Janko Pleterski: Preklicati revolucijo v slovenski ... - Društvo ZAK

naši preteklosti, se vračam k spoznanju, da to mora pomeniti tudi
načelno in določno zavrnitev povzročenega nasilja. To zavezuje seveda
vse strani v narodu in državi, vsako zase in vse skupaj in za celotno
dobo, o kateri razmišljamo. Glede na časovno omejenost mojega
raziskovanja dogajanja v vojni sem mogel tukaj le nakazati svoje stališče
glede kršenja človekovih pravic v desetletjih po zmagi revolucije. Glede
vojnega dogajanja pa se moram pred sklepom pisanja ozreti še na svoje
širše uvide v vprašanje, kako zavračati nasilje, ki je bilo povzročeno
v odnosih med Slovenci. Moje stališče se je izoblikovalo določneje
ob knjižni izdaji obeh po republiškem državnem tožilcu naročenih
historičnih ekspertiz o Rožmanovem procesu, 20 tako da ga lahko tukaj
ponovno navedem.
»Slovensko zgodovino vojnih let 1941–1945, ki je narodu zagotovila
jasno razpoznaven in enakovreden prostor med drugimi narodi
in ki bi mu lahko pomenila neizčrpen vir samozavesti, bremenita
dve neizbrisni, a vzročno drugo z drugim povezani dejstvi. Na eni
strani stoji dejstvo, da je hudodelstvo prostovoljnega sodelovanja v
vojskovanju držav, ki so napadle narod Slovencev in njegovo zakonito
državo, zagrešila nikoli poprej slutena množica storilcev, končno
poraženih v domačem in svetovnem merilu. Na drugi strani stoji
dejstvo, da je hudodelstvo zmagovalcev, zagrešeno proti človečnosti
in narodu, na koncu terjalo nikoli poprej sluteno množico žrtev
– Slovencev, ki so verjeli, da naroda niso izdali in da so za njihove
usodne odločitve krivi Slovenci, verujoči v pooblastilo zgodovine
človeku samemu. Za vsako obeh dejstev je mogoče ugotoviti
strukturno odgovorne dejavnike.«
Navedeno razmišljanje bi lahko imenoval tezo o dveh krivdah, o
krivdi nasilja slovenske revolucije in o krivdi klerikalizma slovenske
katoliške Cerkve. Ali nemara zaradi sprave iščem nekakšno simetrijo
krivde oziroma dveh krivd Ali morda celo opravičujem kolaboracijo
z revolucijo Nikakor! Teza o dveh krivdah ne preklicuje slovenske
revolucije. Pomeni pa nedvoumno distanciranje od njenih nasilnih
dejanj. In tudi ne gre za njihovo opravičevanje. Teza o dveh krivdah
pa nam omogoča, da si odgovorimo na vprašanje, zakaj Slovenci pri
nekaterih veljamo za najbolj razdvojen narod v Evropi.
V smislu te teze sem zato opozoril ob sklepu Evropskega parlamenta
o odpravljanju dediščine treh totalitarizmov, fašizma oziroma nacizma
in komunizma, da moramo na naših tleh prešteti vse štiri, s katerimi
smo imeli opraviti. Všteti moramo tudi tistega, ki se je izcimil v
47 BOREC 676–680
REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST