Janko Pleterski: Preklicati revolucijo v slovenski ... - Društvo ZAK

ki gleda naprej (ne mislim na revanšistično reakcijo, ki v bistvu želi
obnoviti stanje pred revolucijo), je kot Davidova prača proti tej glavni
moči. Položaj je sam po sebi dramatičen, dobiva pa obrise neobvladljive
ujme, ker se je največji del Zveze komunistov Jugoslavije odločil, in to
s prodornim uspehom, da konserviranje principa enopartijske države
poveže s socialnim gnevom množic, ki se čutijo okradene po sistemu,
in da ta gnev usmerja v strugo nacionalizma …« – »Poudarek na
suverenosti naroda ima za ZK Slovenije podoben smisel kot poudarek
na demokraciji. To je edina sodobna in človeka vredna (s tem pa tudi
socializma vredna) pot k socializmu.« – »Kriterij demokracije [...]
je v našem primeru posebno ostro postavljen v obliki zgodovinske
naloge socializma, da za potrebe svojega razvoja odpravi monopolno
oblast z državo zvezane partije.« – »Tukaj želim samo ugotoviti, da sta
monopol oblasti in načelo avtonomije (samoupravljanja) v med seboj
izključujočem se nasprotju.« – »Privrženost Jugoslaviji se ne more
krepiti s prakso socializma, ki se čez ustvarjanje izrednih razmer in
ukrepov stika s Trgom nebeškega miru. Komunisti v SR Sloveniji ne
moremo in nočemo biti tisti, ki bi neki Jugoslaviji, ki noče več biti to,
za kar je bila od narodov ustanovljena, jamčili pripadnost Slovenije!« 2
NAJPREJ POJASNILO GOSPE
Moj glavni ugovor razlagi gospe Hribar oziroma njenemu prevzemu
pri Pahorju velja zmotni razlagi in s tem tudi napačni časovni
umestitvi (datiranju) odločitve vodstva ljubljanske škofije in voditeljev
politične slovenske desnice za kolaboracijo. Ko gospa Hribar razlaga
to podrobnost, se ponavlja mnenje, da je konkretna odločitev padla
zaradi revolucionarne napadalnosti KPS v okviru ali pod pretvezo
odporniške dejavnosti OF. Takšna razlaga se dokazuje z znanimi
pojavi levičarskega nasilja partizanov (»vojvodstva«) spomladi 1942
zlasti na dolenjskem osvobojenem ozemlju, pa tudi sicer. Borčevsko
razlago, da je tam in tedaj šlo za »napake« oziroma ekscese v poteku
NOB, ki da jih je vodstvo uvidelo in nato popravljalo, gospa Hribar
(Pahor) zavrača in vztraja, da je šlo v temelju za taktične spremembe v
strateškem vodenju revolucije. Seveda pod odločilnim vplivom KPS v
OF. Ne bom ponavljal, kaj sem sam napisal leta 1991 oziroma 1985
(v knjigah Pravica in moč za samoodločbo, str. 283‒285, 465‒490, in
Narodi, Jugoslavija, revolucija) o revolucionarni strategiji in taktiki KPJ,
16 BOREC 676–680
REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST