Janko Pleterski: Preklicati revolucijo v slovenski ... - Društvo ZAK

živelo. Danes gre seveda za vprašanje (ponovne) identifikacije. Kdo
in kako je odgovoren svojim ljudem, da so mogli biti ta človeškega
in narodovega obžalovanja vredna množica pobitih. Zgodovina se
temu vprašanju ne more več ogibati in ne uzreti, da so bile žrtve
pobojev tudi žrtvovanci nekega namena! To ni opravičevanje ali celo
upravičevanje pobojev, ampak vprašanje zgodovinske odgovornosti
tistih, ki so žrtve postavili v vlogo svojih žrtvovancev namenu. To
spraševanje je pač edino, kar more pripomoči preživelim in svojcem,
pa njihovim potomcem, da uvidijo, kako se je to moglo dogoditi. To
in takšno razumevanje je tisti lek, ki zmore, gotovo bolj ponotranjeno
kot ogorčenje ali slast maščevanja, ublažiti bolečino prizadetih ljudi in
zdraviti razdvojeno dušo naroda. Mrtvih obuditi, žal, ne more.« 22
IN KAJ POMENI TO ZA DEDIŠČINO
Ob življenju ljudi in rodov se srečujemo z neogibnostjo dedovanja.
Tu se je treba vedno spomniti, kakšen pomen ima obvezna izjava
dedičev o vprašanju, ali dediščino sprejemajo. Sprejemajo jo v celoti,
vso aktivo in vso pasivo, kot svojo pravico in tudi kot svojo obveznost.
Če se ji odpovedo, zmorejo to storiti samo glede dediščine kot celote,
kar je v njej dobrega in slabega hkrati, odgovorno za to celoto. Izbira,
kaj hočemo dedovati in česa ne, ni mogoča. Izbira je samo vse ali nič.
Danes ob tem malo razmišljam v zvezi z zakonom o arhivih in sploh z
dediščino preteklosti, vključno z revolucijo, pa naj gre za njeno dobro
ali slabo stran. Nekaj podobnega, kot je to v civilnem pravu, bi najbrž
lahko veljalo tudi za države po mednarodnem pravu. In seveda tudi
pri gledanju na zgodovino svoje države in družbe v njej. Sprejmeš jo v
celoti ali pa se ji odrečeš v celoti vsega časa njenega obstoja, do tvojega
nastopa. Do tedaj, ko te vprašajo, ali dediščino sprejmeš, ali pa hočeš
vse – in to prav vse! – začeti in postavljati brez dediščine, samo s svojimi
silami in brez vsakega premoženja, sam samcat na novo. V zgodovini, ne
le novejši, ni takega primera, niti tedaj ne, kadar je bilo treba pravico
do suverenosti, torej samoodločbo naroda, ponoviti ali staro ubraniti.
Tu namreč lahko govorimo o interesu države, ki ostaja vrednota
dolgega trajanja, nadideološka, nadstrankarska, celo nadsistemska
v političnem in družbenem smislu. Ta državni interes kot trajna
vrednota ni istoveten s pojmom kontinuitete vladavin, ampak je nekaj
v zgodovini ljudi te države, nekaj iz njenega celotnega poteka zraslega,
49 BOREC 676–680
REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST