Janko Pleterski: Preklicati revolucijo v slovenski ... - Društvo ZAK

TRENUTKI MOJEGA DOJEMANJA NAŠE REVOLUCIJE
Spomladi 1955, šele sredi v mojem življenju žal zelo zapoznelega
študija zgodovine, sem napisal za Naše razglede uvodnik ob desetletnici
zmage Osvobodilne fronte. V njem sem izrazil mnenje, da sta
narodna in socialna osvoboditev, doseženi s to zmago, dve enako
pomembni vrednoti v izvojevanem, da druga brez druge, vsaka samo
zase, ne bi mogli obveljati za zgodovinski uspeh. Takšno mnenje je
zbudilo začudeno nasprotovanje nekaterih, v mojih očeh sicer najbolj
uglednih kolegov tako v uredništvu Naših razgledov kot tudi na
Inštitutu za narodnostna vprašanja. Revolucija je vendar tisto, kar je
najpomembnejše in pogoj drugemu, so mi dejali. Desetletje pozneje, po
zaključenem študiju in po obranjeni doktorski disertaciji (v njej nista
omenjena ne Marx ne Engels, kar sicer danes za svoje doktorsko delo
ponosno navaja eden najbolj vrhunskih slovenskih intelektualcev, kot
dokaz kvalitete svoje lastne znanstvene stvaritve iz tistega časa), sem na
posvetu ob 25. obletnici OF v svojem referatu kot izhodišče navajal
dupliciteto zgodovinskega procesa na naših tleh: »Slovensko vprašanje
se od svojega začetka postavlja ne samo kot vprašanje demokratične
politične in gospodarske osamosvojitve, ampak tudi kot vprašanje
samega obstoja Slovencev. [...] Vprašanje, ali biti ali sploh ne biti, je
za Slovence bilo ves čas tako pereče, da je ob njem dostikrat stopalo v
ozadje drugo, kako biti. Program Zedinjene Slovenije leta 1848 [...]
je sam po sebi odgovarjal odločno pritrdilno na prvo vprašanje. Kako
biti, to je puščal odprto [...]. Zato je temu programu [...] bilo mogoče
dati zelo različno politično in socialno vsebino.« S svojim pojavom v
slovenski zgodovini je OF prinesla zmagovito solucijo, to je združitev
moči za reševanje obeh problemov v istem čudežnem bojnem podvigu
proti smrtonosnemu fašističnemu uničevanju vsakršne svobode, v
podvigu za svobodo kot takšno. Kot blisk, ki osvetljuje spoznanje tega
nastopajočega preboja v dogajanju časa, sem navedel dva kratka stavka
iz dveh pisem Edvarda Kardelja generalnemu sekretarju KPJ Titu iz
Slovenije o položaju v deželi. Prvi: »Iskreno povedano, nikoli v svojem
življenju nisem mislil, da so Slovenci sposobni tako se boriti« (29.
marec 1942). In drugi: »Resnično, takšno narodnoosvobodilno delo
dela čudeže« (na zimo 1942). To so bile besede sla revolucije in odpora
proti napadalcem, besede prepoznanja čudežne zgodovinske možnosti.
Bila je to čudežna kombinacija akcije in rešitve za narod in za ljudstvo,
enkratna priložnost za politično pobudo, doraslo času. Neizbrisne so
13 BOREC 676–680
REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST