Janko Pleterski: Preklicati revolucijo v slovenski ... - Društvo ZAK

izbirčnem stigmatiziranju pa se kritika našega realnega komunizma
le poredko trudi, da bi se jasno razlikovala in razločevala od
totalitarnega, mračnjaškega antikomunizma, ki je s svojim fašističnim
kolaborantstvom zarezal tako globoko brazdo našega razkola. Na
demokratičnih, libertarnih miselnih izhodiščih stoječim ljudem se
pojavlja občutek nelagodja spričo tega nerazlikovanja in nerazločevanja
med dvema pristopoma h kritiki komunizma in revolucije, ki vsakogar,
ki noče veljati za simpatizerja komunizma, že druži z mislijo »grdih«
antikomunistov, katerih predhodniki so nekoč prisegali Hitlerju. Ta
občutek nelagodja je danes rodil celo poseben pojem, kot rešitev iz
zadrege: »bazični antikomunizem« državljanov (Vlado Miheljak).
Ta pojem sem razumel takole: v temelju smo torej antikomunisti vsi,
samo nekateri preveč, drugi pa v konvencionalno dopustni oziroma
predpisani meri. O revoluciji v zgodovinskem pojavu NOB in v
življenju SRS se tako ni treba posebej spraševati, pa s tem tudi ne
preveč o značaju diskontinuitete in kontinuitete odtlej. Lahko smo
mirni, dokler pristajamo na bazični antikomunizem vseh, tudi levice
in desnice.
Nesmiselno bi bilo po mojem »posthumnem« spominu naštevati
koristi, ki jih je v življenje Slovencev in Slovenije posadila naša že
dogodena »revolucionarna reforma«. Iz zadrege si bom spet pomagal
z omembo nekega čisto obrobnega osebnega doživljanja. Povezano
je z mojo bližino češtvu po materi. Moj mrzli češki stric Gusta je bil
v prvi svetovni vojni avstrijski ujetnik v Italiji in je tam stopil med
češkoslovaške legionarje na strani Antante. Po vojni je bil ponosen
državljan Češkoslovaške republike in je nekoč, tako so mi povedali,
za nas Slovence, državljane Kraljevine SHS, dejal: »Vi ste sto let
za opicami!« Pred drugo vojno sem se v okviru češkega društva v
Ljubljani sprijateljil z dvema bratoma iz mešane družine, oče Čeh,
mati Slovenka. Skupaj smo poleti 1940 pešačili po Makedoniji, od
Velesa do Prespanskega jezera. Na vprašanje, kaj sta po narodnosti, sta
ponosno odgovarjala, da seveda Čeha, četudi malo tudi Slovenca. Med
vojno sta bila slovenska partizana. Z rdečo zvezdo, seveda. Starejši se
je udeležil pohoda XIV. divizije Narodnoosvobodilne vojske Slovenije
na Štajersko, drugega sem videl v Črmošnjicah korakati med borci
Cankarjeve brigade te iste vojske. Oba sta preživela. In po vojni sta
na vprašanje, kaj sta po narodnosti, ponosno odgovarjala, da seveda
Slovenca, četudi malo tudi Čeha. Danes oba pokojna. Vmes je bila na
Slovenskem revolucionarna NOB OF, na Češkem pa ne. Britanci so
52 BOREC 676–680
REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST