POMOŽNI MATERIALI V LESARSTVU - Lesarska šola Maribor

Pomožni materiali v lesarstvu
- visoka stopnja avtomatizacije,
- majhna količina odpadkov,
- potrebna obdelava po brizganju je majhna.
Slabe lastnosti pa so:
- visoki stroški nakupa orodja,
- obratovalni stroški so lahko visoki,
- oblika izdelkov mora biti prilagojena orodju.
Brizganje s plinom je tehnika predelave umetnih mas, s katero proizvajamo votle dele v
plastičnih izdelkih. Navadno brizganje s plinom poteka na standardnih brizgalkah za
injekcijsko brizganje, pri čemer najprej orodje delno zapolnimo s staljenim polimerom, nato
pa dovedemo plin ali tekočino skozi brizgalno šobo stroja ali pa skozi eno ali več orodnih šob.
Termoformiranje je proces, pri katerem plošče iz umetnega materiala najprej segrejemo,
nato pa jih oblikujemo v želeno obliko z različnimi tehnikami vlečenja, raztegovanja in
krivljenja. Ta tehnologija se uporablja predvsem za izdelovanje cenenih izdelkov, kot so
pladnji, embalaža, plastične posode itd.
Ekstrudiranje je zelo podobno injekcijskemu brizganju, le da tu stopljeno plastiko potiskamo
skozi matrico namesto v orodje. Je ena temeljnih tehnik obdelovanja plastike, uporabljamo pa
jo za izdelovanje dolgih predmetov s konstantnim prerezom, kot so plastične cevi, okenski
profili, izolirane električne žice itd. Tudi pri ekstrudiranju, podobno kot pri brizganju, najprej
v lijak nasujemo umetno maso, ki nato pade v batnico, kjer se segreje in nato stopi, vrteči se
polž pa jo neprestano potiska naprej proti koncu batnice. Tu je na napravo pritrjena matrica, ki
ima obliko končnega produkta. Ko se plastični material ekstrudira skozi njo, material
ohladimo z vodo ali oljem.
Pihanje je proces izdelovanja votlih predmetov z vpihavanjem zraka v kos umetne mase, tako
da se ta razširi po notranjih stenah orodja. S tem postopkom nastanejo plastične steklenice,
posode, kantice za gorivo ali kemikalije, sodi itd.
1.3.2 Duroplasti
DUROPLASTI so zgrajeni iz makromolekul, ki so med seboj povezane v gosto
prostorsko mrežo in zato ohranijo tudi pri višji temperaturi svojo obliko. Ko se strdijo,
jih ni mogoče več preoblikovati.
»Duroplasti so polimerni materiali, ki imajo kemično zamreženo vezane makromolekule.
Oblikujejo se s taljenjem in vlivanjem, kar pomeni, da se pri segrevanju zmehčajo, nato
stalijo, pri tem pa se njihova struktura zamreži. Dejansko je cela zgradba ena sama molekula,
v kateri so vezi enako močne. Ko se duroplasti strdijo, postanejo trdi. Takšni so tudi pri
temperaturi okolice. S segrevanjem se ne zmehčajo preveč. Preoblikovanje duroplastov je
omejeno. Težko se topijo in se ne varijo. Njihovi odpadki se ne dajo regenerirati. Duroplasti
se pri določeni temperaturi utrdijo in se ne dajo več preoblikovati. So težji od termoplastov«
(Prijanovič Tonkovič, 2003, 171).
15