Janko Pleterski: Preklicati revolucijo v slovenski ... - Društvo ZAK

v njej pridelanega in pridobljenega. To je tista vrednota, ki lahko to
državo danes kvalificira – v smislu Splošne deklaracije človekovih
pravic – kot skupnost, v kateri je edino mogoč svoboden in splošen
razvoj človekove osebnosti in do katere ima zato vsakdo tudi dolžnosti.
Tudi na primer glede pravice države, da svojih stvari ne obeša vseh na
veliki zvon, je treba to vedeti. In tudi glede revolucij, s katerimi
je zrasla.
Razume se, da s tem ni izključen kritični odnos do katerega koli
spornega dejanja v preteklosti, tudi ne do revolucije. A nesprejemljivo
– predvsem, ker je nemogoče in hkrati nihilistično do države in naroda
– je njeno preklicevanje, izključevanje iz sprejete dediščine.
Če bi šlo za simbolno (s)pravno izjavo Državnega zbora, bi bila
res smiselna ravno izjava o sprejemu svoje nacionalne zgodovinske
dediščine, in to obenem s primerno definicijo stvarnega pogoja, da gre
za sprejem v celoti, in obenem z načelno potrditvijo, da je spoznavna
kritičnost do zgodovinske dediščine neomejena.
Temeljno dejanje za konsolidacijo države je bilo že storjeno s
sprejemom demokratične ustave v 1991. letu, in to s polnim soglasjem
obeh političnih polov, desnice in levice. Ta ustava obsega tudi tisto,
za bodočnost osamosvojene Slovenije potrebno distanciranje od vseh
zmotnih, nedemokratičnih, vsem državljanom škodljivih, nasilnih
ravnanj v zgodovini Slovenije, vključno tistih, ki so izvirala ali bi še
utegnila izvirati iz vsakršnega totalitarizma ali totalitarnega duha,
predvsem pa seveda iz kršenja veljavnega sklopa človekovih pravic.
Posebne izjave ali zaobljube parlamenta o tem niso potrebne niti ni
primerno občasno njihovo postavljanje na dnevni red za ponovno
odločanje o že ustavno določenem. Državljanska umiritev, sprava, če
jo razumemo kot brezpogojno soglasje za življenje vseh državljank in
državljanov v okviru demokratične ustave, je s tem vzpostavljena in
nepreklicna. Škodljivo je to vprašanje pogrevati.
Zgodovinske dediščine Slovenije tako ni treba opredeljevati ne po
novih merilih, ne po novih željah ali potrebah. Seveda pa že sama
singularnost slovenskega primera kliče po uporabi novih pristopov in
prijemov za poglabljanje spoznanja dogodenega z novim raziskovanjem
in z razvitejšim doumevanjem. In to vseh strok, če mislimo na znanost.
Jaz si prizadevam nekaj tega storiti kot zgodovinar. Pač takšen, ki je bil
v tem singularno dogodenem poglavju našega časa na strani revolucije.
Ali si znanstveno kredibilnost svojih dognanj zato morem in moram
pridobiti šele s tem, da se od te revolucije distanciram, se ji v vsem
50 BOREC 676–680
REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST