krvi, pri nekaterih 

pa je treba že takoj začeti tudi z zdravili. 

Progresiven potek bolezni zahteva vedno 

bolj intenzivno zdravljenje, sprva z 

več vrstami tablet, končno pa pri mnogih 

bolnikih tudi z inzulinskimi injekcijami. 

Glede na to, da imajo diabetiki tipa 2 pogosto 

več dejavnikov tveganja za srčno 

žilne zaplete hkrati, poleg zvečane glukoze 

v krvi tudi zvečan tlak in zvečane 

maščobe v krvi, je smotrno z ustreznim 

zdravljenjem nadzorovati vsakega izmed 

njih. Zdravljenje zvišanega krvnega 

tlaka in krvnih maščob pri sladkornem 

bolniku je doživljenjsko. Izobraževanje 

je ključno za učinkovito zdravljenje bolnikov 

s sladkorno boleznijo tipa 2. Bolnik 

sam izvaja zdravljenje po nasvetu 

zdravnika, kar lahko izvaja kakovostno 

samo z ustreznim razumevanjem bolezni, 

načinom zdravljenja, ki ga ima in 

tudi postopki ambulantne obravnave te 

kronične bolezni.« 

In kako je s telesno dejavnostjo 

pri bolniku s sladkorno boleznijo 

»Danes vemo, da redna telesna dejavnost 

pomaga preprečevati nastanek 

različnih bolezni, nekatere pa celo tudi 

zdraviti. Ugodno deluje na presnovo in 

»Preventiva je vedno najboljša odločitev,« 

pravi doc. dr. Andrej Janež 

na druge dejavnike tveganja za nastanek 

bolezni srca in ožilja. Priporočila za sladkorne 

bolnike so, da imajo vsaj 150 minut 

zmerne telesne vadbe, enakomerno 

razporejene preko vsaj treh dni v tednu. 

Znano je, da redna aerobna telesna vadba 

v 3-6 mesecih izboljša poleg krvnega 

sladkorja tudi druge dejavnike tveganja: 

zmanjša se telesna teža, tako da se predvsem 

zmanjša količina maščobe v predelu 

trebuha, zniža se sistolični krvni tlak 

za 4 mmHg, pomembno se zniža nivo 

trigliceridov, zviša se dobri holesterol 

HDL, obseg pasu pa se lahko ob redni 

aktivnosti zmanjša tudi do 7 cm.« 

Kakšno je vaše priporočilo tistim, 

ki se nameravajo prepustiti 

prekomernemu uživanju 

hrane in pijače v prazničnih decemberskih 

dneh 

“Lahko rečem samo, da je prostovoljno 

odrekanje nezdravim mastnim, sladkim, 

kalorično bogatim jedem in pijačam veliko 

lažje kot pot, ki je pred človekom, ko 

zboli. Pred njim je težko obdobje, saj se 

mora soočiti s sladkorno boleznijo, za katero 

je znano, da je neozdravljiva. Zahtevala 

bo spremembo življenjskega sloga 

in socialnega funkcioniranja, ob enem 

pa tudi veliko samonadzora in izobraževanja. 

Zato je pomembno, da se za zdrav 

življenjski način odločimo čim prej. Preventiva 

je vedno najboljša odločitev.” 


31

preberite 

Gibanje za zdravje – 

tudi v zimskem času 

Pomembno je, da je telesna dejavnost redna in da postane del vsakdanjega življenja; zimski čas za 

neaktivnost ne sme biti izgovor 

mag. Eva Stergar in Tanja Urdih Lazar 

Ugotovitve raziskave Svetovne zdravstvene organizacije o dejavnikih 

tveganja za zdravje kažejo, da je sedeči način življenja 

eden od desetih glavnih vzrokov za smrt in prizadetosti na 

svetu. Telesni nedejavnosti pripisujejo približno dva milijona 

smrti letno po vsem svetu. Po nekaterih ocenah je namreč več 

kot 60 odstotkov svetovnega prebivalstva telesno premalo 

dejavnega, v Sloveniji pa ta delež znaša več kot 15 odstotkov. 

Sedeči način življenja sestavljajo: opuščanje gibanja v funkciji 

transporta (prevoz na delo z avtomobilom ali sredstvi javnega 

prevoza namesto peš ali s kolesom), vedno več delovnih 

opravil v sedečem položaju, preživljanje prostega časa pred 

računalnikom, televizorjem, v kinodvorani, za mizo v gostilni ... 

Dejstvo je, da vse bolj sedeče postaja tudi naše delo, pri izrazito 

fizičnem delu pa gre pogosto za ponavljajoče se enake operacije 

v neergonomskih telesnih položajih, kar lahko prav tako 

povzroči različne okvare, poškodbe in bolezni. Pogost vzrok 

za telesno nedejavnost v današnjem hitrem tempu življenja 

je pomanjkanje časa, v zimskem času pa nam lahko dodatno 

oviro za gibanje predstavljajo vremenske razmere. Vendar če si 

nekoliko bolje organiziramo delo in prosti čas ter se poučimo 

o tem, kako lahko izkoristimo možnosti telesne dejavnosti v 

domačem in delovnem okolju, ne eno ne drugo ne more biti 

več prepričljiv izgovor. 

Izkoristimo vsako priložnost za gibanje! 

Priporočeno dnevno telesno dejavnost, ki dokazano prinaša 

koristi za zdravje, lahko dosežemo na najrazličnejše načine. 

Strokovnjaki priporočajo, naj bi bili večino dni v tednu (pet dni 

ali več) dnevno telesno dejavni vsaj 30 minut – bodisi pri delu, 

v prostem času, na poti v službo ali iz službe ali pri domačih 

opravilih. Telesna dejavnost naj bo zmerna ali intenzivna (srčni 

utrip se dvigne, človeku postane toplo, je zadihan), načrtovana 

ali nenačrtovana. Pomembno je, da je redna in da postane del 

vsakdanjega življenja. Ni potrebno biti zmerno do intenzivno 

telesno dejaven 30 minut skupaj. Sešteva se vse, kar človek 

opravi čez dan. Priporočljivo pa je, da smo telesno dejavni vsaj 

od 10 do 15 minut skupaj. 

Med najbolj običajne možnosti za telesno dejavnost pozimi 

zagotovo lahko štejemo najrazličnejše vrste vadbe v zaprtih 

prostorih (aerobika, fitnes, plavanje, različni dvoranski skupinski 

športi itd.), kar pa je povezano z določenimi termini vadbe, 

ki ne ustrezajo vselej našemu siceršnjemu dnevnemu urniku, 

hkrati pa so te dejavnosti povezane tudi z materialnimi stroški. 

Pri tem pa je pomembno poudariti, da gibanja na svežem 

zraku tudi pozimi ne smemo zanemariti. Če se ne ukvarjamo 

z različnimi zimskimi športi, kot so smučanje ali tek na smučeh, 

si privoščimo sprehod po bližnjem parku, izkoristimo svež 

sneg za kepanje z otroki ali sankanje. Pot v službo ali iz službe 

oz. po opravkih prehodimo ali prekolesarimo, če se vozimo z 

avtobusom, izstopimo kakšno postajo prej in nadaljujmo pot 

peš, če se vozimo z avtomobilom, ga parkirajmo nekoliko stran 

od cilja. 

Priložnosti za telesno dejavnost ponujata tudi domače 

in delovno okolje: 

- uporabimo stopnice namesto dvigala, 

- do sodelavca v sosednji pisarni se raje sprehodimo, kot da 

bi uporabili telefon ali elektronsko pošto, 

- med delom si privoščimo nekajminutni odmor za razgibalne 

ali raztezne vaje (veliko razteznih vaj je mogoče opraviti 

tudi sede pri svoji delovni mizi); če k tem aktivnim odmorom 

pritegnemo še sodelavce, je lahko še zabavno, 

- čas, ki ga preživljamo z otroki, načrtujmo tako, da bo čim več 

priložnosti za skupne gibalne dejavnosti, nekatere je mogoče 

organizirati tudi v domači dnevni sobi, na primer: skupaj 

vadite plesne ali telovadne elemente, ki so se jih otroci učili 

v vrtcu ali šoli oz. pri različnih obšolskih dejavnostih. 

Za spodbudo spremljajte, koliko časa v enem dnevu porabite 

za telesno dejavnost. Presenečeni boste, kako hitro boste 

zbrali 30 minut. Telesna dejavnost ugodno vpliva na zdravje 

in prispeva k boljši kakovosti življenja, tako v telesnem kot v 

psihosocialnem smislu, saj poleg boljše telesne pripravljenosti 

spodbuja tudi socialne stike. 

Nekaj preprostih vaj lahko opravimo tudi med predavanji. 

Stopnjevanje telesne dejavnosti 

Ko boste dosegli 30-minutno vsakodnevno zmerno telesno 

dejavnost, si boste morda želeli kaj več. Pomembno pa je, da 

telesno dejavnost povečujete postopno in je čim bolj raznovrstna. 

32 


kaj menijo o nas 

Klinika za infekcijske bolezni in vročinska 

stanja UKCL, otroški oddelek 

Nedavno sva bili s 14 mesecev staro 

hčerko Lino sprejeti na otroški oddelek 

Klinike za infekcijske bolezni in vročinska 

stanja. Rada bi se zahvalila dr. Marku Pokornu, 

medicinski sestri v nočni izmeni na 

sprejemnem oddelku in medicinskim sestram 

otroškega oddelka za vso strokovnost, 

prijaznost in vzpodbudne besede. 

Najlepša hvala vsem, ki ste pripomogli 

k hčerkini ozdravitvi. S svojim odnosom 

niste pokazali le svoje profesionalnosti, 

temveč ste dokazali, da s srčnostjo opravljate 

svoje delo. 

Urša Bolta 

KO za ginekologijo Ginekološke klinike 

UKCL 

V mesecu oktobru 2010 sem bila hospitalizirana 

na KO za ginekologijo (oddelek 

A2). Že od samega sprejema na urgentni 

ginekološki ambulanti (za kar se zahvaljujem 

sestri Mileni), sem bila deležna 

visoke strokovne oskrbe in sočutnosti, ki 

sem jo tisti dan močno potrebovala. Tudi 

na oddelku so bili zdravnica (dr. Štolfa) 

in medicinske sestre (sestra Nada, sestra 

Mira, sestra Sanja, sestra Sonja in še vse 

ostale) neverjetno prijazni, ne samo do 

mene, ampak tudi do vseh ostalih pacientk. 

Vedno smo bile obveščene, kaj 

se z nami dogaja in kakšni so nadaljnji 

postopki našega zdravljenja. 

Posebno pa bi se zahvalila sestri Saneli 

in Katji Miličevič dr. med., ki sta sestra in 

zdravnica z neverjetnim čutom za pacientko 

in dober zgled drugim. Le tako 

naprej! 

M.K., Ljubljana 

Anestezija, Ambulanta za zdravljenje 

bolečine 

Iskreno bi pohvalila celotno ekipo v 

Ambulanti za zdravljenje bolečine na 

Zaloški 7. Že drugo leto zapored hodim 

na terapijo in vsakič sproti zelo presenečena 

opažam, da je prav vsak izmed 

zaposlenih, brez izjem, izredno prijazen, 

ustrežljiv in z velikim posluhom do ljudi. 

Obisk pri zdravniku je 

v takih primerih veliko bolj prijetna izkušnja. 

Končno kraj, kjer se človeku poleg 

svoje bolečine ni potrebno ukvarjati tudi 

z odnosom osebja, ampak mu je le-to 

resnično v oporo. 

Z zahvalami čestitam celotni ekipi. 

Lara Došen 

Reševalna postaja UKCL 

Nedavno sem imel na ljubljanski obvoznici 

približno 500 m pred razcepom Zagreb 

– Koper (Kozarje) prometno nesrečo, 

v kateri sem bil tudi poškodovan. Na 

mesto prometne nesreče je v izjemno 

hitrem času prispelo reševalno vozilo 

(prispeli so okoli 14.30 ure). Medicinska 

tehnika (njunih imen žal ne vem), ki sta 

me oskrbela in mi nudila pomoč, sta 

svoje delo opravila več kot profesionalno. 

Od trenutka, ko je na mesto prispelo 

vaše vozilo in do prevoza do UKC, sem 

bil prepričan, da sem v 

dobri oskrbi. Vem, da je bila to zanju 

zgolj ena izmed mnogih intervencij, ki jih 

opravita pri svojem delu, vendar nisem 

niti malo dobil občutka rutinske obravnave 

– temveč ravno obratno. Nudila sta 

mi zdravniško in še bolj pomembno psihološko 

pomoč, me pomirila, ponudila 

razlage na moja vprašanja itd. Za njuno 

profesionalno delo sem jima resnično 

hvaležen. Ker se tehnikoma nisem uspel 

zahvaliti, vam pišem te vrstice in upam, 

da bo zahvala in pohvala prispela do njiju. 

Lep pozdrav 

mag. Aleš Bučar Ručman 

KO za nevrofiziologijo, Nevrološka 

klinika UKCL 

Spoštovani! 

Nedavno sem bila naročena na pregled 

EMG rok pri vašem prof. dr. Jožetu Trontlju 

v UKC Ljubljana. Moram povedati 

oz. sporočiti, da tako lepega sprejema in 

zdravniškega pregleda nisem pričakovala, 

saj sem bila v kraju, kjer živim (Kranju) 

že velikokrat razočarana nad ravnanjem 

in sprejemom pacientov. Prof. dr. Jože 

Trontelj in asist. Tatjana Trontelj sta se 

mojemu pregledu popolnoma posvetila, 

pa tudi vzdušje je bilo nadvse prijazno, 

ne nazadnje, če vidiš nasmejanega 

zdravnika, pregled poteka mnogo bolj 

sproščeno, kot pa če te že na vratih pokliče 

z izrazom misleč, da je bolje, če te 

sploh ne bi bilo. Glede na to, da je potekala 

stavka, sem bila pozitivno presenečena 

nad odličnim in natančnim pregledom, 

predvsem pa bi izpostavila to, 

da sem se res prvič po dolgem času počutila 

kot prava pacientka in ne kot številka. 

Tako da bi se iz srca rada zahvalila 

prof. Trontlju ter asist. Tatjani Trontelj za 

izkazano prijaznost in zavzetost ter hitro 

napotitev k naslednjemu specialistu. 

Živimo v času, ko se med seboj nič več 

ne poslušamo, hitimo, prehitro razmišljamo, 

odločamo, se obremenjujemo s 

stvarmi, ki so nepomembne in ne nazadnje 

ta hiter proces življenja nas privede 

do vas zdravnikov! 

Tudi v bodoče si želim obravnavanja, kot 

sem ga bila deležna s strani prof. Trontlja. 

S spoštovanjem, 

Špela Omerza Jenko 

KO za otroško kirurgijo in intenzivno 

terapijo, Pediatrična klinika UKCL 

Pozdravljeni, 

nedavno sem bila prvič z otrokom na 

Pediatrični kliniki, na oddelku za kirurgijo, 

v popoldanskem času in kasneje 

tudi hospitalizirana na oddelku za kirurgijo. 

Vse osebje je bilo zelo prijazno in je 

upoštevalo moje in otrokove želje, tako 

da bi jih želela pohvaliti. Tudi zdravnik, 

ki je popoldan v UKC opravil ultrazvok 

otroka, je bil zelo prijazen in strokoven, 

vzel si je čas in mi tudi med ultrazvokom 

razložil, kaj vidi.Tudi prostori so izredno 

lepi in prijazni! 

Tjaša Pavček in Jakob Tomc 


33

anketa 

Kaj vam pomeni sanjski vstop v novo leto 

Služba za odnose z javnostmi, Blanka Šetinc in Polona Lečnik Wallas 

Mojca Fink, 

koordinatorica prostovoljnega dela v UKCL: 

„V zadnjih letih v naši družini vstopamo v novo leto doma. Z otroki pečemo »umetniške« piškote, ki 

jih pojemo še preden se občudovanje konča. Vsi skupaj pripravimo večerjo, se igramo družabne igre 

in se pripravljamo na odpiranje otroškega šampanjca in nazdravljanje ob vstopu v novo leto – to je za 

našo petčlansko družino najbolj pričakovan dogodek dneva.” 

Mateja Stare, dipl.med.ses., spec. perioperativne zdravstvene nege, 

Operacijski blok, Kirurška klinika: 

„Praznovanje novega leta je zame tradicija v krogu družine ali prijateljev, ki napoveduje zaključek enega 

leta, medtem ko je drugo že na obzorju. Tudi odstopanje od ustaljenih vzorcev zabav in malce 

ekstravagance ne škodi na Silvestrovo. Veliko mojih sodelavcev raje preživi novoletne praznike na 

toplem, kar zame ne velja. Ker obožujem sneg, je moje sanjsko novo leto zimska pravljica na Aljaski ali 

Grenlandiji. Resničnost ali sanje 

Pravijo, da če si nečesa močno želiš ... Vseeno pa je praznovanje novega leta v slovenskih gorah tudi 

dobro nadomestilo. Srečno 2011!” 

Maja Štefančič, 

Vodja obračuna plač: 

„Moje sanjsko preživljanje novoletnih praznikov bi bilo potovanje v tople kraje; recimo v Avstralijo ali 

Mehiko. Všeč mi je na primer ognjemet na mostu v Sydneyju, ki ga vsako leto gledam na televiziji. 

V oddelku obračuna plač si namreč ne moremo vzeti dopusta v zadnjih in prvih dneh meseca, saj 

se takrat pripravljajo plače za zaposlene v UKCL. Prav iz tega razloga so moja novoletna praznovanja 

vedno v družinskem krogu in v domačem kraju.” 

Matjaž Strehar, 

skrbnik poslovega informacijskega sistema, Informacijski center: 

„Moje noro sanjsko pričakovanje novega leta bi bilo na jadrnici, sredi Jadrana, kjer bi si s šampanjcem 

nazdravil v soju zvezd in lune. To bi mi bilo všeč zaradi občutka svobode, umirjenosti in spokojnosti 

narave. Samo jaz in tišina noči ter zvoki valov, ki jih reže jadrnica. Takšno praznovanje se mi zdi povsem 

izvedljivo in želim si, da bi ga doživel čimprej!” 

Darinka Klemenc, dipl.med.ses., 

Koordinatorica zdravstvene nege na Polikliniki: 

„»Sanjski« vstop si naredi vsakdo sam; naredijo mu ga njegovi bližnji, karkoli že pod tem razumemo. 

Zame so prazniki vsakič mali izziv, z vstopom v novo leto ne pretiravamo, prenehali smo cele tedne 

prej »šopingirati«, obiskovati ali vabiti v hišo ljudi iz navade; darilo postaja prosti čas, namenjen sebi 

in tistim, ki jih izbereš in oni tebe. Malih, drobnih pozornosti, brez velikih daril, besed, gest. Tega si 

želim.” 

34 

Tanja Koren, dipl.med.ses., 

dispečer na Reševalni postaji: 

„Mesec december je čas, ko v ospredje stopijo prijazni stiski rok, voščila, praznovanja in obdarovanja. 

Zdi se, kot da se je življenje končno vsaj za trenutek umirilo. Pomembno je, da v tem času dovolimo 

sebi in drugim doživeti trenutke brezskrbnosti, radosti, veselja in pričakovanj. To pa je v naših službah 

večkrat težko. December je za nas mesec, ko je dela res veliko, prostih dni pa malo. Posledice najbolj 

občutijo naši najbližji. Božično novoletni prazniki so tako za mnoge izmed nas sanjski, če jih lahko 

praznujemo skupaj s svojimi najdražjimi, če lahko skupaj pripravimo božično in silvestrsko večerjo, če 

lahko skupaj nazdravimo novemu letu, in če lahko skupaj počakamo božička ali dedka mraza.” 



35

Vprašalnik za oceno erektilne funkcije 

Izpolnite vprašalnik. Dobite ga pri svojem družinskem zdravniku 

ali na www.midva.com, kjer najdete tudi podrobnejše informacije 

o motnji erekcije. 

Pokličete lahko tudi Krkino telefonsko številko (080 2 69 2) 

za brezplačno svetovanje specialista urologa.

000002f9-00000247-kc-interno-06-2010

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?