KULTURNA VZGOJA - Mirovni inštitut

imajo svoje konkretne, čeprav ne nujno neposredne učinke; da zrcalijo družbena razmerja
moči/oblasti; da pa seveda ni mogoče trditi, da jih bralci in bralke razumejo na uniformen
način oziroma (ne)kritično. Kulturne reprezentacije so sicer pogosto kontradiktorne, ne
moremo pa reči, da so samo iluzorne.
6. IGRA
Doživljanje otroka kot aktivnega in avtonomnega pripadnika družbe, ki ima določene
kompetence in ki v družbi razvija lastno kulturo odnosov, praks in pomenov, napeljuje na
iskanje novih, drugačnih vzgojnih in izobraževalnih vsebin, pristopov in strategij. Prav tako je
kulturna vzgoja področje, kjer ni prostora za klasične frontalne in faktografske pedagoške
pristope. Treba je torej razmisliti, kako otroku, ki ga na podlagi nove paradigme otroštva
razumemo kot kompetentnega in avtonomnega kulturnega akterja, približati kulturno vzgojo,
katere temeljna vsebina je, glede na sodobne opredelitve kulture, kulturna pismenost. Ali
drugače, kulturno vzgojo je treba oblikovati tako, da bo prostor otrokove avtonomnosti,
kompetentnosti, aktivnosti in ustvarjalnosti. Vsekakor je treba izogniti se temu, da bi kulturna
vzgoja postala še ena obvezna izobraževalna vsebina, podana na frontalen in faktografski
način. Eno osrednjih vlog bi v kulturni vzgoji morala zavzemati prav otroška kultura. In ena
izmed glavnih aktivnosti otroške kulture je igra.
Za otroka igra ni zapravljanje časa, nekakšna prostočasna, postranska dejavnost, pač pa je
najbolj temeljni način učenja in razvoja. Distinkcija delo–igra je v otroštvu na neki način
irelevantna. Otroška igra obsega vsa področja učenja, od reševanja problemov, ustvarjalnosti
do jezikovnega razvoja. Je tista dejavnost, ki združuje temeljna načela pedagoške vzgoje in je
v primeru, da je opredeljena dovolj široko v smislu preseganja svoje vpetosti v t. i. akademski
ali razvojni pristop v pedagoški vzgoji, razumljena kot način otrokovega razvoja in učenja. 41
Pri igri je nadvse pomembno, da je notranje motivirana, svobodna in odprta ter za otroke
prijetna. Je dejavnost, ki se izvaja zaradi nje same, hkrati pa spreminja odnos otroka do
realnosti. V sleherni igri se kaže otrokova potreba, da bi na poseben način vplival na okolje in
ga tudi spreminjal. Tako se otrok skoz igro uči biti neodvisen od svojega okolja, nauči se, da
je sam aktiven. Igra je eden najbolj neposrednih otrokovih stikov z okoljem in kulturo, v
kateri živi. Zelo pomembno je tudi to, da se v igri povezujejo različna področja kurikula.
41 Glej Jurgec, v Educa, str. 5
27