December 2012 - Univerzitetni Klinični Center Ljubljana

Jetra so organ, ki se ne da kar tako
Jetra so organ, ki se ne da kar tako, a če je »strupa« preveč,
se vdajo. V dnevih, ki so sledili, ni bilo mogoče vedeti, ali bo
amanitin (toksin, ki ga vsebuje zelena mušnica) dokončno
pojedel jetrni parenhim naše bolnice. Bilo je napeto. Jetrni
encimi in faktorji koagulacije so vztrajno naraščali, pojavila
se je zaspanost in zdravniški konzilij se je odločil, da se mlada
bolnica umesti na listo za presaditev jeter. Narejeni so bili vsi
testi za morebitna nova jetra, ki pa jih na srečo takoj še ni
bilo. Prvi dan je bil zelo tvegan, ker je bilo stanje slabo, pojavila
se je somnolenca, prisotna bila je visoka transaminaza,
jeter pa še ni bilo. Naslednje jutro je raven encimov nekoliko
padla. Dežurni zdravnik asist. dr. Hugon Možina je zjutraj po
dežurstvu dejal, da je to lahko dobro ali pa slabo. Slabo je,
če ni več jetrnega parenhima in encimi zato ne naraščajo.
Na srečo ni bilo tako. Trend naraščanja jetrnih encimov se je
ustavil in se začel postopoma izboljševati. Sočasno je naslednji
dan prišlo tudi do izboljšanja klinične slike, bolnica je
postala bolj pogovorljiva in manj zaspana. Še vedno je imela
bolečine v trebuhu in bilo ji je slabo. Ta dan so prišla tudi jetra;
konzilij zdravnikov za transplantacijo in tisti dan dežurni
zdravnik prof. dr. Marko Noč sta odločila, da transplantacijo
odložijo do polnoči. Ekipa je bila pripravljena, jetra so bila na
voljo, bolnica pa je zmagala in transplantacija ni bila potrebna.
Naslednje jutro je bila zaradi povečane ravni bilirubina
popolnoma rumene barve, vendar prešerne volje. Po nekaj
dnevih je bila premeščena v Center za zastrupitve.
peljati do njega. Ni odnehala, želela je
videti tehnika Branka Ribića, ki pa je bil
v službi popoldne. Kaj pa medicinska
sestra Barbara Maljević Ona pa je v
službi dopoldne! Ko sem Barbari povedala,
da jo išče neka gospa, je odšla na
hodnik pogledat, kdo jo išče – obiskovalki
je padla v objem. Šele takrat sem
prepoznala lepo obiskovalko – v civilu
smo ljudje vendarle nekoliko drugačni
kot v bolniški obleki. Sijala je od zadovoljstva
in zdravja in kar občudovali
smo jo. Povedala je, da ne bo nikoli več
jedla gob in da je težko zbrala pogum,
da nas je obiskala in stopila na hodnik
našega oddelka. Vseskozi je upala, da
ne bo potrebna presaditev jeter. Zahvalila
se je za spodbudo zaposlenih, ki so
bili ob njej. Rek »Upanje umre zadnje«
se je v tem primeru še kako potrdil. Veseli smo, da se je vse
dobro končalo, saj je njeno zdravje viselo na nitki. Veseli smo
tudi poguma, ki ga je zbrala za obisk, in zahvale za naše delo,
ki ga radi opravljamo, če pa se vse dobro konča, je občutek še
toliko lepši.
Amanita muscaria – rdeča mušnica
Draga »gobica«, želimo vam vse dobro, drugim pa dober in
pogosto slišan nasvet: nabirajte samo tiste gobe, ki jih res
dobro poznate. •
UKCL smo ljudje
Po ozdravitvi je gospa sijala od zadovoljstva
Nekaj dni po dogodku se je na hodniku pojavilo dekle v civilu.
V rokah je držala listek in ko sem jo vprašala, kaj želi, mi
je odgovorila, da bi rada videla dr. Klemena Steblovnika. Ker
doktor še specializira in pri nas zgolj dežura, je nisem mogla
Amanita phalloides – zelena mušnica
19