Osnutek predloga Nacionalnega programa za kulturo 2012-2015

10 KULTURNA DEDIŠČINA IN ARHIVSKA DEJAVNOST
1. KULTURNA DEDIŠČINA
1.1 Opredelitev javnega interesa
Kulturna dediščina je v vseh vsebinskih in pojavnih oblikah del in določevalec osebnostne in
narodnostne biti, ki se v stiku z drugimi kulturnimi in novimi ustvarjalnimi tokovi venomer
znova oplaja in razvija v novih izrazih in oblikah, toda brez zatajevanja podedovanih prvin.
Hkrati je lahko obetaven nosilec celostnega družbenega in trajnostnega razvoja, ki spodbuja
kulturno raznolikost, sodobno ustvarjalnost in enakopravno vključevanje posameznikov in
skupnosti v družbo.
Skrb za ohranjanje kulturne dediščine je vse bolj celostna in kompleksna. Je zahteva časa kot
izraz potrebe po ohranjanju in potrjevanju lastne istovetnosti na osebnem, krajevnem,
narodnem in civilizacijskem nivoju ter pri iskanju skupnih vrednot, ki omogočajo in
spodbujajo dialog med kulturami, in ni zgolj določilo 5. člena Ustave Republike Slovenije.
Interdisciplinarni sodobni pojem kulturne dediščine postavlja v njeno središče človeka in
njegove pravice do svobodne udeležbe v kulturnem življenju, zato naj bo cilj ohranjanja
dediščine in njene trajnostne uporabe pomemben pri uveljavljanju trajnih vrednot in prispevek
za človekov razvoj in kakovost življenja.
Po Zakonu o varstvu kulturne dediščine je varstvo nepremične, premične in žive dediščine v
javno korist. Javna korist varstva dediščine se določa v skladu s kulturnim, vzgojnim,
razvojnim, simbolnim in identifikacijskim pomenom dediščine za državo in lokalne
skupnosti.
Javna korist varstva dediščine obsega:
– identificiranje dediščine, njenih vrednot in vrednosti, njeno dokumentiranje, preučevanje
in interpretiranje,
– ohranitev dediščine in preprečevanje škodljivih vplivov nanjo,
– omogočanje dostopa do dediščine ali informacij o njej vsakomur, še posebej mladim,
starejšim in invalidom,
– predstavljanje dediščine javnosti in razvijanje zavesti o njenih vrednotah,
– vključevanje vedenja o dediščini v vzgojo, izobraževanje in usposabljanje,
– celostno ohranjanje dediščine,
– spodbujanje kulturne raznolikosti s spoštovanjem različnosti dediščine in njenih
interpretacij ter
– sodelovanje javnosti v zadevah varstva.
Za varovanje in ohranjanje kulturne dediščine mora skrbeti predvsem njen lastnik, pri čemer
sta mu v skladu s predpisi dolžna pomagati lokalna skupnost in država, ki je v ta namen
vzpostavila določene mehanizme in javno službo varstva dediščine. Država uresničuje javni
interes na področju nepremične kulturne dediščine tako, da vzpostavi in izvaja ukrepe, ki
ustvarjajo spodbudno okolje za varstvo kulturne dediščine. To zahteva profesionalno zavezo
in usklajeno delovanje vseh resorjev države in samoupravnih lokalnih skupnosti.
60