Drugo porocilo o monitoringu RTVS.pdf - Mirovni inštitut

naletel na svoje otipljive realizacije, vendar predstavlja neko nemogočo zahtevo: kanalizirati
spontano kreativnost ustvarjalcev razvedrilnega programa po ideoloških smernicah.
Temu sledi tudi osnutek programskih standardov, o katerih je razpravljal programski svet in ki
zahtevajo, da se »zlasti pri razvedrilnih programih zagotavlja ločnico med duhovitostjo in
vulgarnostjo ter vzpodbuja programske delavce k temu, da duhovitost kot dominantni
standard oblikovanja oddaj ne pušča prostora za žalitve, smešenje in podobne oblike
nespoštovanja«. Kakorkoli je hvalevredna zahteva po regulaciji žalitve v tem segmentu
programa, pa žal ni jasno eksplicirano, kako doseči »duhovitost brez smešenja« in kako jo
depersonalizirati. V primeru zahteve po tem, da humorju ne sme biti podvržena politika, lahko
razumemo tudi kot ideološko težnjo po zatiranju kritike, v primeru zahteve o tem, da se humor
ne sme dotikati seksa, pa religiozno pogojeno zahtevo. 11
Primer zahteve po državotvorni televiziji, redundantnost zahteve po izogibanju prikazovanja
totalitarnih sistemov na dopadljiv način in zahteva po uvajanju humoristov, ki bodo zadostili
določenim kriterijem, so sicer take narave, da se za zdaj še ne kažejo otipljivo v programu, so
pa morebitno znamenje poskusa njegove ideologizacije. Možina se pred takšnim izraženim
očitkom brani s tezo, da je bila ideološka prejšnja televizija, da sedanja pod njegovim vodstvom
le »normalizira« in »uravnotežuje« situacijo. 12
1.1.3. Diskurzivna analiza sprememb
S stališča novinarske politične in ideološke korektnosti, objektivnosti in nevtralnosti pri
komentiranju in poročanju ni zaznati bistvenih sprememb, ravno tako ne drugih izstopajočih
posebnosti pri poročanju glede na etični kodeks novinarjev. Naslovi in napovedi oddaj kažejo
na vpeljano in relativno neizstopajočo vrednost implicitnih sporočil. Glede politične in ideološke
pristranosti in stališč v nastopih intervjuvanceh in nastopajočih gostov so nekateri komentatorji
in del javnosti zasledili določene posebnosti in kršitve. Vlado Miheljak tako recimo opozarja na
dejstvo, da je bil ljubljanski kandidat za župana Zoran Janković v oddajo Odmevi povabljen
šele uro pred snemanjem, nato pa so v njej predstavili le mnenje njegovega bivšega odvetnika
Stojana Zdolška, njegovo odsotnost pa gledalcem predstavili, kot da se pogovora ni želel
udeležiti. S tem so jasno predstavili napačno stanje stvari ali zavajali. Isti avtor opozarja, da
Zoran Janković v takšni oddaji sploh ne bi smel nastopiti, ker v času kampanje v lokalnih
volitvah veljajo pravila, da smejo kandidati nastopati le v za to predvidenih volilnih blokih. 13
Toda četudi konkretnejših sprememb ni zaznati oziroma vsaj niso bile vidne, bi lahko rekli, da
je ena od implicitnih značilnost diskurza navedenem obdobju znova pričakovanje teh
sprememb. V času, ko je prišlo do lastniških in kadrovskih političnih sprememb v časopisih
Delo in Večer, je implicite slutiti anticipacijo sprememb v RTV hiši, ki je zaradi strukturnih in
sistemskih vidikov dolgotrajno. V oddajah informativnega značaja jasnih aluzij nanje razumljivo
ne moremo pričakovati, razen izrečenih s strani gostov v studiu ali intervjuvancev.
1.1.4. »Suspenz« novinarke Vide Petrovčič
11 Po razpoložljivih informacijah besedilo programskih standardov, ki ga bo programski svet obravnaval na
novembrski seji, ne vsebuje več določila o ločnici med duhovitostjo in vulgarnostjo ziroma žaljivostjo.
12 »Bojim se, da je za ljudi, ki so bili vajeni ideološke televizije, vsaka sprememba v smeri normalizacije in
uravnoteženja že problem. Morda imajo sami ideološke kriterije. Vemo, da je bila ta ustanova v preteklosti
instrument partijske propagande.« Prim. Vasja Jager, »Ne bomo poneumljali ljudi«, TV Večer (priloga Večera), 15.
9. 2006.
13 Prim. Vlado Miheljak, »Ej, demokracija, kva dogaja«, Dnevnik, 22. 11. 2006.
8