POMOŽNI MATERIALI V LESARSTVU - Lesarska šola Maribor

Pomožni materiali v lesarstvu
»Z besedo keramika označujemo celotno področje industrije gline, torej vse, kar je narejeno iz
oblikovane, žgane gline ali mešanic glin. To je področje, ki zajema izdelke od navadne opeke
do najfinejšega porcelana. Beseda »keramika« izvira iz starogrške besede »keramos«, ki je
sprva pomenila rog za pitje, pozneje še glino in lončarske izdelke. V grobem zajema ves
proces izdelave keramičnih izdelkov tri segmente: oblikovanje, dodelavo površine in žganje«
(Horvat, 1999, 15).
Danes delimo keramiko v dve osnovni skupini keramičnih materialov, in sicer v:
- tradicionalno ali klasično keramiko in
- sodobno ali tehnično keramiko.
Klasična keramika zajema surovine in proizvode na osnovi gline, kot so kamnina, lončevina
porcelan, ploščice, opeka in strešniki. Klasično keramiko štejemo med najstarejše obrti, saj
arheologi menijo, da so najstarejše opeke, ki so jih odkrili, stare 15.000 let. V novejšem času
pa se močno razvija tehnična keramika, ki navadno ni izdelana iz gline, ampak iz raznih
oksidov, kot so na primer korund in cirkonijev oksid, pa tudi iz različnih karbidov in nitridov.
Tehnično keramiko dalje delimo v keramiko z uporabnimi mehanskimi lastnostmi
(inženirska keramika), keramiko, uporabno v elektroniki in druge, kot so na primer
biokeramika in nuklearna keramika (Bezjak, 1997).
4.1 LASTNOSTI KERAMIKE IN SUROVINE
Keramika je obstojna pri visokih temperaturah, je trda in ima visoko tlačno trdnost. Odporna
je proti abraziji in koroziji. Ima nizko specifično težo. V principu so keramični materiali
električni izolatorji. Osnovna pomanjkljivost keramičnih materialov je krhkost in s tem
povezana tudi majhna odpornost proti temperaturnim spremembam.
Keramika ima tudi nekatere specifične lastnosti, zaradi katerih je nenadomestljiva. Keramiki
skušajo z razvojem novih vrst keramike in izboljšanjem tehnologije izdelave ter prilagajanjem
oblike keramičnih izdelkov različnim obremenitvam kar se da omejiti vpliv negativnih
lastnosti (Bezjak, 1997).
Keramične surovine so naravne in sintetične. Primer naravne surovine je glina, primer
sintetične pa silicijev karbid, ki ga dobimo z reakcijo kremena in koksa pri 2000 0 C.
Najbolj razširjene keramične surovine so:
- gline in kaolini,
- kremen,
- glinenci,
- lojevec,
- kalcijeve in magnezijeve spojine,
- surovine sodobne tehnične keramike (Bezjak, 1997).
4.1.1 Gline in kaolini
Glina je skupno ime za razkrojene kamnine. Sestavljena je iz zelo drobnih delcev, pogosto
koloidne velikosti, različnih glinenih in drugih mineralov. Zaradi primesi je različnih barv, od
skoraj črne, preko sive do modrikaste in rdeče barve. Glina vpije velike količine vode in
postane pri tem plastična, vode pa ne prepušča.
Široka uporabnost glin v klasični keramiki temelji na plastičnosti in ognjestalnosti. Plastičnost
vlažne gline omogoča lahko oblikovanje. Značilno za gline je, da izdelek ohrani obliko in
ustrezno trdnost tudi po sušenju in ravno v tem se glina razlikuje na primer od mivke. Če
59