POMOŽNI MATERIALI V LESARSTVU - Lesarska šola Maribor

Pomožni materiali v lesarstvu
»Steklo definiramo kot anorgansko, amorfno snov, ki nastane pri strditvi anorganske taline.
Pri izdelavi stekla zmes surovin stalimo in jo nato ohlajamo tako, da ne pride do kristalizacije.
Podhlajena talina pod temperaturo steklastega prehoda preide v steklo […]
Verjetno najpomembnejša lastnost stekla, zaradi katere ga pravzaprav tudi uporabljamo, je
njegova transparentnost. Najpreprosteje lahko transparentnost stekla razumemo, če
primerjamo, kaj se zgodi s snopom svetlobe, ki pade na polikristaliničen material in kaj s
svetlobo na steklu« (Petrič, 2008, 85-86).
Steklo je umetni proizvod, ki ga ne najdemo v naravi. Ne obstajajo trdni dokazi, kdaj in kje je
steklo prvič najdeno, vendar lahko sklepamo, da je steklo znano že zelo dolgo (že pred
5000−6000 leti) in da se njegova izdelava lahko pripiše starim narodom na področju
spodnjega toka Nila in ustja Evfrata in Tigrisa. Takrat so uporabljali steklo kot dekorativni
material ali nakit in je bilo po večini motno, neprozorno in obarvano.
V začetku nove ere se steklarstvo najbolj razvije v Rimskem imperiju, po propadu le-tega pa
postane središče steklarstva Bizanc in Carigrad kot njegovo gl. mesto. Istočasno obstajajo
tudi manjša steklarska središča posebno v Franciji, Nemčiji, Angliji in na Češkem. Ko v
začetku 12. stoletja prične pešati bizantinska moč, se postopoma prične selitev obrti nazaj v
Evropo, v Benetke (otoka Murano in Borano) in tam doseže svoj razcvet okoli leta 1500.
Popolnoma prozorno in brezbarvno steklo so izdelali v 16. stoletju na Češkem. Po tem
obdobju se prične intenzivna uporaba stekla:
- v 17. stoletju so francoski steklarji razvili tehniko litja in brušenja velikih steklenih
plošč za ogledala,
- v 19. stoletju se pričnejo vpeljevati v proizvodnjo stekla polavtomatski postopki,
- v 20. stoletju se pričnejo intenzivno vpeljevati v proizvodnjo stekla najrazličnejši
stroji, kot so npr. stroji za pihanje stekla, stroji za izdelavo ravnega stekla in razne
avtomatizirane linije za izdelavo steklenih izdelkov (Aberšek, 1995).
»V fizikalnem smislu je steklo podhlajena talina, ki nima določenega tališča; s segrevanjem se
postopoma omehča in se pri višjih temperaturah raztali. V tej fazi steklo oblikujemo. Sledi
postopno ohlajevanje steklene taline, pri čemer narašča viskoznost. Ohlajevanje je namreč
tako počasno, da steklena snov ne more kristalizirati, zato je steklo v trdnem stanju kot zmes
oksidov v amorfni obliki« (Bezjak, 1997, 95).
Osnovne surovine za proizvodnjo navadnih vrst stekla so kremenčev pesek, apnenec, soda,
natrijev sulfat, živec, mini, boksit. Surovine morajo biti čim čistejše.
Kot pomožna sredstva dodajamo:
- sredstva za razbarvanje in bistrenje (z namenom, da bi iz steklene mase odstranili
nečistoče, ki povzročajo obarvanost in motnost taline),
- sredstva za barvanje (kadar želimo dobiti barvano steklo, ki pa mora ostati
prozorno) - nekatera barvila za steklo so železovi oksidi (zelena, rumena), kremenovi
oksidi (škrlatno rdeča, rumena barva), kobaltovi oksidi (modra, rdeča, zelena barva),
manganovi oksidi (vijoličasta in rjava barva),
- sredstva za motnitev - sredstvi za motnitev sta predvsem kositrov in cinkov oksid.
Dodajamo ju v talino, da dobimo mlečno steklo. Motnimo lahko tudi že končni
izdelek, ali na kemični HF ali na mehanski način z razprševanjem drobnega
kremenčevega peska (Bezjak, 1997).
48