Janko Pleterski: Preklicati revolucijo v slovenski ... - Društvo ZAK

sicer zelo modri zgodovinarji, in tudi takšni, ki jih sam cenim, so
podobnega mnenja o naši revoluciji. Ni bila nujna, pa zato ni legitimna.
Če zdaj poskušam nekako povzeti tisto, do česar sem se v svojem
raziskovanju in razglabljanju o mestu revolucije v naši zgodovini
20. stoletja že bil dotrudil nekoč, tega ne počnem zato, ker bi si
»posthumno« upal doseči več, kakor si pač nisem več upal doseči v
tistem svojem še raziskovalnega dejanja zmožnem »nekoč«. Hočem
ob tem zares nedvoumnem zbodljaju gospe Hribar historiji le še
enkrat zaživa izraziti vsaj tisto, kar sem sam videl in sam našel, preden
pozabim.
Kljub vsem pomislekom se čutim za tak poskus nekako dolžnega
tudi osebno, ker sem o svoječasnem »Pahorjevem« predlogu tudi jaz
menil, da ni sprejemljiv, in ker sem ga pravkar zapisal v navednicah v
prepričanju, da je Borut Pahor tisti predlog spisal po nasvetih gospe
Spomenke. Sem torej lahko v njenih očeh tudi dolžan pojasnila.
ZAČENJAM S SEBOJ
Torej, začenjam s seboj. Odkar sem se zavedel, da živim v svetu, sem bil
na strani revolucije. Še ko sem se v krčevinski šoli učil pisati, škripaje
po skrilni tablici z ošiljenim kamenčkom, sem si želel, da v oguljenih
klopeh med sošolci ne bi bilo takšnih s strganimi komolci na prekratkih
rokavih, bleščečih od brisanja smrkavih nosov, in da med deklicami ne
bi bilo podobnih, ki jim po dolgih svetlih kitah gomazijo uši. Da ne bi
nikomur gledala lakota iz oči, da bi vsi imeli tudi svoj košček masla na
kruhu, kot ga imam jaz. Seveda sprva nisem vedel, da to pomeni biti v
življenju na strani revolucije. Da sem Slovenec, mi je bilo samoumevno,
a hkrati tudi, da ljudje pripadajo različnim narodom in jezikom.
Saj mi je bila mati Čehinja in smo v Mariboru imeli tudi Nemce za
sosede, starši pa tudi za prijatelje. Razumeval sem tudi nemške glasove
nekaterih predmestnih otrok na ulici. V tistih letih se očem še niso
vsiljevali obuti v bele dokolenke.
Ko sem se pozneje v Ljubljani seznanjal s komunistično
revolucionarno mislijo in zorel za sprejem v SKOJ, sem to doživljal
v posebnih slovenskih razmerah: ob branju Speransove knjige o
slovenskem narodnem vprašanju in ne samo tistega iz Stalinove knjige
o vprašanjih leninizma. Kakor je to sicer bilo praviloma drugod po
Jugoslaviji, pri nas pa tudi pozneje, ko je obveljalo, da je slovensko
11 BOREC 676–680
REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST