POMOŽNI MATERIALI V LESARSTVU - Lesarska šola Maribor

Pomožni materiali v lesarstvu
Pri stiskanju ločimo enoosno in izostatsko stiskanje. Pri enoosnem stiskanju delujemo s
tlakom iz ene, pri izostatskem pa iz vseh smeri. Enoosno stiskamo v jeklenih ali vidia orodjih.
Z izostatskim stiskanjem izdelujemo izdelke kompliciranih oblik in izdelke z velikim
razmerjem dolžina/premer.
Vroče stiskanje je oblikovanje izdelkov iz prahu s stiskanjem pri višji temperaturi. Ob
istočasni uporabi tlaka poteka zgoščevanje pri bistveno nižji temperaturi kot pri običajnem
atmosferskem tlaku. Navadno dosežemo pri vročem stiskanju visoko gostoto izdelka.
Če oblika izdelka dovoljuje, ga lahko oblikujemo z iztiskavanjem (ekstruzijo). V
ekstrudorju potiskamo maso skozi šobo primerne oblike in jo nato razrežemo na kose. Tako
izdelujemo na primer palice, cevi.
Oblikovanje keramike z brizganjem je podobno brizganju plastičnih mas. Bistvo postopka je
vbrizgavanje vroče nizko viskozne mase v hladno matrico, kjer se masa strdi. Trdnost mora
biti dovolj velika, da lahko izdelek odstranimo iz modela, ne da bi se poškodoval. Injekcijsko
brizganje je primerno za oblikovanje manjših izdelkov zahtevnih oblik in velikih serij.
Vlivanje je tradicionalna tehnika oblikovanja keramičnih izdelkov. Ima številne prednosti. Je
idealna za oblikovanje tankostenskih, kompliciranih izdelkov z enakomerno debelino stene.
Model iz mavca je poceni. Zato je metoda posebno primerna za izdelavo prototipov in
manjših serij. Metodo uporabljamo pri izdelavi okrasne keramike, v velikoserijski proizvodnji
gospodinjske in klasične keramike (skodelice, vrči, umivalniki …), pri proizvodnji
ognjestalnih izdelkov kompliciranih oblik. Tehnologija vlivanja obsega pripravo stabilnih
suspenzij keramičnega prahu v primerni tekočini in vlivanje suspenzije v porozne modele.
Z impregnacijskim postopkom naredimo predmet nepropusten, kar je nujno pri posodah. To
lahko naredimo s pomočjo glajenja – loščenja predmeta v vlažnem stanju, tako da površino
zgladimo z gladkim trdim predmetom ali namenskim orodjem in mu zapremo pore. Z
glajenjem lahko v predmet vtremo tudi pigmente, kovinske okside in podobno. Predmet lahko
glaziramo ali prekrijemo z engobo ali drugo prevleko, odvisno od vrste keramike. S pojmom
dekoracija so mišljeni tisti postopki, s katerimi skušamo predmet zavestno olepšati. Predmete
lahko okrasimo z vrezovanjem ali vtiskavanjem, nanje lahko nanašamo plastično glineno
dekoracijo. Dodajamo lahko vložke iz gline druge barve ali iz kovine. Za dekoracijo
najpogosteje uporabljamo engobe in glazure. Engoba je tehnika okraševanja, kjer je
finozrnata glina zmešana z vodo v gosto zmes in nanesena na površino predmeta. V ta namen
lahko uporabljamo gline, ki so svetlejše od keramičnega telesa, da predmet posvetlimo in nanj
nanašamo dekoracijo ali z uporabo raznobarvnih engob oblikujemo vzorce. Po žganju
površina predmeta ni gladka in svetleča, zato jo po potrebi prekrijemo s prosojno glazuro.
Glazura pa je v bistvu na površino predmeta nanesena plast stekla. Zadnjo fazo dekoracije
ponavadi predstavlja pozlata, kjer zlato nanašamo v tekočem stanju in ga moramo po žganju
polirati, da se zasveti. Včasih so zlato nanašali v obliki zlatih lističev ali prahu na razne oljne
in druge mase (http://www.sms-muzeji.si/udatoteke/publikacija/netpdf/2-3.pdf, 26. 4. 2011).
4.3 UPORABA KERAMIKE
Pojem »konstrukcijska keramika« je iznajdba, ki se pojavlja v novejšem času. Zajema
keramične izdelke, ki morajo prenašati predvsem mehanske obremenitve. Keramična gradiva
so za nekatere namene uporabe v tehniki že od vsega začetka razvoja tehnologije
nenadomestljiva, kajti prednost keramike pred drugimi materiali je v obstojnosti pri visokih
temperaturah in korozijski obstojnosti. Tako keramične izdelke uporabljajo na različnih
tehnoloških področjih (Bezjak, 1997).
61