Pomožni materiali v lesarstvu 4 KERAMIKA Vsebina poglavja: ‣ Lastnosti keramike ‣ Surovine za izdelavo keramike ‣ Načini oblikovanja keramike ‣ Možnosti uporabe keramike V poglavju boste: ‣ spoznali sestavine keramike, ‣ razumeli različne načine ustvarjanja s keramiko, ‣ spoznali področja uporabe keramičnih izdelkov, ‣ analizirali priložnosti za oblikovanje keramičnih dodatkov. 58
Pomožni materiali v lesarstvu »Z besedo keramika označujemo celotno področje industrije gline, torej vse, kar je narejeno iz oblikovane, žgane gline ali mešanic glin. To je področje, ki zajema izdelke od navadne opeke do najfinejšega porcelana. Beseda »keramika« izvira iz starogrške besede »keramos«, ki je sprva pomenila rog za pitje, pozneje še glino in lončarske izdelke. V grobem zajema ves proces izdelave keramičnih izdelkov tri segmente: oblikovanje, dodelavo površine in žganje« (Horvat, 1999, 15). Danes delimo keramiko v dve osnovni skupini keramičnih materialov, in sicer v: - tradicionalno ali klasično keramiko in - sodobno ali tehnično keramiko. Klasična keramika zajema surovine in proizvode na osnovi gline, kot so kamnina, lončevina porcelan, ploščice, opeka in strešniki. Klasično keramiko štejemo med najstarejše obrti, saj arheologi menijo, da so najstarejše opeke, ki so jih odkrili, stare 15.000 let. V novejšem času pa se močno razvija tehnična keramika, ki navadno ni izdelana iz gline, ampak iz raznih oksidov, kot so na primer korund in cirkonijev oksid, pa tudi iz različnih karbidov in nitridov. Tehnično keramiko dalje delimo v keramiko z uporabnimi mehanskimi lastnostmi (inženirska keramika), keramiko, uporabno v elektroniki in druge, kot so na primer biokeramika in nuklearna keramika (Bezjak, 1997). 4.1 LASTNOSTI KERAMIKE IN SUROVINE Keramika je obstojna pri visokih temperaturah, je trda in ima visoko tlačno trdnost. Odporna je proti abraziji in koroziji. Ima nizko specifično težo. V principu so keramični materiali električni izolatorji. Osnovna pomanjkljivost keramičnih materialov je krhkost in s tem povezana tudi majhna odpornost proti temperaturnim spremembam. Keramika ima tudi nekatere specifične lastnosti, zaradi katerih je nenadomestljiva. Keramiki skušajo z razvojem novih vrst keramike in izboljšanjem tehnologije izdelave ter prilagajanjem oblike keramičnih izdelkov različnim obremenitvam kar se da omejiti vpliv negativnih lastnosti (Bezjak, 1997). Keramične surovine so naravne in sintetične. Primer naravne surovine je glina, primer sintetične pa silicijev karbid, ki ga dobimo z reakcijo kremena in koksa pri 2000 0 C. Najbolj razširjene keramične surovine so: - gline in kaolini, - kremen, - glinenci, - lojevec, - kalcijeve in magnezijeve spojine, - surovine sodobne tehnične keramike (Bezjak, 1997). 4.1.1 Gline in kaolini Glina je skupno ime za razkrojene kamnine. Sestavljena je iz zelo drobnih delcev, pogosto koloidne velikosti, različnih glinenih in drugih mineralov. Zaradi primesi je različnih barv, od skoraj črne, preko sive do modrikaste in rdeče barve. Glina vpije velike količine vode in postane pri tem plastična, vode pa ne prepušča. Široka uporabnost glin v klasični keramiki temelji na plastičnosti in ognjestalnosti. Plastičnost vlažne gline omogoča lahko oblikovanje. Značilno za gline je, da izdelek ohrani obliko in ustrezno trdnost tudi po sušenju in ravno v tem se glina razlikuje na primer od mivke. Če 59