3. Uvod v kvantno fiziko 2

10 POGLAVJE 2. OSNOVE KVANTNE FIZIKE, NADALJEVANJE
kjer je h = h/2π. Tej konstanti pravimo h-prečna in jo bomo pogosto
uporabljali namesto h.
Za makroskopske delce je λ B nemerljivo majhna. Vzemimo delec s
polmerom okoli 1µm.Njegovamasajetedajpribližno 3.10 −15 kg. Recimo,
da je njegova hitrost tako majhna, da je primerljiva s hitrostjo
zaradi termičnega (Brownovega) gibanja: v = 3k B T/m =1mm/s.
Tedaj je λ B =2.10 −16 m, torej 10 krat manj od velikosti atomskega jedra.
Zaelektronzenergijo1eVpajeλ B = h/ √ 2eUm e = hc/ √
2eUm e c 2 =
1240 eVnm/ 10 6 (eV) 2 =1, 24 nm, kar je primerljivo z razdaljo atomovvkristalih.
De Broglievo hipotezo sta leta 1926 prva preverjala C. Davisson in
L. Gremer. Če naj bi bili elektroni tudi valovanje z določeno valovno
dolžino, se morajo z njimi posrečiti interferenčni poskusi. Primerno
mrežico predstavljajo vrste atomov na površini kristala. Poskus Davissona
in Germerja kaže skica. Curek elektronov, ki so izhajali iz vroče
katode, sta pospešila z napetostjo na anodi, ki je bila preluknjana, da je
iz nje izhajal curek elektronov z znano energijo. Tak izvor elektronskega
snopa je še danes v vsaki televizijski slikovni cevi. Curek je padel na
površino kristala nikla. Davisson in Germer sta merila odvisnost števila
odbitih elektronov od kota φ in dobila pri napetosti 54 V močan odbiti